"Ko se vrh ciprese ujame s kravjim repom na Savudriji"

Skoraj ni bilo pomembnejšega vprašanja o morju, o katerem Uga Fonde ne bi povprašal za mnenje. Ne spominjam se, da bi se kdaj močno razhajala v stališčih. Sodil je med najboljše slovenske poznavalce morja. Logično, saj je v njem (pod vodo, seveda) preživel več kot deset tisoč ur in opravil skoraj toliko potopov. Imel ga je v mezincu, morje. Po premisleku lahko rečem, da smo si v Ugovem času upali in naredili več.

Ni vsaka riba riba

Najprej je kot mlad biolog in obetaven raziskovalec delal na kliniki za molekularno medicino v Kliničnem centru v Ljubljani. Potem je bil sedem let direktor Zdravstvenega doma Piran. In to v času, ko so v Luciji zgradili nov zdravstveni dom, piranskega pa so prenovili. Po sedmih letih je šel v podjetništvo in se preživljal z zahtevnimi potapljaškimi deli pod vodo. Vmes je bil med letoma 1982 in 1984 predsednik Potapljaške zveze Slovenije, malce pozneje pa piranski podžupan. Aprila 2002 je postal predsednik Zelenih Slovenije. Leta 2003 je od podjetja Mariva odkupil morsko njivo z ribogojnico in nekaj nasadi školjk. Čez nekaj let je ustanovil podjetje Fonda.si, ker je verjel, da je mogoče tudi v ribogojnicah primerno pridelati, vzgojiti veliko boljše ribe od tistih, ki ponavadi prihajajo z gojišč. Ni vsaka riba riba, je večkrat dejal.

»Vsakič, ko sem razlagal, da kupujem ribogojnico, so me vsi spraševali, zakaj našim predhodnikom ni uspelo. V mojem življenju je večkrat tako. Tudi pomembne odločitve sprejemam na intuitivno-čustveni način. Ta intuicija je kljub vsemu posledica izkušenj in znanja. Nemogoče je, da ta posel ne bi uspel. Divjih rib bo vse manj. Še posebno v našem morju. Zakaj bi morali Slovenci jesti ribe iz daljnjih morij, ribe, za katere potrebujejo prodajalci najmanj en teden, da pridejo do kupcev, če pa lahko doma pridelamo veliko boljše?« me je prepričeval in dodal, da bi lahko ves pridelek prodajal v Italijo, toda zdelo se mu je škoda izvoza teh migetajočih repov za tujce in hkrati kupovanja tujih iz oddaljenih držav. V Sloveniji se je (edini na svetu) spomnil tudi neverjetnega načina prodaje rib. Ribe, sveže (in očiščene) vam pripeljejo tudi na dom. Pa tudi če bi kupili samo eno ribo. »Dokler jemljejo grosisti 300-odstotno maržo, se nam tak prevoz rib izplača,« je bil prepričljiv Fonda. »Ribogojstva se ne da delati iz pisarne ali iz Ljubljane. Moraš biti na kraju dogajanja, moraš živeti s tem, preganjati kormorane, tudi »kormorane« na dveh nogah. Poskrbeti moraš za čustveni nadzor, posel mora biti tvoj, to delo moraš imeti rad, moraš izbrati sodelavce, jim zaupati ... Če vsega tega ni, se pojavijo špekulacije, interesi, kraje, ki uničijo vse.«

Potapljal se je tam, kjer se Afričani niso upali

Ugo je naredil potapljaški izpit leta 1966, pri 19 letih, potem ko je kot mladenič že povsem obvladal morski element. Šest let pozneje je postal inštruktor potapljanja. Kaj vse je videl, spoznal, se naučil in doživel pod vodo, bi še sam težko povedal. Milijoni podob iz drugega sveta ostanejo največkrat samo v potapljačevi zavesti (in podzavesti).

