Črnuh

Narava nima čustev, to si le mi ljudje domišljamo z antropocentrično dioptrijo. Kot vsa živa bitja sledimo preživetvenemu nagonu, ki v malo bolj neposredni obliki hitro pridobi oznako primitivno, vulgarno, nekulturno. Necenzurirani, predracionalni impulz je sfiltriran s kulturno matrico, ki zaduši osnovne vzgibe v lepo zapakirano moralko, kako se je treba v dobro družbe vesti. Moteči črnuh, v katerem se zrcali naš strah pred neznano temino, tako postane črnec. Poleg Roma, ki seveda ni cigan, in Albanca, ne Šiptarja.

In potem pride na kuhinjski pult čredica nalovljenih mehkužcev, svežih sip, ki jih je evolucija obdarila z gostim črnilom kot varovalom pred vsiljivci. Mreža, še en artefakt, ki nas dviguje nad prvinsko naravo, jih je presenetila in tako imamo na mizi poleg mesa tudi neizpraznjene vrečke grenko-sladke tekočine, ki bo v nas prebudila nagon divjega moža (divje ženske na kavču berejo priročnik, kako živeti divje).

Zreducirano na estetiko – na mizo ne bomo dobili gmotice nežnega okusa, ampak potentno robo pozabljene ostrine in prezence. Neposredno, prav v žilo. Kot ljubezenski ples s smrtjo. Kdor je džanki z gurmanskim džekijem, to razume.

Skratka, jebeš finočo, in sipe ne splakneš pod tekočo vodo. Znebiš se drobovine, gobcev in izbuljenih oči, potipaš s prsti, ali se beštije niso pasle na peščenem dnu in ne nosijo v sebi trdih delcev, in ko je odgovor da, jih počiš na razpaljenega olivca in popečeš ter podušiš s pljunkom vina. Mogoče malo soliš (to je pač priučena gesta superiornosti vrste) in to je vse.

Skrivenčene kadavre pustiš, da se ohladijo, nato jih vržeš v multipraktik in spasiraš znova z olivnim oljem, zaradi mazljivosti. Tako. Namažeš na kruh in se čudiš strašni črni luknji, ki te posesa vsega, s predsodki in strahom vred.

Kako do črnila ali pet minutk za anatomijo

Svežo jadransko sipo primemo za zadek in dvignemo. S prstoma druge roke pretrgamo meso na hrbtni strani ob zgornjem koncu kosti (če ne gre drugače, zarežemo z nožem) in povlečemo kožo navzdol. Odstranimo kost in pazljivo predremo mreno za njo. Prerinemo se skozi drobovino in poiščemo solzi podobno vrečko, v kateri je gosto črnilo. Z občutkom jo odtrgamo od trupa in pri tem pazimo, da je ne predremo. Tako, prebili smo se do sladkobne snovi, ki da jedem iz sipe značilno barvo in okus.