Spletna mesta Dela, d. d., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Main menu

Veslanje okoli Južne Koreje

 Veslanje okoli Južne Koreje Veslanje okoli Južne Koreje

S Simonom Osborneom sva marca postala prva, ki sva preveslala obalo Južne Koreje. Triindvajset dni je bilo potrebnih, da sva premagala nekaj več kot 1100 dolgih kilometrov te razvite azijske države. Na poti sem doživel takšne stvari, ki si jih pred tem potovanjem nisem mogel niti zamisliti. Policisti, budistični menih in prijazni Korejci so me vsak dan presenečali in poskrbeli, da mi ni bilo nikoli dolgčas.

Internetne zmenkarije

Pred to odpravo sem vedno veslal sam. Ure in ure veslanja sem preživljal v svoji družbi, razmišljujoč o neumnostih in lepih stvareh. Korejo pa sem že od začetka imel v mislih kot potovanje v dvoje. Razmere okoli korejskega polotoka so veliko prezahtevne za moje znanje, pridobljeno na Jadranskem in Jonskem morju. Zato sem že marca lani poslal e-pošto znanemu angleškemu morskemu kajakašu Simonu Osborneu in ga povabil, da se mi pridruži na odpravi. Poznal sem ga le iz kajakaških revij in po tem, da je kot najmlajši v zgodovini, samo 22 let je imel, veslal okoli Velike Britanije. Na moje veliko veselje in začudenje ga je projekt zanimal in povabil me je v Cornwall, da se spoznava v živo in vidiva, ali sva kompatibilna. Ko mi je po tridnevnem druženju rekel, da je pripravljen iti z menoj, sem pokal od sreče. Odločitev, da sprejmeš povabilo neznanca na večtedensko veslaško potovanje, ki se še ni dokazal v veslanju, ki si ga v življenju videl le tri dni in si se večino časa z njim pogovarjal po internetu, je pogumna. Vsake toliko srečaš nekoga in že na prvi pogled veš, da se boš z njim dobro razumel. Očitno se je to dogodilo nama s Simonom. Pred potovanjem sva skupaj preživela le devet dni, kar je bilo dovolj, da sva na odpravi delovala kot utečena švicarska ura.

Priprave na potovanje so potekale večinoma po internetu. Iskala sva informacije, povezane z veslanjem ob južnokorejski obali, ki so bile na žalost zelo skope. Ugotovila sva, da je na zahodni in južni strani polotoka lahko razlika med plimo in oseko zastrašujočih devet metrov, kar v majhnih prelivih med otoki povzroči morske tokove do 15 km/h. Veliko preveč za kajak. Drug zanimiv problem so bile nizke temperature zraka in vode. Pričakovala sva, da bodo se bodo temperature v februarju gibale od –5 do 5 stopin Celzija, prav tako naj bi bila temperatura morja okrog 5 stopinj Celzija, kar je le stopinjo več kot ima Soča pozimi. Na žalost so bile dejanske temperature še nekoliko nižje. Veslanje v takšnih razmerah pomeni velik izziv, katerega sva se lahko lotila le z Angleževimi izkušnjami in kakovostno opremo.

Prvi občutki

Bolj od vremenskih in morskih razmer sva se bala odziva korejske obalne straže. Vedela sva, da v Južni Koreji enodnevni veslaški izleti ne pomenijo večjih problemov. Slišala sva tudi govorice, da so že korejski kajakaši poskušali preveslati celotno obalo, a jim je policija prekrižala načrte. Ker bi naju po telefonu ali e-pošti zelo preprosto odslovili, sva se odločila, da uradnikov ne obvestiva o načrtih. Z njimi bi se ukvarjala šele takrat, ko bi naju »ulovili«. Počela ne bi nič nezakonitega, zato sva imela mirno vest. Najin načrt pa ni zdržal vode. Dva dni pred odhodom sva dobila e-pošto od najuglednejšega (najstarejšega) korejskega kajakaša Junsooa, ki nama je ponudil pomoč pri organizaciji in pripravah na odpravo. Bil je tako zagret za najino potovanje, da se je že dogovoril za sestanek s pomorsko policijo. Tako sva že prvi dan, po vsega treh urah bivanja v Južni Koreji, srkala kavo na lokalni policijski postaji. Pokazala sva jim vso najino varnostno opremo in zdeli so se zadovoljni z najino predstavo. Dogovorili smo se tudi za kraj in uro začetka veslanja. Najino veselje pa na žalost ni trajalo dolgo. Pozno popoldne naju je poklical Junsoo in rekel, da so iz lokalne policijske postaje sporočili najino namero nadrejenim, ti pa so zadevo ustavili. Ker sva tujca in nisva poznala korejske obale ter jezika, so zahtevali, da bi s seboj vzela korejskega kajakaša ali spremljevalno barko. Vedela sva, da v tako kratkem času ne bova uspela najti korejskega kajakaša, spremljevalne barke za celotno odpravo pa si tudi nisva mogla privoščiti. Naslednje jutro sem se prvič v življenju peljal s policijskim spremstvom. Ko smo drveli proti glavni policijski postaji nas rdeči semaforji niso zaustavljali. S policijskim načelnikom smo se usedli za mizo in v zraku je zavladala napetost. Dve uri je Junsoo razlagal in pojasnjeval najino namero, izkušnje in opremo. Midva s Simonom sva lahko le prijazno gledala, srkala kavo in nestrpno čakala na odločitev. Na koncu je moral Junsoo oditi v drugo sobo, kje je padla dokončna odločitev, in dovolili so nama veslati okoli Južne Koreje.

