Na poti: Jeklena Mojstrana
Lahko bi spet nakladali, kako so zavarovane plezalne poti, take bolj dolinske, športne, nagravžen poseg v naravo, pa oponirali, kaj pa je s kamnolomi, ki vsakih nekaj deset kilometrov, če potujemo po avtocesti, zarežejo v ta ali oni grič – celo zaradi visokogorskih varovalk marsikdo tarna. Lahko bi nas bilo sram, da s feratarstvom za desetletja zaostajamo za onimi na senčni strani Alp, lahko bi bili, zakaj ne, na to ponosni. Vonj cvetlic ali vonj denarcev od turizma? Lahko bi rekli, da je feratarstvo za poscančke, kot dirkanje z motociklom v vetrovniku, lahko bi se sklicevali, da je pač ena od oblik bolj ali manj, no, manj zahtevnega, izpostavljenega doživljanja, pokušanja gora, skalovja. Lahko bi nadelovalcem očitali: »Et tu, XY!« Lahko bi jim zaželeli: »Še na mnoge podobne jeklene poti!« Ampak tokrat ne bomo o tem. Le še uvodna opombica, da naklonjenosti ali sovražnosti navkljub ferate pri nas rastejo kot gobe po pršcu. Na vsake kvatre ena, pa vendarle, bolje (ali slabše?) kot nobena.
Zibel
Nekako od desetega dne meseca ljubezni (do ferat) so v Mojstrani, ki odtlej ni več znana le kot kraj srečnega imena še srečnejšega dejstva, da je tamkaj na svet (pogojno, saj tam ni porodnišnice) prijokal Jure Košir, odprli novi zavarovani plezalni poti. Tako imenovani učni. Na oni edini logični skali, ako na kraj gledaš z magistralke, tik nad hišicami. Kako je to mogoče, da so ozaljšali oziroma skazili ono, resnici na ljubo markantno, pa vendar (mojemu) očesu ne najprijetnejše skalovje?
Župan Kranjske Gore Janez Hrovat, izvem, kako se njegova občina razteza od tunela, karavanškega, do meje z Italijo, razloči, da je konkretna pobuda za ferato v Mojstrani padla že pred par leti. Na neplodna tla. »Leta 2012 se Planinsko društvo, muzej in občina še niso videli v projektu.« Hrovat, ki tedaj še ni županoval, pravi, da je o podobnem razmišljal že precej dlje. »Mojstrana je bila nekoč zibelka planinstva, alpinizma, vodništva,« ferata bi bila obujanje nekdanje živahnosti, dodatna turistična ponudba, dodaja občinski šef, dolgo tudi sam globoko v turizmu.
Hrovat in v prvi vrsti gorski vodnik Mitja Šorn dve leti nazaj le prodreta, hkrati je Urban Žitnik na Fakulteti za šport, naključje in pol, pisal diplomo na to temo, na temo zavarovane plezalne poti na pobočju Grančišča. Seveda je teoretski skelet nujno potreboval praktično uresničitev in zdaj je vse črno na belem in trdno kakor skala kamen jeklo kost. Župan še o letu 2014: »Z lastnikom, agrarno skupnostjo Dovje Mojstrana, se dogovorimo za brezplačno uporabo skale.«
V resnici je bila pot do ferate precej strma, da je misel skala postala, se je vleklo 20 let, mnogi so bili proti, pa se slednjič spreobrnili, nekako v slogu, če je bil ata proti, je bil pa sin za, morda, a teže obratno.
Na pamet
Bi priznal, kako sem se pred leti, feratar, na vsak izziv temeljito pripravil, ga preštudiral, da se ne bi uštel. Tokrat sem se, spominjajoč se le, da naj bi šlo za težavnost C, s kameradom v Mojstrano napotil na suho. Prejšnji dan slišal, da bo ona sobota sončna, preslišal, da se je ponoči na Zgornjesavskem zlilo kot iz škafa, ki ga okoli obrneš pa še pušča. Malo po šesti so avtogume puščale sledi na mokri avtocesti, skala je bila na srečo že v soncu. Na hribi.net nisem preveril niti, kje ferata je in kako do nje. Pomagalo nama ni niti, ko sva povprašal v prvem lokalu, ki se je prebujal, pošiljali so naju tja za en hrib, proti Mlačci, če se ne motim. Z avtom sva križarila in budila speče Mojstrančane, iz vozila opazovala zajle, a ker ni bilo parkirišča, slednjič obupala in ustavila pred planinskim muzejem. Informativno tablo, ki sva jo imela tik pred nosom, sva spregledala in peš le našla vstop v iskano doživetje. Skala je bila suha, vse okoli nje mokro. Rastlinje in predvsem zemlja, ki je je na jekleničnici še precej.
Zadeve nisem podcenjeval, a ovešen s fotoaparatom in pazeč, da z njim ne udarjam ob skalo, sem kmalu zaslutil, da ne bo pretirane šale. Konec je je bilo, ko sva naletela na lojtro. Če se ob prepenjanju držiš za jeklenico, te sili ven, če se za leseno lojtrno prečko, se lahko zdi predebela za varen prijem. Kdor se tu pokaka, naj izstopi. In na vrhu lestve so res uredili izstop. Lepo.
