Kolesarjenje za telebane, prvič
Če ste v cestnem kolesarstvu novinka ali novinec, se boste na prvih vožnjah počutili kot na natezalnici, saj bo vaše telo dobesedno viselo naprej.
Odpri galerijo
Ko se boste počutili na kolesu že nekoliko domače pa poskusite vstati. FOTO: Shutterstock
Ste se odločili, da se vpišete med tiste paciente, ki se jim vedno vrtita dve kolesi? Pravzaprav tiste na dveh kolesih? Med kolesarje? In niste nič kolesarili doslej? Ja? Potem se lahko tega lotimo skupaj. Kako? Naslonili se bomo na zapis Tori Bortman, ki je pred slabimi tremi leti o tem pisala na znani spletni strani Bicycling. Dodali pa smo tudi nekaj svojih misli.
Če ste v cestnem kolesarstvu novinka ali novinec, se boste na prvih vožnjah počutili kot na natezalnici, saj bo vaše telo dobesedno viselo naprej. V položaju, ki ga niste vajeni. Celoten trup bo nagnjen čudno naprej in bo še kar blizu tlem, in morda se vam bo zdelo, da boste zdaj zdaj poleteli čez krmilo. No, najpomembneje je, da ostanete sproščeni, da vas ni strah in da se kolesarjenja lotevate po pameti, počasi in na neprometnih cestah. Kmalu boste začutili, da nov položaj na kolesu, za katerega ne veste ali bi ga imenovali borba s samim seboj ali priprava na polet ni tako neudoben, da je v bistvu najbolj naraven in tako varen kot vsi drugi – kar tudi je. Če ne celo, na dirkalnem kolesu, še bolj.
Poznamo tri položaje vožnje na kolesu. Najbolj pogost in običajen je nevtralen, ko držite roke na delu, kjer se zavori stikata s krmilom, tako ste z rokama blizu zavorama in najbližje prestavljanju. Če imate kolo pravilno nastavljeno (da sta sedenje in vožnja prilagojena vašim meram, potrebam in zmožnostim), ne boste imeli težav pri opazovanju prometa okoli vas in uživanju v okolici, v rokah ne boste čutili preveč pritiska in se boste ugodno počutili tudi, če boste na kolesu dalj časa. Če bi vas kdo gledal s strani je kot med vašim telesom in rameni/nadlaktmi skoraj pravi.
Potrudite se in se skušajte v ramenih čim bolj sprostiti, se odpreti, biti široki, ramena potisnite stran od ušes in se s prsmi nagnite naprej. Če želite še znižati položaj telesa, potem vam bo prav prišla krivina na vašim dirkalnem krmilu, pravzaprav dve, na vsakem koncu je ena. Ta položaj je najboljši pri spuščanju navzdol, še zlasti na strmih odsekih. Trup bost pomaknili naprej, se potegnili iz bokov, zapestja pa obrnili tako, da boste lahko segli po zavorah, in v takem položaju se boste počutili varneje. V tem položaju boste med spuščanjem premaknili težišče nekoliko nazaj, in sicer tako, da se boste po sedežu pomaknili nazaj, tako boste prenesli več pritiska na zadnje kolo, ki bo tako dobilo več oprijema. Naj ponovimo: zelo pomembno za varno in udobno vožnjo je, kako imate nastavljeno kolo – o tem smo v Poletu 02 že veliko pisali. In še bomo!
Ko se boste počutili na kolesu že nekoliko domače pa poskusite vstati. Nekateri kolesarji imajo s tem položajem težave tudi še po nekaj letih vadbe, saj so na kolesu preveč togi in premalo sproščeni v bokih, kolenih, predvsem pa v ramenih in komolcih, ki morajo biti upognjeni. Ta položaj je najuporabnejši pri vožnji v hrib, pa tudi takrat, ko se skušaš pretegniti med vožnjo po ravnini, da prekrvavite presredek, hrbet, sprostite mišice nog in narediti manjši razteg mišic kar na kolesu. Pri vzpenjanju je potrebno prenesti težišče med vožnjo navkreber malo naprej. Boki naj bodo malo naprej od nosu sedeža. Ko vstanemo, moramo biti s težo vedno malo naprej, ne glede na to ali to storimo med vzpenjanjem, ko je to izrazitejše, ali pa na ravnini, ko je to manj vidno.
Predvsem pa bodite sproščeni. Kot rečeno – že kar izkušeni kolesarji včasih ne znajo vstati na kolesu in se raje mučijo navkreber sedeč, namesto da bi si vzpon olajšali tako, da se postavijo na pedali, se nagnejo naprej, so sproščeni, zanihajo kolo levo in desno in tako premagajo del vzpona, navadno tam,kjer je najbolj strmo. Vožnja stoje navkreber zahteva po navadi tudi pravočasno prestavljanje, a to je že nadaljevalna šola.
No, na pedali vstanemo še v nekaterih drugih primerih, ko ne gre za to, da si olajšamo vzpon ali pa pretegnemo. Če vstanemo na pedali nekoliko razbremenimo pritisk na sprednje in zadnje kolo, in to zelo pomaga, če zapeljemo čez kakšen rob ali neravnino na cestišču. Ne samo, da nas ne pretrese, tako se morda rešimo predrtja zračnice - to pa je za marsikaterega začetnika, še zlasti začetnico, prav nočna mora. Kaj bom, če mi poči guma dače od doma?
Začetniki so vedno precej prestrašeni na kolesu, še zlasti, če je prometa več kot so ga sicer vajeni. Ovire na cesti. Vedno je treba paziti na dogajanje pred in za seboj. Imeti pogled na cesti in ne imeti – čeprav je kolo za to idealno - pogleda obrnjenega le vase, v svoj svet premišljevanja. Če gledamo na cesto, se bomo izognili morebitni steklovini in pa zlasti na pomlad neprijetnemu pesku, ki ostane, ko sneg izgine. Če vidite, da se oviri ne boste mogli izogniti, mirno vstanite na pedali, sprostite ramena in noge in se zapeljite čez oviro, brez nenadne spremembe smeri. Ne zavirajte, vztrajnost in zagon vas bosta popeljala mimo ovire.
Dež. Če vas na poti ujame dež, je treba biti vedno previden, tudi ko ste izkušeni. Kot začetnik še toliko bolj. Dež je lahko nevaren za prehlad, ima pa seveda tudi zoprno lastnost, da cesta začne drseti. Ko so zavore mokre, je treba vedeti, da se bo kolo kasneje ustavilo. V dežju je dobro vedeti, da smo slabše vidni in elegantna črna oblačila nam tudi ne bodo v pomoč. Nosite žive barve!
Zoprna stvar. V dežju ali mokre drsijo kot led. Vedno, ko jih prečkate, to storite tako, da skušate čez njih pod pravim kotom. Včasih se tega ne da storiti, takrat je modro zelo zmanjšati hitrost in se prebiti čez, se je treba zelo nežno, brez nenadnih sunkovitih gibov. Pri železniških prehodih ni težava le mokra tračnica, če pridete na prehod pod premajhnim kotom vam kolo lahko uide v razpoko. To si velja zapomniti tudi za suho vreme! Če je prehod čez tračnice lepo urejen, da so tračnice v isti ravnini s cestiščem, se čez prehod zapeljite brez zaviranja, lahko pa vstanete na pedali, da ne bo preveč pritiska na podlago. A vse počnite nežno, tudi v suhem.
Zdaj, ko je kolesarstvo v silovitem razcvetu, se boste na cesti velikokrat srečali z drugimi kolesarji. Takšno srečanje lahko pripelje tudi do tega, da nastane majhna skupina, lahko dve, morda treh kolesarjev – človek hitro ugotovi, da je voziti v skupini zabavneje pa še zračnega upora je veliko manj. Težava je, če človek, ki je začetnik, ne ve, kako se voziti v skupini. Zato se je spočetka bolje voziti sam kot pa z neznancem. Če želite prehiteti počasnejšega pred seboj, potem – ko ga dohitite – z mirnim glasom recite: »prehitevam po levi« in to tudi storite. Nikakršnega kričanja ali povišanega glasu, da ne ustrašite nesrečnika,
Najbolj varno je, da vas na prve vožnje spremi kdo, ki je izkušen in – razsoden.
Vedno je treba zavirati pred oviro in ne šele, ko ste že na ali v njej. Recimo na robu ali v manjši luknji, ki je nastala čez zimo. Ko ste na ali v oviri, ne zavirajte in ne pospešujte, saj lahko tako pnevmatiki na robu ovire zdrsneta.
Motorna vozila. Vedno je treba imeti oči široko odprte predvsem za promet okoli vas, predvsem tistega na motorni pogon. Če je pred vami avtomobil, ki zmanjšuje hitrost, nima pa prižganega desnega smerokaza, obstaja precejšnja verjetnost, da bo zavil – in največkrat prav desno. V takih primerih je vedno pametno zmanjšati hitrost in ohraniti primerno varnostno razdaljo, vse dokler ni jasno, kaj se je voznik pred vami v resnici odločil. Najbolje je, če zavije levo, najnevarnejše, če nenadoma pred vami zavije desno in vam zapre pot. In tu je še tretji primer: ko se avto iz neznanega vzroka ustavi sredi ceste. Naleti so lahko zelo grda in zelo nevarna reč – zato pamet v glavo, in roke na zavori!
