Poletov potep: Šilentabor ali kako je kuharica pregnala Turke

Izlet v nedrje oziroma na vrh pivškega je poleg izjemnih razgledov, narave, čeravno gre za geografsko območje, ki z vodo večino leta ni kdove kako izdatno zalito, pogostega ter močnega vetra tudi izlet v zgodovino notranjske. Na vrhu Tabora je bila namreč v času turških vpadov utrdba, ki so jo tlačani sezidali svojemu zemljiškemu gospodu. A, ko se je nad domačo grudo spravil zavojevalski Turek, je utrdba na vrhu hriba služila kot zatočišče nemočnih.

Legenda o kuharici, ki je pregnala krvoločne Turke gre nekako takole. Ko so Turki med enim izmed še posebej vztrajnih in srditih obleganj, saj so grad napadli tudi s tiste strani, kjer se je ta dvigoval nad visoko in strmo skalo, je na branilcem lepem zmanjkalo mož za učinkovito obrambo. V tistih najtežjih trenutkih, ko je usoda nedolžnih tlačanov in nekaj gospode visela na nitki, je v dogajanje, kakor antična deus ex machina, posegla grajska kuharica, ki je nad maloazijski vpad zmetala kopico kamenja, vse skupaj pa zabelila z izdatnimi količinami vroče smole. Potem, ko ji je zmanjkalo tudi tega, pa se je nad sovragom znesla kar s čebeljimi panji, ki so se ob padcu raztreščili. To je marljive in drugače povsem miroljubne čebelice, pritikline s katerimi se tako radi kitimo tudi Slovenci, tako razkurilo, da so začele v rojih napadati Turke, ki so se bili prisiljeni umakniti nazaj v dolino.

Zanimivo je, da se imajo ti kraji, zlasti Šilentabor, za svoj največji razcvet zahvaliti prav turškim vpadom, saj so baroni Raunachi leta 1471 prav zaradi njih začeli graditi utrjen tabor. Na nejgovem mestu je postopoma zrasel največji utrdbeni kompleks v naših krajih, ki je po velikosti blizu Celjskemu gradu. V tem taboru naj bi namreč bilo kar 150 prostorov, v katere so se v času nevarnosti naselili pribežniki iz kar štirinajstih sosednjih vasi. Ko je turška nevarnost v naših krajih ponehala, je utrdba v 17. stoletju začela propadati, uničevalo so jo naravne – silovit udar strele – in človeške sile – francoske čete ter domačini, ki so si s kamenjem iz obzidja zidali domove. Danes je zato na tem mestu moč videti zgolj nekaj ruševin zidov in ostanek cisterne.

A ti kraji, ki zaradi značilne kraške pokrajine – ne manjka vrtač, kotanj in estavel - pod površjem skrivajo nemalo skrivnosti in lepot narave, kar daje pokrajini prav poseben čar, ne slovijo zgolj zaradi legendarne kulinarične iznajdljivosti, ampak naj bi se tod okoli potikal kar sam slovenski ljudski superheroj Martin Krpan. Naš pisec Željko Kozinc je o sledeh heroja na pivškem zapisal naslednjo hudomuščnico: »Nekatere izletniške poti so celo označene z velikanskim možakom, otovorjenim z mesarico, pod katerim se šibi uboga kobilica. Njegov velik trebuh izraža zadovoljstvo z življenjem. Kadar veter, pogostni gost v njegovi deželi, prinese čez gmajno vonj po kupih gnoja na njivah, se zazdi, da nam je Martin spustil v nos tudi svoj veter.«

Glede na razgled, ki mu ga na vrhu Šilentaborja daleč naokoli ni para, je obiskovalcu kaj hitro jasno, zakaj so bili ti kraji že od nekdaj tako oblegani in priljubljeni. Z vrha Šilentaborja se nam namreč odpira pogled na Zgornjo Pivko z Javorniškim in Snežniškim pogorjem, na Košansko dolino z Vremeščico in na Nanos. V jasnem vremenu lahko občudujemo celo daljne Julijce. Če Pivško povečini biča burja, se v obratni smeri, torej po Košanski dolini, rad pripodi blag in blagodejen morski vetrič z Jadrana, ki pogreje.

Šilentoabor je kar najhitreje in najlažje dostopen s pivške strani, natančneje spred Parka vojaške zgodovine v Pivki. Po gozdni cesti oziroma poti se blago vzpenjamo po delu krožne poti vojaške zgodovine, kjer sledimo dobro vidnim oznakam za Šilentabor. Dobro uro hoda je nezahtevnega in dobro označenega, na nekaterih točkah pa so postavljene tudi informativne table o naravi in zgodovini teh bogatih krajev. Po zadnjem odcepu za bližnji Primože se začnemo vzpenjati proti vasi Tabor, kamor vstopimo skozi naravni prehod, pot pa nadaljujemo skozi majhno vas do razgledišča, kjer je nekoč stala mogočna utrdba.