Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Pumpati in napumpati

Punce me pred začetkom runde ali kakšnega drugega kolesarskega dogodka večkrat vprašajo, ali lahko preverim, ali so njihove zračnice (poltubularji) primerno polne. In vsakič znova se skupaj nasmejemo, ko jim v šali odgovorim, da v rokah žal nimam serijsko vgrajenega merilnika tlaka. Glede na občutek in izkušnje jim z gotovostjo lahko povem le, ali je tlak prenizek, in jih tako obvarujem pred morebitnimi defekti. Odgovor na vprašanje, ali je tlak v njihovih zračnicah primeren, pa je malce bolj kompleksen, tudi če ga preverimo s tlačilko.

Včasih je bilo preprosto – in narobe

Še pred slabimi desetimi leti, ko sem se sama prvič srečala s specialko, smo živeli v zmotnem prepričanju, da je potrebno zračnice napolniti do največjega dovoljenega tlaka, ki ga proizvajalec navaja na zračnici. Tako smo vsi, kolesarke in kolesarji, majhni in veliki, lažji in težji, polnili poltubularje do dovoljenih 9 barov. Vsi smo slepo verjeli dejstvu, da je v tem primeru kotalni upor najmanjši, kar nam bo omogoča najhitrejše kolesarjenje pri dani moči v nogah. Kmalu pa je kolesarsko sfero preplavil nov val raziskav, ki je pokazal, da se pri kolesarjenju s preveč napolnjenimi zračnicami bistveno zmanjša oprijem cestišča, saj ima kolo v tem primeru minimalno stično površino s cestiščem in ne »otiplje« dovolj teksture cestišča ali po domače rečeno lukenj in luknjic. Le-to pa posledično lahko vodi do povečanega števila padcev. Predvsem pri »zalaganju« ovinkov ali na spustih. Nižji tlak v zračnicah po drugi strani sicer res poveča kotalni upor toda boljši oprijem cestišča mislim, da odtehta to minimalno razliko povečanega kotalnega upora. Prenizek tlak v zračnicah pa seveda vodi do defektov, saj se v premalo napolnjeno gumo, ki začne izgubljati obliko, ostri koščki stekla ali česa podobnega laže zapičijo in jo predrejo. Rešitev je torej nekje vmes, v optimizaciji ravnovesja med kotalnim uporom in oprijemom cestišča.

Telesna teža, ključ do odgovora

Zaključimo lahko, da je teža kolesarke oz. kolesarja tisti faktor, ki v največji meri določa, do kakšnega tlaka je potrebno napolniti zračnice. Če smo bili včasih vajeni na 9 barov, naj ta tlak ostane rezerviran za večje in po postavi močnejše kolesarje (90–100 kg). Za kolesarke in kolesarje drobnejše postave (50–60 kg) pa bo dovolj 7 barov. Kako pa preveriti na oko kakšen tlak v zračnicah je primeren za vašo postavo? Sama sem izbrala primeren tlak s poskušanjem pri različnih tlakih tako, da se je guma pri »pravem« tlaku, ko sem sedla na kolo rahlo posedla. Ne preveč, ravno prav.

Rezultati raziskav so pokazali še, da na primernost tlaka v zračnicah posamezne kolesarke ali kolesarja vplivajo poleg teže tudi izbira kolesarske panoge, tereni, po katerih kolesarimo, ter vremenske razmere. Pri kronometru je npr. zaželeno, da vozite s čim manjšim kotalnim uporom, zato v tej panogi raje kolesarite z zračnicami, napolnjenimi z višjim tlakom kakor nižjim, tudi za ceno slabšega oprijema cestišča. Dirka je pač dirka. Kolesarjenje po preluknjanih slovenskih cestah pa po drugi strani favorizira nižji tlak v zračnicah tako zaradi oprijema kot tudi udobja, da ne končate z bolečinami v križu ali vratu.

Kaj pa vreme?

Kolesarjenje v dežju ali po dežju odpira povsem novo poglavje kar se tiče tlaka v zračnicah. Če se odpravljate na kolo po obilnem deževju, ko so po vsej verjetnosti ostanki goriva in olja že sprani s ceste, bo dovolj, če napolnite vaše zračnice za približno 10 % manj, kot jih napolnite običajno. Če pa se na kolo odpravite po manjši plohi ali če vas le-ta ujame na poti in »naolji« cestišče, pa lahko spustite zračnice do tlaka tudi za 20 do 30 % nižje kot v običajnem suhem vremenu. To se še posebej izrazi, če ste bolj drobne postave. Sama sem ravno na takšni delno sprani in še vedno mastni cesti že »poljubila« asfalt.

Plašči

Na koncu velja par besed nameniti še izbiri plaščev, ki dajejo skupaj z zračnico kolesarskemu obročniku celostno podobo. Pred nekaj desetletji so za kolesarski standard veljali plašči širine 19 mm. To so bile hitre in drzne gume, najhitrejše v tistem času. Ker pa znanost tudi v kolesarskem svetu ne počiva, so jih kmalu nadomestili plašči širine 21 mm, pred slabimi desetimi leti, ko se sama prvič sedla na specialko, pa so za kolesarski standard veljali plašči širine 23 mm. Danes jih 25 mm plašči počasi a vztrajni izpodrivajo. Tako v profesionalnem pelotonu kot tudi med rekreativci. Pravzaprav jih najdete že na večini novih koles, ki so v prodaji. Zakaj kar 6 mm razlike v širini gume? Raziskave so namreč pokazale, da širši kot je plašč ali po domače guma, manjši je kotalni upor. Poleg tega lahko zračnice v širših 25 mm plaščih napolnite še za kakšen procent manj kot v 23 mm, pa bo oprijem cestišča še boljši, kotalni upor pa enak.

 

Dr. Marjetka Conradi je znanstvenica, raziskovalka in udeleženka kolesarskih tekmovanj na višji ravni.