Svet se utaplja v razliti nafti

Nafta že desetletja poganja svet. Brez nje in njenih derivatov ni hitrega prometa, ni mnogih plastičnih materialov, ni mineralnih gnojil, maziv, lepil, asfalta, ne najfinejših ženskih nogavic ali zaves. Da je nafta silno uporabna snov za različne izdelke ali celo za balzamiranje ter dezinfekcijo, so vedeli že Egipčani, Perzijci in Grki. Nafta, ta temna, viskozna, tekoča zmes okrog petsto spojin, je predragocena, da bi jo enostavno samo skurili. Ironično pa je, da ravno zadnje generacije, ki imajo na voljo največ znanja in tehnologij, počnejo ravno to. Kurjenje seveda sproža ogromno stranskih učinkov, saj neposredno ali posredno ruši ravnovesje v okolju, ki je vladalo več milijonov let. Poleg lokalnega onesnaženja je nafta skupaj s premogom odgovorna tudi za globalne procese, kot je spreminjanje podnebja.

Najbolj črna pika Nigeriji

In če je nafte škoda že, da bi jo kurili, še zlasti ker njene zaloge niso neomejene in bi bilo pošteno (beri trajnostno), da je še kaj pustimo naslednjim rodovom, kako škoda je je šele, ko jo po nesreči ali namerno zlivamo v morja, oceane, reke in druge kopenske reke in tudi v tla. Po
logiki seveda naraščata ob črpanju nafte tudi njeno prevažanje po morju in pretakanje po naftovodih. Ker nesreča ter človeška malomarnost in sebičnost nikoli ne spijo, mora naraščati tudi količina razlite nafte. Medijsko odmevna so le razvpita razlitja na naftnih ploščadih, kot je bilo lansko uhajanje nafte v Mehiškem zalivu, ali ladijske nesreče blizu obal - spomnimo na nasedle tovorne ladje pri Novi Zelandiji ali najnovejši italijanski primer napol potopljene Coste Concordie. Zelo malo pa se piše o kroničnih težavah, ki jih imajo na primer v delti reke Niger, kjer dotrajani cevovodi ves čas puščajo ogromne količine nafte, ki se steka z več kot šeststo naftnih polj in se večinoma potem napoti v ZDA.

Vsako leto menda samo v Nigeriji nenadzorovano izteče okrog deset milijonov sodčkov nafte. K temu naj bi izdatno pripomogle še kraje ali sabotaže militantnih skupin, a najbrž je glavni vzrok propadajoča infrastruktura. To pa je že primerljivo z največkrat omenjanim največjim razlitjem, ki tudi ni bilo nesreča, ampak del vojaške taktike. Leta 1991 so Iračani v času zalivske vojne v morje iz tankerjev načrtno izlili približno
enajst milijonov sodčkov nafte. Mimogrede, največje razlitje nafte na kopnem se je zgodilo le leto pozneje v dolini Fergana v Uzbekistanu, kjer sta uradno iztekla dva milijona sodčkov. Ni pravih podatkov, kaj se je tam dogajalo na primer z vodo iz podtalnice, še vedno pa velja, da lahko en liter razlite nafte onesnaži celo milijon litrov pitne vode.

Sredozemlje ni izjema

Tudi v Sredozemlju bojda vsako leto konča vsaj 150 tisoč ton nafte, kar pomeni dober milijon sodčkov, in od tega se očisti le okoli petina nesnage, vse drugo je prepuščeno sposobnosti morja za razgradnjo. Nihče ne zna točno oceniti zgornje meje onesnaženja, ki ga Sredozemlje še prenese. Tako velike nesreče, kot je bilo razlitje tankerja Haven aprila leta 1991 ob obali Genove, so na srečo v Sredozemlju redke, niso pa izključene. Takrat je v požaru izteklo v morje kar 1,2 milijona sodčkov nafte in prizadelo obale Italije in Francije. A ne gre vedno za nesreče, ampak prepogosto za zavestno onesnaževanje z naftnimi derivati. Vsaka ladja na dan proizvede vsaj nekaj sto litrov zaoljenih voda, ki jih mora izčrpati na obalo. A ker je to občuten strošek, se poskušajo otresti neprijetnega tovora kar sredi morja. Še manj nadzora pa je nad tisoči gliserjev in zasebnih plovil.

