Vrhunec ciklokros sezone

Fotografija: ni podpisa
Odpri galerijo
ni podpisa

Ciklokros je kolesarska disciplina, ki je starejša od gorskega kolesarstva. Starejšim poznavalcem kolesarstva je ime dobro znano. Mlajši so mogoče samo kdaj slišali, da obstajajo kolesarji, ki s specialkami vozijo čez drn in strn, kar bi pomenilo po terenu, ne asfaltnih cestah tudi s kolesom na rami. Ciklokros je disciplina, ki združuje gorsko, cestno in kriterijsko kolesarjenje.


V bivši skupni državi se je vsako zimo dogajalo celo državno prvenstvo v ciklokrosu. Po osamosvojitvi je ciklokros pri nas izpodrinilo gorsko kolesarstvo in s tem je bila ta verjetno najtežja kolesarska disciplina v Sloveniji pokopana. Razlogov za pogreb je več, vendar o tem ne bi razpravljali v tem članku, ker je pomembneje sporočiti, da se po dobrih dvajsetih letih vrnil.

Danes, če boste šli po tistih najbolje založenih prodajalnah koles pri nas boste mogoče v ponudbi opazili tudi kolo, ki je na prvi pogled videti kot prava cestna specialka vendar boste že na drugi pogled začudeni, da takega kolesa še niste videli. Mogoče boste najprej pomislili, da se je prodajalec pošalil s treking kolesom na katerega je namesto ravnega krmila privijačil krivega, tistega kakršnega poznamo na pravih dirkalnih cestnih kolesih. Specialka za ciklokros se od navadnega cestnega dirkalca loči predvsem po zavornih čeljustih, ti so na ciklokros kolesih take kot so na gorskih, se pravi znameniti »kantilever« zavore in pnevmatikah, ki so skoraj enako grobega profila kot na gorskih kolesih. Kolo je namenjeno za  vožnjo po terenu, kjer so blato, pesek, trava, nujna podlaga za užitke, ki jih kolo ponuja. Še naprednejše imajo kolutne, disk zavore, ki kot vse kaže, spodrivajo vse ostale načine zaviranja.


V razvitih kolesarskih državah po celem svetu se še vedno organizirajo tekme kot so razne pokalne ali državna prvenstva. Po tej plati Slovenija ne spada med razvite in napredne kolesarske dežele. Vsako leto se v januarju ali februarju tekmuje tudi na svetovnem prvenstvu vendar ciklokros še ni olimpijska disciplina. Po svetu je tekem še vedno največ pozno jeseni, čez zimo in zgodaj spomladi saj je ta disciplina na začetku oziroma v preteklosti služila cestnim kolesarjem predvsem za zimsko pripravo oziroma kot kondicijski trening. Tekmuje se na krožni progi. Krog je ponavadi dolg med dvema in trema kilometroma, vmes pa so naravne in nenaravne ovire. Obvezno je, da je vsaj ena četrtina proge neprevozna s kolesom zato morajo tekmovalci teči ob kolesu ali ga nositi. Spretnost teh kolesarjev je zares neverjetna. Dovolj je samo vedeti, da morajo kolesarji pri najvišjih hitrostih skočiti s kolesa in potem na polno teči s kolom na rami, da bi ugotovili, da gre zares za fizično zelo zahtevno športno disciplino. Na progi so prepreka, ki jih morajo tekmovalci premagati, da bi lahko prevozili celo progo. Čas tekme je ponavadi med tridesetimi minutami in eno uro vožnje plus en krog. Če boste spraševali slovenske kolesarje, ki so imeli priložnost tekmovati v ciklokrosu ali ga samo prakticirali kot trening vam bodo vsi po vrsti povedali, da gre za izjemno tehnično in fizično zahtevno kolesarsko disciplino, ki je bila tudi odličen trening za cestno kolesarjenje saj se izpopolnjuje sama tehnika vožnje, stik s specialko se tako vzdržuje skozi celo leto in jasno dodatno krepi celo telo.

ni podpisa
ni podpisa


Kaj ciklokros kolo ponuja rekreativnem kolesarju?


Vožnja s takim kolesom je prav poseben užitek. V uredništvu Polet smo se najprej spomnili, da bi bilo to kolo idealno za tiste, ki tekmujejo na triatlonu jeklenih. In vendar je to kolo, ki je namenjeno kolesarjem, ki jim gorsko kolesarstvo ni všeč a se vseeno radi malce hitreje peljejo po terenu in ne toliko po asfaltu. Priporočamo ga »specialkarjem«, ki se med letom naveličajo asfaltnih cest, prehod na gorsko kolo pa se jim zdi pretežak predvsem zaradi povsem drugačne drže na kolesu ali pač teže, ki jo morajo poganjati pod sabo. S takim kolesom boste lahko kombinirali skoraj da vse vrste kolesarskih cest in poti. Ni ga terena, ki ga s takim kolesom ne bi premagali. Tam kjer pa res ne gre več na sedežu pa boste lahko sestopili in zaradi izredne lahkosti ciklokros koles ga boste lahko nesli na rami ali v rokah, tistih nekaj neprevoznih metrov. Zato, če boste kje v gozdu ali pod vrhom kakega hriba srečali kolesarja, ki bo pešačil ali tekel s kolesom na rami ne pomislite najprej, da je zašel ali da se mu je pokvarilo kolo, lahko da boste videli človeka, ki je vzljubil ciklokros. Kolo je povsem dobro vozno tudi po asfaltu (če si nismo pač omislili zelo grobe pnevmatike) zato je še toliko bolj priljubljeno med kolesarji. Zato ker je namenjeno terenskim vožnjam je tudi veliko udobnejše od cestnih specialk. S takim kolesom je vsaka skrb na slabših cestah odvečna. Pravzaprav jih boste še iskali, če boste hoteli izkoristiti namen takega kolesa in boste s tem odkrili vam še neznane kolesarske užitke.

Zgodovina


Sama ideja o ciklokrosu se je porodila mlademu francoskemu vojaku, ki je moral svojega generala na konju spremljati s kolesom. Seveda pa je konj lažje premagoval neravne terene kot pa Daniel Gousseau vendar je zato leta 1900 prišel na idejo, ki jo je kmalu tudi dobro unovčil. Rodil se je ciklokros. Gousseau je zaradi tega odkritja leta kasneje postal celo generlani sekretar francoske kolesarske zveze. Leta 1902 pa je bilo že prvo državno prvenstvo, šele leta 1950 pa prvo svetovno prvenstvo.

Svetovno prvenstvo 2017

Letošnje svetovno prvenstvo v ciklokrosu se jevčeraj končalo v Bielesu v Luksemburgu. Žal ga na nobeni televiziji ni bilo moč spremljati, razen na internetnem prenosu TV Sporza.
 

 

Več iz te teme:

Komentarji: