Recept: Jota 3.1, beta verzija

Čigava je jota?

Ko so se v prestižno tekmo vključila rojstva narodov, je ta jed pridobila status nosilca prestižne nacionalne identitete. Pa ne le ene, ampak več. Razbijmo ta romantični mit devetnajstega stoletja in jasno recimo: jota je vse kaj drugega kakor čistunski unikum ene in le ene etnične skupnosti. Lastijo si jo Karnijci. Lastijo si jo Furlani. Lastijo si jo Tržačani, Kraševci in Vipavci. Le judovska skupnost tržaškega geta ni rekla svoje.

Za joto potrebujemo:

večji lonec

dve pesti

ješprena

pol kilograma suhega fižola

kilogram kislega zelja

1 večjo čebulo

3 stroke česna

kos prekajene slanine

dve žlici masti

črni poper v zrnu

žlica ostre moke

lovor

sol

Fižol in ješprenj namočimo čez noč in ju naslednji dan dobro odcedimo, splaknemo pod tekočo vodo in skupaj denemo v večji lonec. Zalijemo z izdatno količino vode, pridamo dva, tri lovorove liste in kuhamo na tihem ognju slabo uro. proti koncu kuhanja ( ko ne fižol ne ješprenj nista povsem gotova), dodamo kislo zelje in kuhljamo nadaljno uro (solimo po potrebi in glede na kislost zelja). Vmes dolijemo vodo, če jo zmanjka, važno je, da so vse sestavine ves čas prekrite s tekočino.

Medtem se lotimo priprave zabele. Drobno narečemo čebulo, stroke česna in prav tako slanino ter jih skupaj še drobno sesekljamo, da se okusi prepojijo in dobimo gladko pasto. V manjši ponvi segrejemo mast, na njej prepražimo žlico moke in ko blago potemni, prepražimo še pripravljeno pasto iz čebule, česna in slanine. Popopramo z ravnokar strtim črnim poprom, zalijemo z žlico vode ali domačega kisa, še enkrat dobro premešamo in zabelo prestavimo v lonec s fižolom, zeljem in ješprenom. Premešamo in na nizkem ognju nežno kuhljamo še dvajset, trideset minut. Tako, štiričlanska družina je preskrbljena za tri dni.