Poezija plus procesorji: Steve Jobs

Ko so sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja v garaži hiše v Los Altosu v Silicijevi dolini Steve Wozniak, Ronald Wayne in Steve Jobs ustanovili računalniško podjetje Apple in dokončevali prototip računalnika, si nihče ni mogel misliti, kam utegne pripeljati njihovo navdušenje nad elektronskimi vezji. Alkimist Jobs je vedel, kaj je treba storiti – to, kar se je utrnilo Wozniaku in bi dobrodušni poznavalec vezij in računalniškega programiranja najraje nonšalantno razdal zastonj, je bilo mogoče s precejšnjim dobičkom množicam prodati. Volksračunalnik, osebni računalnik, čisto čisto posameznikov. Prodati, predvsem prodati, to se je zdelo glavno vodilo karizmatičnega dolgolasega mladeniča, ki sta ga poganjali tudi »ljubezen do pogajanja in želja, da bi prišel do dobička«. Prodati tisto, za kar sicer milijoni potrošnikov niso vedeli, da sploh hočejo imeti. Kaj hočejo – to jim je od srede osemdesetih pa do začetka lanskega oktobra znal prepričljivo povedati brezkompromisni, šamanski Jobs.

O posebni, nenavadni in nespregledljivi, nekateri so prepričani, da brez dvoma genialni figuri v ne tako dolgi zgodovini računalništva, ki ji dolgujemo nastanek takih čudes, kot so apple I in apple II, macintosh, macbook, imac, ipod, itunes, iphone, ipad, icloud in drugi fenomeni, ne nazadnje tudi vznik celovečernih računalniško animiranih filmov, se ve veliko. Vendar pa manični, marsikdo bi pripomnil arogantni, muhasti, zamerljivi in občasno več kot zlobni obsedenec nad nadzorovanjem vseh in vsega v svojem življenju, tudi biografije, no, ibiografije, ni mogel prepustiti naključju, zato je pred leti povabil Walterja Isaacsona, avtorja življenjepisov Benjamina Franklina in Alberta Einsteina, da bi napisal njegovo biografijo. Kolikor je znano, ni kaj takega – čeprav so o njem, njegovem vzponu in fenomenih, ki jih je spočel, napisali precej knjig – prej predlagal še nikomur.

Biograf, urednik revije Time in postaje CNN, je velikega Jobsa leta 2004, ko je ta že vedel za svojo hudo bolezen, raka na trebušni slinavki, gladko zavrnil, češ da bo za tako knjigo še dovolj časa do njegove upokojitve, ko pa ga je leta 2009 poklicala Jobsova žena Laurene Powell in mu povedala: »Če boste napisali knjigo o Stevu, je zdaj pravi čas,« se je odločil nalogo sprejeti. Jobs mu je zagotovil, da bo to povsem njegova, Isaacsonova knjiga. »Ne bom je niti prebral,« mu je ne brez žalostne ironije napovedal. Zato je avtor skoraj šeststo strani obsegajočega dela Steve Jobs – biografija največjega računalniškega vizionarja (te dni bo slovenski prevod izdala tržiška založba Učila International, v izvirniku je delo izdala Simon & Schuster lanskega oktobra, tri tedne po Jobsovi smrti) v uvodu lahko zapisal: »Ni skušal vplivati na moje pisanje, niti mi ni rekel, da bi rad prebral rokopis. Le ko je videl predlog za naslovnico, je izrazil željo, da bi sodeloval pri oblikovanju drugačne, češ da mu ta resnično ni všeč.« Čista igra torej, še posebej če upoštevamo, da je Isaacson govoril tudi z mnogimi, ki jih Jobs v življenju ni ravno osrečil, in je v knjigi razgrnil precej tiste zasebnosti, ki jo je guru podjetja iz kalifornijskega Cupertina skrbno skrival pred pogledom javnosti. No, to je storil precej uglajeno in nesenzacionalistično.

Celoten članek si preberite na www.delo.si ali kliknite TUKAJ!