Tveganje na severnem Jadranu narašča

Ob naši obali po kriterijih EU velikih razlitij, ki bi presegla sedem ton, ni bilo, je pa bilo v dvajsetih letih (1977-2006) več kot sedemsto primerov, ko je ukrepala Služba za varstvo obalnega morja, od tega je bila slaba polovica onesnaženja z nafto ali olji. Povzročitelj je bil znan le v
vsakem petem primeru. V zadnjih letih postaja severni Jadran v svetovnem merilu ena pomembnejših plovnih poti za nafto in njene derivate ter druge nevarne snovi. Tveganje se vsak dan povečuje in upravičeno se lahko vprašamo, kaj bo, ko se bo v naše morje izlila večja količina nafte? Verjetno bomo ob zdajšnji nezadostni opremljenosti priča hitremu širjenju onesnaženja na pomembne predele morja in obale. Zaradi zaprtosti in plitkosti našega morja bi bila čiščenje in odprava posledic onesnaženja težka naloga, vsestranska škoda pa ogromna.

Kam izgine naftni madež

Kaj se zgodi z razlito nafto na odprtem morju? Lahko hlapne sestavine nafte, kot so bencin, kerozin in toluen, lahko po nekaj urah izhlapijo v ozračje. To so strupene in kancerogene snovi. Manj hlapne dele nafte pa na površini morja vetrovi in valovi potiskajo sem in tja. Počasi se razbije tudi prvotno enotno razlitje in nafta se na površini pomeša z morsko peno in vodo. Nastane stabilna emulzija, ki volumen razlite nafte poveča za do štirikrat. Na obali se lahko ta emulzija pretvori v bitumen ali asfalt. Del surove nafte pride tudi v globlje plasti morja, kjer v globokih oceanih le manjši del pride do dna, v plitvem morju pa lahko razpršene naftne kapljice dosežejo dno.

Med širjenjem nafte se pojavi oksidacija in povzroči, da postanejo nekatere sestavine surove nafte bolj vodotopne, preostanek pa se pretvori v nerazgradljiv katran. V plitvih delih morja se na dele nafte lepijo vodni organski in anorganski delci in zato lahko potonejo na dno in se nalagajo v sedimentih. Ti ostanki razlitja so tisti, ki najlaže vstopajo v morske prehranjevalne verige in pomenijo dolgoročno največjo grožnjo za obalne morske ekosisteme. Mikroorganizmi, ko bi lahko razgradili nafto, za to potrebujejo kisik in dodatne hranilne snovi, ki pa jih nimajo vedno na voljo.

Čiščenje razlitja je izjemno drago

Pri poskusih čiščenja se včasih uporabljajo detergenti ali celo dodajajo mineralna gnojila, da bi bili mikrobi učinkovitejši. A tudi s takimi posegi traja več kot poldrugo desetletje, da si okolje vsaj delno opomore. Žrtve razlitij nafte so zaradi zlepljenja perja, dlake ali zamašitve dihalnih poti tudi morski ptiči, tjulnji, mroži, morski levi, vidre in želve, manj pa kiti in delfini, ki imajo gladko kožo in se lahko hitro umaknejo. Toksičnim učinkom razlite nafte so izpostavljene tudi školjke in organizmi, ki precedijo veliko vode. To je pogubno za različne marikulture, ki jih navadno nameščamo v plitve in zaprte zalive.

Tudi ribje populacije so ranljive, še zlasti tiste, katerih mladice se zadržujejo tik pod morsko gladino. Ob razlitju nafte ali njenih derivatov zarod in mladice takih rib skoraj ne preživijo. To velja seveda tudi za sladko vodo. Ljudje smo pač taki, da pri izlitjih nafte opazimo le vidne posledice onesnaženja, ki so bolj estetske, ne zavemo pa se hudih posledic obsežnih razlitij, ki prizadenejo ekosisteme, sposobnost preživetja živalskih vrst in uspešnost razmnoževanja. Radi prezremo kopičenja toksičnih snovi v
prehranjevalnih verigah in težave lokalnih ribičev ali turizma. Nočemo si priznati, da pri tem ne gre le za okoljski problem, ampak da ima vsako večje razlitje tudi psihološke, sociološke in gospodarske razsežnosti.

Čiščenje in odprava posledic sta izjemno draga, če se ju sploh lotijo. Stroški za čiščenje tone razlite nafte se začnejo pri nekaj tisoč, lahko pa dosežejo tudi sto tisoč evrov ali več.