Nalaganje lastnih ambicij na otrokova pleča
Gospod Matt Russ je atletski, kolesarski in triatlonski trener, veliko tudi objavlja v revijah in na spletu. Pravi, da je imel v svoji dve desetletji dolgi karieri atletskega trenerja privilegij videti, kako so otroci, ki jih je treniral, postali poklicni atleti. Zdi se mu, da je na svoji poti razvil dovolj širok pogled, kaj vse je za to potrebno. Na tej poti je srečeval čudovite starše svojih varovancev, ki so ogromno pripomogli k temu, da so njihovi otroci postali tako uspešni športniki.
To je lepši del zgodbe. Drugi del pa je drugačen: bil je priča tudi temu, kako je veliko staršev, morda nezavedno in celo z najboljšimi nameni, dobesedno uničilo otrokovo športno prihodnost.
Matt Russ je prepričan, da če bi se taki starši zgolj držali nekaterih preprostih pravil ali se vprašali, zakaj kakšno stvar počnejo, njihovi otroci ne bili le boljši atleti, ampak tudi boljši tekmovalci in srečnejši in bolj zdravi otroci.
Če ste eden od staršev, ki ga nekako prežema vznemirjenje, saj se mu zdi, da ima njegov otrok športni potencial, potem vam trener Matt Russ predlaga, da se sprehodite po njegovem besedilu. In če boste ugotovili, da je tak, kot piše v treh točkah, je gotovo, da otrok ne bo dosegel tistega, kar si vi kot starši želite.
Zdaj pa k temu, kako uničiti atletsko prihodnost svojega otroka v zgolj treh korakih.
1. Nalaganje lastnih ambicij na otrokova pleča
Zanimivo je, da starši nekaterih najuspešnejših atletov od svojih otrok nikoli niso ničesar pričakovali. Načelo »kar bo pa bo, bomo videli« je bilo prevladujoče, in takšno stališče je bilo pravo. Taki starši v resnici razumejo otrokov razvojni proces in stopnje tega procesa. Postavljanje temeljev, učenje veščin, uživanje v tekmovanju in spoštovanje nasprotnika, to je pomembnejše od nagrad in priznanj. Taki starši razumejo, da gre za dolg proces, za žrtve, ki so za to potrebne, da nekdo pride na vrh, in razumejo celo nenavaden in čuden občutek, ko je njihov otrok na vrhu. Taki starši so bolj spoštljivi do trenerjev in potrpežljivejši ob spremljanju treninškega procesa. Videti je, da bolje razumejo ves razvojni proces, skozi katerega gre mladi atlet.
Starši, ki niso sami nikoli tekmovali, tudi niso nikoli razvili psihične sposobnosti, ki so potrebne za športnika, sposobnosti, ki jih šport zahteva. Lahko, da so se z atletskim tekmovanjem prvič srečali šele skozi otrokovo prizmo; no, če je tako, je to lahko zelo spolzek in zahteven teren. Nekateri starši so tudi prepričani, da njihov otrok pomeni »drugo priložnost«, saj so bili po prepričanju v svoji karieri krivično ustavljeni v razvoju in niso bili deležni slavne atletske kariere.
Vsekakor je najbolj pomembna stvar, da razumete, da ima otrok, preden postane mladostnik, tri glavne motivacije za udeležbo v športu: zabavo, druženje in – pozor – razveseljevati in ugajati – svojim staršem! Vse preveč otrok pa žal počne le zadnje in to dolgoročno nikoli ne deluje. Ti otroci le redko postanejo tekmovalci na visoki ravni in morda celo na koncu pustijo šport, in to po dolgih letih razvoja, saj to pomeni, da se končno uprejo staršem. Starši pogosto delajo tudi napako, ko po tekmovanju ocenjujejo in kritizirajo otrokov nastop, namesto da bi ga preprosto vprašali tako: »Ali si se na tekmovanju dobro zabaval?«
2. Prezgodnja specializacija
Nekoč se je Matt Russ posvetoval z nekoliko živčnim očetom o vadbi njegove poškodovane hčere. Zdravnik je predlagal tri tedne mirovanja, da bi se poškodba pozdravila, toda očetu se je zdelo, da je tako zdravljenje veliko preveč konservativno in da bo hči v športnem razvoju preveč izgubila. Deklica je imela – devet let. Očitno je imel oče v glavi povsem svojo zgodbo, kaj je zanjo najbolje. »Resno sem dvomil,« piše Russ, »da bo pri dvanajstih še vedno lahko tekmovala!«
V zadnjem desetletju je zaznati presenetljivo naraščanje ortopedskih poškodb med otroki. To se ujema s čedalje večjo športno specializacijo že v rosnih letih. Otroci trenirajo preveč, pretežko, prepogosto in s preveč ponavljanja, pa tudi veliko prezgodaj, ne da bi bili za to postavljeni pravi temelji. Programi usposabljanja in vadbe so tudi pogosto narobe zastavljeni in pogosto ne upoštevajo ortopedskih smernic za usposabljanje otrok, vse le zato, da bi starši videli otrokov napredek. Otroci nimajo dovolj trdne osnove za povečanje količine vadbe, še posebno v obdobju rasti ne. Poškodbe hrbtenice, meniskusov, kit in vezi lahko pustijo na otroku trajne okvare.
