Najskromnejši dvatisočak pa še na tega je težko
Dostop na vrh je zaščiten s številnimi ostrimi skalami, kar potrdi dejstvo, da smo vstopili v visokogorsko domovanje gorskih koz.
Odpri galerijo
Na vrhu Ablance je vselej samotno, saj na špici ni veliko prostora, so pa izjemno lepi razgledi. FOTO: Arhiv Delo/Polet
Najenostavnejši in najpogosteje izbrani pristop do enega izmed najskromnejših julijskih dvatisočakov (2004 metrov), čeprav je vzpon, zlasti tik pod skalnatim vrhom, kjer se je potrebno poleg pohodništva poslužiti tudi kakšne izmed plezalnih veščin, vse prej kot nezahteven, je s pokljuškega Rudnega polja.
Po prihodu do pokljuške vojašnice namreč zavijemo desno na gozdno cesto, po kateri se z avtomobilom odpeljemo še kakšen dober kilometer do razpotja cest. Od tod naprej se bo potrebno zanesti na lastne noge. Na razpotju izberemo levi odcep in nadaljujemo vse do kažipotov za velikega slovenskega visokogorskega očaka – Triglava - , kjer krenemo na desno. Tukaj se pot začne strmo vzpenjati, a se tudi kmalu zravna in na nekaterih mestih celo spušča.
Razgibani relief nas pripelje do poti, ki vodi s planine Konjščica. Od tod naprej naj gorniki krenejo po izjemno čudoviti poti, ki vodi prek Konjščice in nepopisno ljubke planote Jezerce pod visokim Viševnikom.
Pot se nadaljuje po levi stezi, kjer se lahko mimogrede odžejamo tudi z bistro vodo bližnjega studenca. S planote Jezerca, ki nas nagradi z osupljivo panoramo, se pot po skalah in kamnih začne strmo vzpenjati do Studorskega prevala (1892 metrov), ki velja za najprimernejše izhodišče vzpona na Ablanco.
Na tem mestu zadeve postanejo nekoliko manj jasne, saj označene poti na vrh ni, vseeno pa je pot dodobra uhojena, tako da jo je praktično nemogoče spregledati. Dostop na vrh je zaščiten s številnimi ostrimi skalami, kar potrdi dejstvo, da smo vstopili v visokogorsko domovanje gorskih koz. Na vrhu Ablance je vselej samotno, saj na špici ni veliko prostora, so pa izjemno lepi razgledi.
Nekoliko bolj pozoren pa je treba biti pri sestopu. Dobro si zavežite obutev.
Po prihodu do pokljuške vojašnice namreč zavijemo desno na gozdno cesto, po kateri se z avtomobilom odpeljemo še kakšen dober kilometer do razpotja cest. Od tod naprej se bo potrebno zanesti na lastne noge. Na razpotju izberemo levi odcep in nadaljujemo vse do kažipotov za velikega slovenskega visokogorskega očaka – Triglava - , kjer krenemo na desno. Tukaj se pot začne strmo vzpenjati, a se tudi kmalu zravna in na nekaterih mestih celo spušča.
Razgibani relief nas pripelje do poti, ki vodi s planine Konjščica. Od tod naprej naj gorniki krenejo po izjemno čudoviti poti, ki vodi prek Konjščice in nepopisno ljubke planote Jezerce pod visokim Viševnikom.
Pot se nadaljuje po levi stezi, kjer se lahko mimogrede odžejamo tudi z bistro vodo bližnjega studenca. S planote Jezerca, ki nas nagradi z osupljivo panoramo, se pot po skalah in kamnih začne strmo vzpenjati do Studorskega prevala (1892 metrov), ki velja za najprimernejše izhodišče vzpona na Ablanco.
Na tem mestu zadeve postanejo nekoliko manj jasne, saj označene poti na vrh ni, vseeno pa je pot dodobra uhojena, tako da jo je praktično nemogoče spregledati. Dostop na vrh je zaščiten s številnimi ostrimi skalami, kar potrdi dejstvo, da smo vstopili v visokogorsko domovanje gorskih koz. Na vrhu Ablance je vselej samotno, saj na špici ni veliko prostora, so pa izjemno lepi razgledi.
Nekoliko bolj pozoren pa je treba biti pri sestopu. Dobro si zavežite obutev.