Postavljeni za uspeh
Če ste v cestnem kolesarstvu novinka ali novinec, se boste na prvih vožnjah počutili kot na natezalnici, saj bo vaše telo dobesedno viselo naprej. V položaju, ki ga niste vajeni. Celoten trup bo nagnjen čudno naprej in bo še kar blizu tlem, in morda se vam bo zdelo, da boste zdaj zdaj poleteli čez krmilo. No, najpomembneje je, da ostanete sproščeni, da vas ni strah in da se kolesarjenja lotevate po pameti, počasi in na neprometnih cestah. Kmalu boste začutili, da nov položaj na kolesu, za katerega ne veste ali bi ga imenovali borba s samim seboj ali priprava na polet ni tako neudoben, da je v bistvu najbolj naraven in tako varen kot vsi drugi – kar tudi je. Če ne celo, na dirkalnem kolesu, še bolj.
Poznamo tri položaje vožnje na kolesu. Najbolj pogost in običajen je nevtralen, ko držite roke na delu, kjer se zavori stikata s krmilom, tako ste z rokama blizu zavorama in najbližje prestavljanju. Če imate kolo pravilno nastavljeno (da sta sedenje in vožnja prilagojena vašim meram, potrebam in zmožnostim), ne boste imeli težav pri opazovanju prometa okoli vas in uživanju v okolici, v rokah ne boste čutili preveč pritiska in se boste ugodno počutili tudi, če boste na kolesu dalj časa. Če bi vas kdo gledal s strani je kot med vašim telesom in rameni/nadlaktmi skoraj pravi.
Potrudite se in se skušajte v ramenih čim bolj sprostiti, se odpreti, biti široki, ramena potisnite stran od ušes in se s prsmi nagnite naprej. Če želite še znižati položaj telesa, potem vam bo prav prišla krivina na vašim dirkalnem krmilu, pravzaprav dve, na vsakem koncu je ena. Ta položaj je najboljši pri spuščanju navzdol, še zlasti na strmih odsekih. Trup bost pomaknili naprej, se potegnili iz bokov, zapestja pa obrnili tako, da boste lahko segli po zavorah, in v takem položaju se boste počutili varneje. V tem položaju boste med spuščanjem premaknili težišče nekoliko nazaj, in sicer tako, da se boste po sedežu pomaknili nazaj, tako boste prenesli več pritiska na zadnje kolo, ki bo tako dobilo več oprijema. Naj ponovimo: zelo pomembno za varno in udobno vožnjo je, kako imate nastavljeno kolo – o tem smo v Poletu 02 že veliko pisali. In še bomo!
Ko se boste počutili na kolesu že nekoliko domače pa poskusite vstati. Nekateri kolesarji imajo s tem položajem težave tudi še po nekaj letih vadbe, saj so na kolesu preveč togi in premalo sproščeni v bokih, kolenih, predvsem pa v ramenih in komolcih, ki morajo biti upognjeni. Ta položaj je najuporabnejši pri vožnji v hrib, pa tudi takrat, ko se skušaš pretegniti med vožnjo po ravnini, da prekrvavite presredek, hrbet, sprostite mišice nog in narediti manjši razteg mišic kar na kolesu. Pri vzpenjanju je potrebno prenesti težišče med vožnjo navkreber malo naprej. Boki naj bodo malo naprej od nosu sedeža. Ko vstanemo, moramo biti s težo vedno malo naprej, ne glede na to ali to storimo med vzpenjanjem, ko je to izrazitejše, ali pa na ravnini, ko je to manj vidno.
Predvsem pa bodite sproščeni. Kot rečeno – že kar izkušeni kolesarji včasih ne znajo vstati na kolesu in se raje mučijo navkreber sedeč, namesto da bi si vzpon olajšali tako, da se postavijo na pedali, se nagnejo naprej, so sproščeni, zanihajo kolo levo in desno in tako premagajo del vzpona, navadno tam,kjer je najbolj strmo. Vožnja stoje navkreber zahteva po navadi tudi pravočasno prestavljanje, a to je že nadaljevalna šola.
No, na pedali vstanemo še v nekaterih drugih primerih, ko ne gre za to, da si olajšamo vzpon ali pa pretegnemo. Če vstanemo na pedali nekoliko razbremenimo pritisk na sprednje in zadnje kolo, in to zelo pomaga, če zapeljemo čez kakšen rob ali neravnino na cestišču. Ne samo, da nas ne pretrese, tako se morda rešimo predrtja zračnice - to pa je za marsikaterega začetnika, še zlasti začetnico, prav nočna mora. Kaj bom, če mi poči guma dače od doma?