»Več kot pet tisoč potopov imam za sabo,« mi je pripovedoval pred štirimi leti, ko je že hudo zbolel in je vedel, da je s potapljanjem konec. »Včasih sem delal tudi po devet ur naenkrat. Name je prežalo nešteto nevarnosti. Nekajkrat sem komaj preživel. Enkrat me je obšla huda slabost. Še zdaj ne vemo natančno, kaj je bilo, in so me komaj rešili iz morja. Enkrat me je pri delu na jezu hidroelektrarne skoraj povleklo skozi loputo, kjer bi me zmlelo. Enkrat se je utrgala rinka, ki je napenjala vrv s škripcem. Ta je odletel kot velik kamen s frače tik moje glave. Enkrat me je povozil čoln in mi prerezal kožo na glavi.« Ugo je vedel, kako je to, če te povozi čoln, torej.
Gradil je kanalizacijske izpuste ob vsej jugoslovanski obali: v Istri, Dalmaciji, Črni gori. »Če hočeš delati pod vodo, moraš znati to delo brezhibno opraviti najprej nad vodo. Moji delavci morajo znati pod vodo kopati, črpati, vrtati, minirati, variti, upravljati s pnevmatskimi kladivi, delati s črpalkami, kompresorji, napihovati balone pod vodo, meriti, snemati, fotografirati, obvladati mornarske veščine, vozle, škripce, biti morajo vsestranski,« je pravil. Od drugih je zahteval vsaj malce tega, kar je bil sam. Bil je tudi član slovenske ekipe za odkrivanje neeksplodiranih bomb iz druge svetovne vojne in nekaj časa poveljnik te enote pri Civilni zaščiti. Leta 1987 so v Piranski zaliv položili dve cevi za občinsko kanalizacijo. Cevi sta dolgi 3600 metrov. V resnici so morali 120-metrske plastične cevi združevati s kovinskimi prirobnicami. Pet potapljačev je to delo opravilo v treh mesecih. V Afriki so sesali pesek na 33 metrih globine in material odlagali na splav na površju. V krški nuklearki so delali nič kolikokrat – čistili so vodo okoli črpalk. V makedonski hidroelektrarni Mavrovo so delali na 42 metrih globine pri temperaturi štiri stopinje Celzija. Opravljali so vzdrževalna dela na dravskih in savskih elekrarnah. Eno najtežjih del je bila pri gradnji hidroelektrarne v Afriki, kjer so delali na globini 35 metrov v popolni temi (voda je bila povsem kalna). Morali so izkopati nekakšen predor v dnu pod vodo in vanj namestiti pločevinast lijak. Vse je moralo biti izdelano zelo natančno. Delo so dobili zato, ker si ga domači potapljači niso upali prevzeti. V Sredozemlju, Angoli in Kongu so pomagali postavljati naftne ploščadi. Ugo je vodil delo ekipe na globinah 70 do 117 metrov v komorah in potapljaških zvonih. Njegova ekipa je izdelala, postavila in vzdrževala boje, ki označujejo rezervate v slovenskem morju, na dno morja posadila tablice, ki označujejo rastišča pozejdonke ...

Plesal je z morskimi psi

Ugo je bil tudi ribič. Spominjam se neke noči pred mnogimi leti, ko so ribiči še s trato zajeli veliko jato cipljev v portoroškem ribolovnem rezeravtu. Trata je izjemno dolga in visoka krožna mreža, s katero so ribiči obkrožili jato, mreža pa je segala od gladine do dna. Potem so počasi in previdno zatiskali obroč, vendar se je pri zoževanju mreže ta pogosto zatikala ob kakšno oviro na dnu. Tedaj sta v akcijo vstopila Ugo in njegov sin Lean. Nas je zeblo sredi mrzle januarske noči na ribiški barki, ko se noč nikakor ni hotela prevesiti v jutro. Ugo pa je vztrajal več ur v temi pod vodo. »Pomagal sem zategovati mrežo pri dnu. To je praktično videti tako, da plavaš ob mreži in jo premikaš pol metra za pol metra ob vsaki oviri na dnu. Nekatere ribe, še posebno ovčice, so zelo iznajdljive. Uležejo se bočno na morsko dno, praktično se zlepijo z dnom in pustijo, da mreža spolzi čeznje.« Tako je minila še ena Ugova noč med tisoč ribami v velikem mrežnatem krogu, ki ga je pomagal zoževati na dnu portoroškega morja.

Čez nekaj let (junija 2001) ni zamudil priložnosti, ko je pred Piran priplavalo kakih deset morskih psov orjakov. S hčerko Ireno in sinom Leanom so se odpravili na fotolov in opazovnje prečudnih velikanov, psov, ki se »sončijo«, kot pravijo Angleži, ker so vedno na površini, in se hranijo le s planktonom.