Otroško telo ni narejeno tako, da bi otrok nenehoma ponavljal vedno iste gibe, še zlasti ne v zgodnji mladosti. Ljudje smo v otroštvu ustvarjeni za raznolikost, tudi v vadbi, takšni, ki je bolj podobna igri na prostem in igranju kakor treningu. Če res želite ustvariti atleta od bosih nog naprej, ga je treba postopno razvijati. Razvijati je treba spretnost in veščino, splošno spretnost, in moč, a vse tako, kot je primerno za določena leta. Dober trener in starša morajo pazljivo načrtovati vadbo in razvoj, nadzirati počitek in regeneracijo, uvesti pravilno prehrano in otroka poučiti o njej ter razvijati miselne spretnosti. Čeprav je vse našteto zelo pomembno za otroka, to velikokrat zanemarimo. Če je otrok ves čas kronično poškodovan, ali če so velikokrat poškodovani njegovi prijatelji iz moštva, je treninški sistem napačen, pa čeprav se trener morda hvali s tistimi atleti, ki jih je vadil in so posegli po vrhu.
3. Osredotočenost na le en šport
Nekako logično je, da verjamemo, da več časa ko bo otrok preživel pri usposabljanju za en šport, boljši atlet bo počasi postal. In ni dvoma, občasno se pojavi tudi kakšen Tiger Woods ... Toda tako prepričanje pogosto pušča za seboj veliko strtih mladih športnikov. Razvoj športnika je kot odklepanje vrat. Imeti morate natanko določen ključ, ki se mora prilegati v vse ključavnice, da lahko vrata v resnici odprete. Vadba je le eno od orodij, s katerimi lahko odprete vrata, vendar pa morda ni tudi ključ.
Otrok se do adolescence v športu še ne bo ozko usmeril. Da bi ugotovili, za kaj so otroci res dobri, kje zares uživajo in kje si res želijo uspeti, morajo poskusiti več stvari. To je dobro, to je zdravo in zdravi ter preprečuje, da bi otroci izgoreli pri enem športnem početju. Ampak starši prevečkrat vidijo nekaj talenta in sposobnosti za neko športno početje in že želijo otroku za najprimernejšega izbrati prav šport, ki se zdi njim dober. Če otroci sodelujejo v različnih športih ali dejavnostih, to lahko celo pomaga preprečiti poškodbe, povezane s prehudo specializacijo. Otroke bi morali vprašati, ali se želijo ukvarjati z več športi, ali jih celo nežno prepričati, naj to počnejo. Počasi se zanimanje zožuje. Če otrok igra košarko, ne sme izgubiti možnosti, da bi morda spoznal, da mu bolj ustreza nogomet, na katerega je tudi dobesedno nor.
Foto: Reuters
In zdaj?
Če je vaš otrok mlajši od dvanajst let, vi pa stojite ob robu igrišča in se zalotite, da vam po glavi rojijo besede kot »prvak«, »štipendist« in »fenomen«, se vzemite v roke. Ena najtežjih lekcij za starše je, da se otroci na neki točki sami odločijo, ali želijo še naprej vztrajati v športu. In ne boste jih mogli prisilili, da bi tekmovali, če nimajo več volje ali želje. Preprosto dejstvo je, da so vse vaše ure v avtu, denar za plačilo trenerja in leta, ki ste jih preživeli ob športnem igrišču, po statistiki mnogokrat vrženi stran. Ampak to ne pomeni, da otroci niso pridobili dragocenih izkušenj, kot jih lahko dajo samo šport in tekmovanja. Šport lahko izvabi najboljše (in včasih najslabše) iz športnika in iz staršev. Vrednote, ki jih bo otrok pridobil na športnem igrišču, bodo veliko koristnejše kakor kateri koli nagrada, vrednote, kot so športno prijateljstvo, čast, poštenje, integriteta, telesna moč, trdo delo in timsko delo. Vaš odnos, ki ga boste razvili do tekmovanj svojega potomca, bo močno vplival na njegovo prihodnost. Odločitve, ki jih sprejmete kot starši, bodo močno vplivale ne le na atletski razvoj vašega otroka, ampak tudi na zdravje, dobro počutje in etiko.
Zato se velja pri mladih športnikih odločati modro in premišljeno.