Drugi dan odprave je bil psihično najtežji. Veslala sva v gosti megli, s kompasom in avtokarto. Naredila sva neumno napako, da nisva kupila navtičnih kart, ampak sva se odločila, da bova veslala kar s premalo natančno avtocestno karto. Ni treba razlagati, da naju je ta odločitev stala veliko živcev. Tisti megleni dan sva se morala držati stran od velike termoelektrarne na obali, da naju ne bi zamenjali za terorista, a ne preveč, da ne bi zašla pregloboko v pomorski koridor, po katerem so pluli veliki tankerji. Z leve strani je prihajalo monotono brundanje elektrarne, z desne pa grozeči zvoki ladijskih motorjev. Vse, kar sva lahko videla, pa je bila le gosta megla. S seboj sva imela GPS-sledilnik, ki je na vsakih 15 minut posodobil najin položaj na spletni strani ekspedicije. Tako so policisti in Junsoo v nasprotju z nama točno vedeli kje sva. Skrbelo naju je, da bi bila najina navigacija tako obupna, da bi policisti predčasno prekinili najino potovanje. Na srečo sva prišla mimo elektrarne, brez da bi sprožila preplah, pa tudi tanker naju ni povozil.

Odločilna srečanja

Ko sva tretje jutro pospravljala šotor, sva v zalivu opazila večjo policijsko barko. Spakirala sva stvari v kajaka in se odpravila. Zdelo se nama je zanimivo, da je tudi barka v tistem trenutku dvignila sidro in se začela leno premikati v najino smer. Začela sva se šaliti, da sva le dobila spremljevalno barko. Po pol ure veslanja pa to ni bila več šala. Začela sva se spraševati, ali nama morda res sledijo. Ko sva se ustavila, se je ustavila tudi barka. Ko sva nadaljevala, so tudi oni prižgali motorje. Postalo je očitno, da so tam zaradi naju. Čez eno uro sva opazila še eno, enako petnajstmetrsko barko, kako se nama približuje. Ko je prišla na nekaj sto metrov od naju, se je prvotna barka obrnila in nas prepustila pod nadzorom nove. Nama pa ni bilo nič jasno. Zakaj neki naju spremlja barka obalne straže ob lepem sončnem vremenu, v naravnem parku, kjer ni nobene industrije ali vojaške infrastrukture? Koliko časa bo to trajalo? Z nama so ostali vse do konca. Še več, najino življenje s policijo je postalo neke vrste poroka. Policisti so bili skrbeča (ter malo ljubosumna in prestrašena) žena, midva pa frajerska moža, ki se potikata po svetu. Ko sva zvečer pristala na plaži, naju je v zalivu vedno čakala žena. Ljubeče naju je pozdravila in zahtevala točni plan za naslednji dan. Kdaj se bova odpravila, kam bova šla in kdaj se znova vrneva na kopno. Policisti niso bili le profesionalni, tudi človeško topli so bili do naju. Občutila in videla sva, da so skrbeli za najino blaginjo in aktivno so se trudili, da bi nama bilo kar najudobneje. Na policijskih postajah sva se tuširala, jedla, grela, polnila baterije in prala oblačila. Za dober začetek dneva pa sva skoraj vsako jutro odšla k njim na kavo.

Menih, veslač

Naslednji ključen dogodek tega kajakaškega potepanja se je dogodil petega dne pozno popoldne. V zaliv, kjer sva kampirala, je s severa priveslal neki kajakaš. Ko je pristal, je nemudoma zakorakal k nama in naju ogovoril s točno temi besedami: »Moje ime je Hyocheon, sem budistični menih. Čakal sem vaju na enem otoku severno, kje sta bila. Nekaj dni bom veslal z vama.« Presenečena in začudena sva se spogledala ter mu pomagala zvleči kajak do najinega šotora. Čez nekaj ur je menih pripravil večerjo in uspelo nama je izvrtati nekaj informacij o njem. Od prijateljev si je sposodil kajakaško opremo in zelo si je želel preveslati južno obalo svoje domovine. Nihče naju ni vprašal, niti on, ali se nama sploh lahko pridruži. Ko sva ga čez teden dni vprašala, do kdaj namerava ostati z nama, je mirne duše odgovoril, da do konca. Videla sva, da se zelo trudi in da ima železno voljo, zato sva ga z odprtimi rokami sprejela v ekipo. V Južni Koreji je starost zelo pomembna pri sprejemanju odločitev in vodenju. Hyocheon je bil starejši od naju, povrh vsega pa še menih, zato mu je najino poveljstvo sprva pomenilo majhno težavo, a je na srečo hitro ugotovil, da v kajaku pač štejejo izkušnje, ne leta. Posodila sva mu vso najino rezervno opremo in kljub temu, da prej ni veliko veslal, nama je bil vedno za petami. Z njim pa nisva dobila samo novega kompanjona na vodi, ampak tudi osebnega pripovedovalca zgodb, ki je vsakodnevno razlagal najino zgodbo radovednim občudovalcem, ki se so ob večerih zbirali ob naših kajakih. Menih je tako živo pripovedoval, krilil z rokami, mrščil obraz in sopihal, da sem bil še jaz fasciniran nad našim pogumom.