Leta 2000 bi Jacques Yves Cousteau dopolnil 90 let. Njemu v čast je na pobudo potapljaškega društva Orka Ugova ekipa na najnižjo točko slovenskega morskega dna (slovenski podvodni »Triglav«, globok približno 38 metrov) potopila kakšno tono težko betonsko piramido. To zdaj ni Aljažev stolp, ampak Ugova piramida, recimo.

Ugovi grebeni

Spomladi 2001 je Ugo kar brstel od množice idej. Ob sodelovanju z Žarkom Sajičem, zbirateljem stare potapljaške in pomorske opreme, si je zamislil, da bi na morskem dnu pred Morsko biološko postajo uredil nekakšen podvodni muzej. V prostorih Morske biološke postaje so tedaj načrtovali tudi tretjo fazo – poleg akvarija še nekakšen potapljaški center. Sestavni del potapljaškega centra bi bil tudi podvodni bivalni prostor, ki bi ga namestili sto metrov od obale, na globini kakih 10 metrov. Namenili bi ga za različne programe. To bi bil deset metrov dolg, tri metre širok in dobra dva metra visok prostor, napolnjen z zrakom. Potapljaško »zavetišče« bi bilo del učnega oceanografskega izobraževalnega centra. Hkrati bi lahko bil tudi galerija, muzej, razstavišče, namenjeno potapljačem turistom. V njem bi namestili del potapljaške opreme. Seveda si je zamislil, da bi tak prostor opremili z nizkovoltažno elektriko in svetilkami, z možnostjo dovoda svežega zraka, s sladko vodo, telefonom ..

To je bila samo ena od Ugovih zamisli. Najresneje se je že dolgo prej lotil načrta o podvodnih grebenih. Te bi po njegovi zamislih postavili nedaleč od kanalizacijskih cevi, da ne bi bili dodatna ovira za ribiče. Posebej bi jih označili in z namestitvijo betonskih konstrukcij ustvarili prostor z labirintom večjih ali manjših lukenj, v katerih bi se naselilo in skrivalo na desetine vrst rib in na stotine vrst različnih morskih bitij. Zamisel se je lahko utrnila samo potapljaču, ki je vse življenje pozorno spremljal življenje pod vodo in bil dovolj biološko izobražen, da je kompleksno razumeval življenje v morju. Odvrženi predmeti na enoličnem morskem dnu niso z naravo tako skregane smeti, ampak zelo dobrodošla bivališča za živali. Še posebno so dobro naseljene potopljene ladje. Od tod do zamisli o podvodnih grebenih ni bilo daleč. Oblika ni izmišljena, je premišljena, je poudaril Ugo Fonda.

Tako je napisal pismo ministrstvu z okolje in prostor, jih podrobno seznanil s svojim načrtom, opozoril na vse hitrejšo degradacijo morja, na to, da večina uporabnikov sploh ne razmišlja o gospodarjenju z morjem, na to, da morju grozi siromašenje biološke raznovrstnoti. Predlagal je gradnjo manjšega, poskusnega grebena, za katerega bi potrebovali največ kakih 200.000 evrov ... Slovenija se je s projektom umetnih grebenov predstavila tudi na svetovni razstavi EXPO 2000 v Hanovru. Ministrstvo je zaprosil, ali obstaja možnost, da bi mu država podelila koncesijo za najetje nekaj hektarjev morskega dna, in vprašal, kakšni so pogoji za to. Ministrstvu je pošiljal članke iz znanstvenih revij, projekte, načrte ... Na ministrstvu pa niso videli razloga, da bi mu sploh odgovorili. Ugo Fonda je za načrtovane grebene 11. maja 2007 prejel priznanje internautica 2007 za navtični projekt leta. Tedaj nam je rekel, da še vztraja pri uresničitvi svoje zamisli. »Vsak dan bolj sem prepričan, da je to dobra zamisel,« je dejal. Ko sem ga vprašal, kaj misli o umetnem otoku, je dejal: »Sem za umetni otok, če bo struktura njegove obale apnenčasta in ne bo zgrajen iz betonskih sten. Če bo na otoku primeren, sredozemski botanični vrt, sem za, če bodo gradili hotele, pa ne.«