Na kaj paziti na kolesarjenju
Začetniki so vedno precej prestrašeni na kolesu, še zlasti, če je prometa več kot so ga sicer vajeni. Ovire na cesti. Vedno je treba paziti na dogajanje pred in za seboj. Imeti pogled na cesti in ne imeti – čeprav je kolo za to idealno - pogleda obrnjenega le vase, v svoj svet premišljevanja. Če gledamo na cesto, se bomo izognili morebitni steklovini in pa zlasti na pomlad neprijetnemu pesku, ki ostane, ko sneg izgine. Če vidite, da se oviri ne boste mogli izogniti, mirno vstanite na pedali, sprostite ramena in noge in se zapeljite čez oviro, brez nenadne spremembe smeri. Ne zavirajte, vztrajnost in zagon vas bosta popeljala mimo ovire.
Dež. Če vas na poti ujame dež, je treba biti vedno previden, tudi ko ste izkušeni. Kot začetnik še toliko bolj. Dež je lahko nevaren za prehlad, ima pa seveda tudi zoprno lastnost, da cesta začne drseti. Ko so zavore mokre, je treba vedeti, da se bo kolo kasneje ustavilo. V dežju je dobro vedeti, da smo slabše vidni in elegantna črna oblačila nam tudi ne bodo v pomoč. Nosite žive barve!
Železniške tračnice
Zoprna stvar. V dežju ali mokre drsijo kot led. Vedno, ko jih prečkate, to storite tako, da skušate čez njih pod pravim kotom. Včasih se tega ne da storiti, takrat je modro zelo zmanjšati hitrost in se prebiti čez, se je treba zelo nežno, brez nenadnih sunkovitih gibov. Pri železniških prehodih ni težava le mokra tračnica, če pridete na prehod pod premajhnim kotom vam kolo lahko uide v razpoko. To si velja zapomniti tudi za suho vreme! Če je prehod čez tračnice lepo urejen, da so tračnice v isti ravnini s cestiščem, se čez prehod zapeljite brez zaviranja, lahko pa vstanete na pedali, da ne bo preveč pritiska na podlago. A vse počnite nežno, tudi v suhem.
Trasa kolesarske poti ob železni zavesi Euro velo 13 je označena, a zaradi pandemije koronavirusa prazna. FOTO: Jože Pojbič/Delo
Drugi kolesarji
Zdaj, ko je kolesarstvo v silovitem razcvetu, se boste na cesti velikokrat srečali z drugimi kolesarji. Takšno srečanje lahko pripelje tudi do tega, da nastane majhna skupina, lahko dve, morda treh kolesarjev – človek hitro ugotovi, da je voziti v skupini zabavneje pa še zračnega upora je veliko manj. Težava je, če človek, ki je začetnik, ne ve, kako se voziti v skupini. Zato se je spočetka bolje voziti sam kot pa z neznancem. Če želite prehiteti počasnejšega pred seboj, potem – ko ga dohitite – z mirnim glasom recite: »prehitevam po levi« in to tudi storite. Nikakršnega kričanja ali povišanega glasu, da ne ustrašite nesrečnika,
Najbolj varno je, da vas na prve vožnje spremi kdo, ki je izkušen in – razsoden.
Zaviranje
Vedno je treba zavirati pred oviro in ne šele, ko ste že na ali v njej. Recimo na robu ali v manjši luknji, ki je nastala čez zimo. Ko ste na ali v oviri, ne zavirajte in ne pospešujte, saj lahko tako pnevmatiki na robu ovire zdrsneta.
Motorna vozila. Vedno je treba imeti oči široko odprte predvsem za promet okoli vas, predvsem tistega na motorni pogon. Če je pred vami avtomobil, ki zmanjšuje hitrost, nima pa prižganega desnega smerokaza, obstaja precejšnja verjetnost, da bo zavil – in največkrat prav desno. V takih primerih je vedno pametno zmanjšati hitrost in ohraniti primerno varnostno razdaljo, vse dokler ni jasno, kaj se je voznik pred vami v resnici odločil. Najbolje je, če zavije levo, najnevarnejše, če nenadoma pred vami zavije desno in vam zapre pot. In tu je še tretji primer: ko se avto iz neznanega vzroka ustavi sredi ceste. Naleti so lahko zelo grda in zelo nevarna reč – zato pamet v glavo, in roke na zavori!
