SFO

V mojem CV-ju je vsaj ena neizpolnjena in zelo goreča želja. Kljub precejšnjemu številu potovanj po vseh koncih sveta sem si vedno želel, da bi neko daljše obdobje preživel v eni izmed svetovnih metropol. A se je žal obrnilo, tako da se to ni zgodilo, a sem prepričan, da bo prišel dan, ko bom spakiral kovčke. Pa bo, kar bo ... Dobra novica je v tem, da že nekaj let točno vem, kje je tisti kotiček našega planeta, kjer bom vsaj za nekaj let spustil sidro. Ko na letalski vozovnici zagledam kratico SFO, se mi zasvetijo oči. Ko na asfaltu, ki ga krasi napis San Francisco International, zaškripajo gume jumbo jeta, mi zaigra srce. Ko nekaj ur pozneje sedim na klopci v Lafayette Parku in vdihavam zrak, ki diši po cedrah, se mi zdi, da tam postanem tisti jaz, kakršen bi želel biti vsak dan.

Na tamkajšnjih ulicah občutim neizmerno svobodo, takšno, kakršne doslej nisem našel nikjer drugje. Severnokalifornijska miselnost je tako drugačna od tiste, ki vlada šesto kilometrov južneje v Los Angelesu. San Francisco je šik, a na nevpadljiv način. Po eni strani je hipi, po drugi šminker. Ta mešanica je navdušujoča. Je dokaz, da se lepota skriva tudi v patini, in v pisanosti, seveda. Tega je tu res v izobilju. Vpliv, ki so ga tu pustili Španci, Italijani, Kitajci, Japonci, pa tudi zlatokopi, bitniki in geji, je čutiti na vsakem koraku. Tam si res lahko točno to, kar si v svojem bistvu.

Na ulici Sutter je doma najboljši suši. Sliši na ime Sanraku. Spoznaš ga po vrsti starih Japoncev, ki vsak večer okoli šestih čakajo na prosto mizo. Natakarica Kajako ima najbolj krive noge na svetu, a ko prinese kalifornijske zavitke, to naredi z najširšim nasmehom. Park Golden Gate je raj za tekače. Vsak vikend se jih zbere na tisoče, hitrih, počasnih, suhih debelih, vseh barv ... Da ne govorim o pogledu z razgledne točke v Marin Countyju, kjer se skozi rdeče žice visečega mostu Golden Gate svetlikajo mestni griči. Pomislim celo, da je bilo arestantom na Alcatrazu zaradi tega pogleda nekoliko manj tesno pri srcu. In ko se na jasen večer sprehodiš po Kaliforniji in se v oranžnem soncu svetijo tračnice in obrisi tramvaja.

Ne nazadnje je vse to očaralo tudi češkega risarja Miroslava Saška, ki je iz teh podob ustvaril prekrasno otroško slikanico. Na neki način se San Francisco z vso svojo dinamiko, večkulturnostjo in strpnostjo zdi kot Legoland. No, ima tudi svoje temne točke. Tenderloin je vsekakor četrt, ki ni prijetna, kjer diši po drogah in kjer čudaki, ki so jih življenjske preizkušnje pripeljale v neke druge sfere, kričijo tja v pločnik. Tudi Fisherman Wharf, kjer sicer kar mrgoli turistov, v svojem bistvu ni nič posebnega.

Pravzaprav nikoli nisem verjel v prejšnja življenja, ampak na tisti klopci na vrhu griča vedno znova pomislim, da morda vse to ni iz trte izvito. Če prejšnja življenja res obstajajo, je bil v enem izmed njih San Francisco gotovo moj dom.