Spletna mesta Dela, d. d., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Main menu

Poletov potep: Katarina in Sveti Jakob

Ljubljanska gorskokolesarska klasika

Če je Vancouver gorskokolesarska prestolnica sveta, potem je Ljubljana brez kakršnegakoli dvoma njegova manjša sestra. Slovenska prestolnica je dobesedno obkrožena s hribi, ki so prepredenimi z neštetimi potmi. Prostora je dovolj za vse - za sprehajalce, pohodnike in seveda tudi gorske kolesarje.

Polhograjski Dolomiti so zagotovo prvi na seznamu. Najbolj priljubljena točka tega pogorja je vsekakor takoimenovana Katarina. Topol, ki sliši tudi na ime Katarina (po cerkvici svete Katarine), in nekoliko višji Sveti Jakob sta v zadnjih dveh desetletjih postala tako rekoč kultni gorskokolesarski točki Ljubljančanov. Ljubljančani se tja odpravimo iz Podutika, tisti, ki z gorskim kolesom ne radi vozijo po mestnih ulicah, se lahko do izhodišča v bližini končne postaje avtobusa številka 5 ali pa do gostilne Pri Kačjem logu pripeljejo tudi z avtomobilom. Ob tem je seveda treba omeniti, da se je na Katarino možno povzpeti tudi iz medvoške in polhograjske smeri.

Za Ljubljančane se tura se začne v Podutiku. Na Prevalu je z glavne ceste treba zaviti desno proti Toškemu čelu. Do tja je pot sicer asfaltna in kljub dvema bolj strmima odsekoma ne preveč zahtevna. Toško čelo je za mnoge končna postaja. To je odlična tura za enourni skok po službi. Predvsem pa je spust po takoimenovani »Jajčkovi« res zabaven. Jajčkova se konča na podutiški strani šentviškega predora in do tam je do izhodšča nekaj kilometrov prijetne vožnje, ki je ravno pravšnja za umiritev po adrenalinskem šoku.

Tisti, ki jim Toško čelo ni dovolj, seveda nadaljujejo do Katarine. Na poti do tja asfalt zamenja makadam, a vzpon z izjemo nekaterih krajših odsekov ni naporen.  Ko pridemo na Topol, nas za kratek čas spet pozdravi asfalt. Tam se lahko odločimo še za vzpon do Svetega Jakoba, kar turo podaljša za nekaj kilometrov. Na ravnici pod cerkvico si nekoliko raztegnemo noge, saj je nekaj sto metrov do vrha precej zahtevnih. Zadnji del prevozijo samo telesno najbolje pripravljeni kolesarji.

Spust, ki ponuja kar nekaj smeri. Ena je že opisana pot v obratni smeri. Bolj izkušen i gorski kolesarji prisegajo na pešpot proti Slavkovemu domu. Ta pot je ena izmed ljubljanskih gorskokolesarskih klasik, vendar zahteva kar nekaj znanja, saj je tehnično dokaj zahtevna. Od Slavkovega gremo lahko do Medna in potem po Celovški nazaj proti Ljubljani. Še boljša opcija pa je vzpon preko Bormesa v Stanežiče in po Celovški proti izhodišču. Pri poti proti Slakovemu domu je potrebno dodatno opozorilo: glede na to, da je to v prvi vrsti pešpot, imajo tam seveda prednost pohodniki. Gorski kolesarji naj imajo to vseskozi v mislih in naj se zavedajo, da pohodniki nikakor ne uživajo, ko nekdo v veliko hitrostjo pridrvi izza ovinka. Še posebno ob koncih tedna za gorske kolesarje nikakor ni priporočljiva.

Izhodišče: končna postaja avtobusa številka 5 v Podutiku.

Komentarji