Luka Šulić: na turneji z Eltonom Johnom sanja o mamini joti
- 20.02.2012
Ko je Mariborčan Luka Šulić združil moči s Puljčanom Stjepanom Hauserjem, sta s priredbo skladbe Smooth Criminal za violončelo obnorela svet. Iz klasičnih dvoran sta se preselila na velike odre. Včeraj sta v sklopu turneje z Eltonom Johnom končala nastope v Las Vegasu. Preprosti 24-letnik že z nestrpnostjo odšteva dneve do petka, ko bosta igrala v Mariboru.
Leto 2012 sta začela na treh celinah. V treh tednih sta igrala na Japonskem, v Južni Ameriki in ZDA. V Las Vegasu sta izvedla sedem koncertov v devetih dneh. Dan pred pogovorom za Nedelo ste imeli z Eltonom koncert, nato vaje, čaka vaju še en nastop. Kako zmoreta ta naporni ritem?
Mladost premaga vse napore. Pa veliko tekočine je treba piti (smeh). Mlada sva in to je v natrpanem urniku velika prednost. Člani Eltonovega benda so, denimo, na poti že 40 let in se jim izčrpanost vidi. Vsekakor bi nama ustrezalo, da bi imela med turnejo kakšen teden prost, vendar počitnic ne poznava. Ko ima Elton s skupino premor, se midva osredotočava na najin projekt; lastne koncerte, promocijo albuma... Najbolj naporna so potovanja, najhujši scenarij so tri celine v štirih dneh. V Vegasu je lažje, saj sva ves čas na istem kraju. No, pravzaprav nič ne spiva, saj se samo potikava po igralnicah (smeh).
Kakšni so bili odzivi občinstva treh zelo različnih kultur – v ZDA, Južni Ameriki, na Japonskem?
Komunikacija z občinstvom je zelo pomembna. Vesela sva, kadar je glasno, kadar ljudje kričijo. Na Japonskem je drugače, ne oglašajo se, čutiš pa, da zelo pozorno poslušajo. Tudi novinarji zelo podrobno sprašujejo, kako se lotiva aranžmaja, pa o različnih tehnikah igranja, res gredo v detajle. In tudi na koncertu občutiš, da jih najino igranje resnično zanima. V ZDA pa je drugače. Bolj so sproščeni, kričijo: oh yeah, yeah! Tudi razpoloženje v Južni Ameriki mi je bilo zaradi temperamenta zelo všeč... Japonci so bolj introvertirani. In odličen ritem imajo. Ko začnejo ploskati, ploskajo kot stroj (zaploska z rokami). Ali naju njihov ritem zmoti? Ne, to je super! No, če bi mi pri Bachu ploskali, bi me verjetno motilo (smeh).
Zanimivo je opazovati, kako vaju igranje prevzame. Je to nekakšna ekstaza ali morda terapija?
Povsem »padeš notri«, prepustiš se trenutku, občutku. Z glasbo izražaš sebe, svoja čustva, razgališ svojo dušo pred občinstvom. In pomembno je, da občutiš še njegovo energijo. Poskušaš najti navdih v danem trenutku in zaigrati najbolje, kar zmoreš.
Violončelo je ves čas ob vas. Koliko ste najdlje zdržali brez inštrumenta?
Nanj igram od svojega petega leta. V vsem tem času sem si morda vzel kakšen teden dni počitnic. Čelo je zelo zahteven inštrument in potrebuješ veliko vadbe. Pri igranju namreč uporabljaš mišice na prstih, ki jih v vsakdanjem življenju ne. Če jih zanemariš, potrebuješ precej časa, da se vrneš v formo.
Zdi se, da imata s Stjepanom ob izjemnem uspehu svet na dlani oziroma celo pod seboj. Je v tej evforiji težko ohraniti razum?
Srečo imava, ker sva odraščala v drugačnih okoliščinah kot večina vrstnikov. Nenaden uspeh bi naju drugače lahko zmedel, a se to ni zgodilo, ker sva rigoroznih situacij in pritiskov vajena z različnih tekmovanj klasične glasbe, seminarjev in vadbe. Gre za red in disciplino, ki ju negujeva od otroštva. In trezno glavo sva ohranila tudi v tej eksploziji. Vedno si je treba postavljati cilje za prihodnost in najin naslednji korak bo drugi album. Skratka, treba je delati, biti ustvarjalen, discipliniran, vse drugo pride samo.
Komentarji