Kitove kosti in njegov breaching

Potem sva se srečala leta 2003, ko se je pojavil 13 metrov dolg brazdasti kit pred Piranom. Pa spodaj podpisanemu novinarju najprej nihče ni hotel verjeti, razen tistih nekaj ribičev, ki je kita videlo. Dokler ni kit priplaval na hrbtu, negiben pred Fornačami. Morje ga je dvignilo na površino v prvi polovici marca. In že tedaj je močno zaudarjal. Ugova ekipa je kita odvlekla v Luko Koper, kjer so ga ovili v mrežo in ga odpeljali nazaj do Ugu tako znanega kanalizacijskega izpusta. Vsaj deset ton težkega velikana so primerno prevezali, obtežili s štirimi tonami utežmi (iz betonskih blokov) in ga potopili na morsko dno, kakih 22 metrov globoko, tri kilometre od piranske obale. Ugo ga je postavil v ozek pas med kanalizacijske cevi zato, ker je vedel, da ribiči tam ne vlečejo mrež, saj bi jih sicer zataknili in raztrgali.
Lepega julijskega dne (čez štiri mesece) sem se odpravil z Ugom, prepričan, da je čas za ogled kitovih kosti na morskem dnu. Ker nas je v tistih nekaj dneh že drugič pripeljal po morju skoraj natančno do točke, kjer je bil kit, in to na pamet, brez satelitskih pripomočkov, sem ga vprašal, po kateri skrivnostnih orientirih se ravna. »Ko se električni drog prekrije z dimom lokomotive, ki pelje nad Strunjanom, in ko se vrh največje sečoveljske ciprese ujame s kravjim repom na Savudriji, tedaj vem, da sem nad kitom,« se je pošalil. Pred potopom so me znanci strašili, da si veliko upam, saj naj bi v kitovi okolici kar mrgolelo toksinov, ter da se bo potop zame slabo končal. Zavist seveda nima meje. Smradu pod morjem z Ugom nisva vonjala. Plini so kitov trup močno dvigovali kvišku, uteži pa so ga močno pritiskale k dnu. Ugo je predlagal dr. Borisu Kryštufku, muzejskemu svetniku in znanstveniku iz Prirodoslovnega muzeja, da so od propadajočega kita najprej pobrali že povsem očiščeni čeljustnici. Šele ob tem »čiščenju« kita je postalo jasno, kako zapletena (in kompleksna) naloga je ohranitev kitovega okostja.
Čez šest let, februarja 2009, sva spet stala skupaj na njegovi barki. To je bila nova barka, ki jo je dobil z evropskimi sredstvi. Tokrat je bil slabotnejši. Čutiti je bilo, da se spopada z boleznijo. Prišel je s sinom, ki ga je imel očitno zelo rad. Šli smo pogledat, kaj je z grbavcem. Je ali ni. Tako smo pluli dobre pol ure in križarili gor in dol, dokler nam niso znanci posredovali natančnejše lokacije. Naj je Piranski zaliv še tako majhen, je še zmeraj veliko prevelik, da bi vsak smrkavec takoj zagledal plavajočega kita po njem. Gledali smo grbavca in uživali. V bližini je bil tudi Tilen Genov, ki ima grbavce v malem mezincu. V bistvu do tistega trenutka ni nihče zagotovo vedel, ali je res grbavec ali ni. Potem pa se je nenadoma odločil za svoj značilni breaching. Spet pred Fornačami. Skočil je polnih devet metrov v zrak. Kot prikazen. Pošast. Čudež. Božanstvo. Drugi svet. Skočil je 50 metrov od Ugove barke, navpično kot raketa je švignilo vseh 15 ali 20 ton mesa in mladih kosti. Potem je naredil vihar, morje je počilo, zašumelo, se zapenilo in vsi smo samo osuplo strmeli. Fotoaparati so zmrznili v rokah. S povsem drugimi občutki smo se vrnili v pristan ob izlivu kanala Jernej na Seči. Tedaj sem Ugu rekel: Živijo, drži se! Nisem ga več videl. Samo posredno sva se še slišala.

Ne morem verjeti, da te je povozil čoln in »obril« glavo, ne morem verjeti, da si plesal z morskimi psi pred Piranom, ne morem verjeti, da si pokazal črncem, kaj pomeni pogum s potopom v neznano temo, ne morem verjeti, da si na globokih morjih postavljal naftne ploščadi, da si vso noč po centimetrih premikal trato sredi domačega zaliva, da si vlekel nevarne neeksplodirane »cigare« in morske svinje« iz morja ... In da te je po vsem tem spodnesel en sam samcat, nezaznaven notranji val, ki je porušil ravnotežje v tebi. Verjamem pa, da si vsem nam pustil močno sled.