Družba

Če potuješ s kajakom po morju, se vedno znova uklanjaš naravi. Če je veter premočan, ne greš nikamor, če pride nenadna nevihta, hitro bežiš na kopno. S Simonom tokrat nisva ubogala same narave, tudi Korejcem sva bila ponižna. Na srečo so nama pravila igre postaja jasna že kmalu po prihodu. Nisva sama odločala o poteku najinih dni, drugi so prevzeli to sladko odgovornost. Četudi si samostojen moški, ki se s kajakom poda v še tako veliko morje, če imaš za seboj tisoče kilometrov in nešteto pomembnih odločitev, si še vedno brez moči proti Korejcem. S teboj počnejo tisto, kar se jim zahoče. Razorožijo te s prijaznostjo, gostoljubnostjo, navdušenjem in željo po spoznanju. Kar naenkrat se zaveš, da delaš stvari, ki jih načeloma ne bi. Ješ in piješ po gostilnah do pozne ure, čeprav veš, da bi moral že zdavnaj spati. Vedno znova razlagaš ene in iste stvari, ki ti gredo močno na živce, a kljub temu si srečen, ker tvoji gostitelji pokajo po šivih od vedoželjnosti in vsaka tvoja beseda jim še malo razširi oči.

Korejci so dobri ljudje in pri dobrih ljudeh ne moreš biti slab, že oni poskrbijo za to, da se pokažeš le v najboljši luči.

Veslanje okoli Južne Koreje mi je bilo v velik užitek. Simon in menih sta bila tako dobra družba, da nisem nikogar pogrešal. Zdelo se mi je, da bi lahko nadaljeval takšno življenje do upokojitve in še dlje. A vse lepo se na žalost enkrat konča. Po triindvajsetih dneh smo priveslali v Sokcho in vsega je bilo konec. Živo se spominjam tistega sivega dneva, ko so se v meni mešali nasprotujoči si občutki. Vesel sem bil, ker sva s Simonom osvojila zastavljen cilj, a po drugi strani sem bil žalosten, ker je bilo odprave konec. En mesec sva s Simonom živela isto zgodbo, reševala iste probleme in se veselila istih stvari. V nepredvidljivih situacijah zares spoznaš človeka. Takrat, ko mora reagirati v trenutku, se pokaže prava narava njegovega karakterja. Zato ni čudno, da sva kljub temu, da se prej nisva zares poznala, s Simonom postala prijatelja v pravem pomenu besede.

Mišice manj bolijo, če poleg svojega trpljenja vidiš še mučenje drugega kajakaša, slišiš sočne kletvice, ki jih nameni vetru in začutiš njegovo odločnost, da ne bo popustil. V teh dobrih treh tednih veslanja sva imela veliko preveč nasprotnega vetra, vse tja do 60 km/h. Vrag vzame šalo stran že pri tridesetih kilometrih na uro čelnega vetra, vse, kar je več, pa pomeni mučno osvajanje metra za metrom. Kljub temu, da veslaš s polno paro, se pri močnejših sunkih vetra tako rekoč ustaviš. Ni hujšega kot se podati na daljše prečenje ob močnem nasprotnem vetru. Psihično je zelo naporno, ker ure in ure gledaš isto točko na obali in zdi se ti, da se sploh ne približuješ. Vsakič ko se ustaviš, pa te veter potisne nekaj metrov nazaj proti izhodišču.

Nekega dne …

… bo to samo oddaljen spomin; nočno zmrzovanje, skrb za veter in valove, nošenje enih in istih oblačil neprestano en teden, 10 ur veslanja na dan, nepoznavanje imena mesta, v katerem sem prenočil, pozabljanje imen ljudi, ki sem jih ravno spoznal, vsakodnevno odgovarjanje na ena in ista vprašanja, imeti apetit kot lev, biti zmožen pojesti leva in boleče mišice. Nekega dne bom doma; imel bom redna kosila, hladilnik, toplo posteljo, ljubečo ženo, stranišče, dobival se bom s prijatelji na kavi, jedel bom nedeljsko juho, se bentil na politiko, gledal poročila ob sedmih in imel najboljše otroke na svetu. Nekega dne bo moje življenje zopet normalno, nezanimivo in verjetno bom kdaj pa kdaj zgrešil avtobusno postajo, ker bom sanjaril o dnevih, ko sem živel na posebnem malem svetu, imenovanem kajak.

Komentarji

Nagrobni spomeniki

Odličen članek :) To res potrebuješ železno voljo za take ekspedicije, le tako naprej.