Ja seveda, ferati sta dve, modra je Aljaževa pot, ocenjena z B, veste, to je netežavno, rdeča, težja je Pot Mojstranških veveric, to so bili domačini, ki jim je nekoliko nazaj v času uspelo preplezati izjemne smeri doma in na tujem. To je njim v poklon.
Poper
Naprej, po lojtri, prečka v levo, meni se je sitna zdela, oprimkov dovolj, drsnih zemljastih stopov tudi, pa še kar kmalu glavna začimba, Prečnica v levo, narava tam feratarju ne pomaga, družbo mu delajo skobe. Po njej se je vsaj nama zdela sitna še nekakšna strma poševnica mimo luske ali nečesa podobnega, potem veverice dopustijo nekoliko plitkejše dihanje. Čeravno je bilo jutro rano, nama je švic spod čelad drl, jaz pa sem se drl, ker mi je drl v oči. Pa slednjič pride vrh in sreča, moja zaradi utrujenosti opoteča, opotekajoča se. Feratarsko sem bil precej iz vaje, zatorej moja sodba, pa kaj bi sodil, mnenje, ni 70-odstotno merodajno. Rdeča varianta naj bi bila težavnosti C, mestoma, z detajlom, dvema, tremi, težavnosti D. Težavnost C/D se ponavadi, sem doslej mislil, naznači tam, kjer se je o oceni teže odločiti. Sicer pa se ferata, sem mislil, težavnostno opredeli po najtežjem detajlu. In kar sem, zlasti na tujem, skusil težavnosti D, mojstranške veverice so sem pa tudi tja gotovo na tej ravni. Ampak ne zamerite ocenjevalnega pametovanja. Primerjam denimo s športnim plezanjem, ako je 30-metrska smer v 20 metrih ocene 4c, detajl na koncu 5b, ocena ni 4c. Saj, veste, gre za vprašanje najzahtevnejšega člena.
Višine naj bi bilo 180 metrov, dolžina, kar se mi zdi hecen podatek, 250 metrov, v steni naj bi bil običajnik eno uro, a vsaj slednje je relativno. Onih temeljnih napotkov, o obvezni opremi, res ne bi ponavljal, tako kot marsikje drugje tudi v feratarstvu vse prevečkrat dobronamerna opozorila ne zaležejo. Gotovo pa bi se vsaj polovica morala strinjati, da se v ferato ne hodi med nevihto, v snegu ali ponoči. Izjema so največji frajerji. Tudi neizkušeni in mladoletni naj bi imeli polnoletno spremstvo. Priznam, vse to sva brala na tabli ob povratku, ko sva le trčila vanjo. Do nje pa sva z vrha prišla po čudoviti, ne samo od moče mehki gozdni poti, ki vzame polovico vzponskega časa.
Z višine je pogled na Mojstrano in, zakaj ne, Dovje, prekrasen, pa karavanške oble in špice zadaj, ampak če imaš pod nogami razen skobe praznino, svež ali soparen zrak, je užitek na nekoliko majavih nogah, rad bi povedal, da je ta rdeča parkrat krepko izpostavljena.
Kave bi!
Torej, preden krenete v rojstni kraj Jureta Koširja in, zakaj bi zamolčal, tudi Alenke Dovžan, se poučite, česa se lotevate. Diplomskega dela vam, se mi zdi, ni treba brati. Morda sva midva malo preveč buljila od presenečenja, ker so napametna junaštva pač prirojena nam Dolenjcem, pa naj gre za avtohtonce ali pritepence, kamor me štejejo. Verjetno Štajerci ne bi počeli podobnih napak, da o Gorenjcih ne izgubljam črk.
Pot v Mojstrano in potem navzgor, mimogrede, ob spustu po gozdiču sem ter tja ugledaš, še bolj pa slutiš krasoto triglavske druščine, nama je bila naložena, ker je bilo slišati, da z odprtjem ferate v kraju prodajo fantastično več kofetov kot tedaj, ko je bila ferata le ideja. Upam, da res. Pa da je kofe na ravni.
Ferata, ferati sta dopolnilo ponudbi Slovenskega planinskega muzeja, da se ne bo le v zgradbi dogajalo. Če je muzej, ko sva se nazaj v civilne cunje preoblačila, še spančkal, je bilo v zunanji ponudbi že vroče. Midva sva imela rdečo za sabo, dva sta bila ravno na lojtri, na parkirišču, tam, veste, kjer je info tabla, pa se je mlad prikupen par pripravljal na sproščanje adrenalina in, sodeč po zaljubljenih pogledih, še kakšne telesne snovi.
Še to, zakaj se pot imenuje učna, sem pozabil vprašati. Bojim se, da je za tole učno pot treba par stvari znati.
Ne vem, zakaj mi je na misel padlo, ampak ob informacijah, da glav, v katerih zorijo misli na ferate, pri nas ne bo oziroma še ni zmanjkalo, predlagam, da se česa podobnega lotijo tudi v Bohinju. Le za vstopnino bi se bilo treba natančno zmeniti.
