Stand-up komedija: Kaj je šala? Pot od A do B po drugi poti

Stand-up komedija je že vrsto let priljubljena v svetu. Dolgo­ tradicijo ima predvsem v anglosaksonskem svetu in je s komiki,­ kot so Robin Williams, Eddie Murphy, Jerry Seinfeld in Louis CK, njihovim prodorom v film ali na televizijo, postala globalni fenomen. Zadnja leta smo predstavnike tega žanra dobili tudi v Sloveniji.

Stand-up je forma in format iz popularne ali množične kulture, njen avtentični prostor je komorno prizorišče: klub, bar, variete, kabaret, café-théâtre, pa tudi gledališka oziroma prireditvena dvorana ali prizorišče na prostem, osnovne parametre žanra podaja Blaž Lukan,­ dramaturg in profesor na AGRFT. Navadno gre za nastop pred živim občinstvom, vendar je pogosto namenjen televizijskemu avditoriju. Specifiko stand-upa po njegovem najbolje razumemo, če ga postavimo v kontekst dveh oblik samostojnih igralskih nastopov: monodrame in solo performansa. »Monodramski nastop je derivat dramskega gledališča: drama za enega igralca, solo performans pa je široka oznaka, ki zajema vrsto performativnih nastopov enega izvajalca: od predavanja do vsebinsko kompleksne in žanrsko kombinirane uprizoritvene strukture.Včasih je stand-up tudi funkcionalna oblika vodenja množičnih javnih prireditev, kot jo prakticirata, recimo, Jure Zrnec ali Tadej Toš,« pravi Lukan.

Usmerjen v občinstvo

»Stand-up v primerjavi z monodramo, pri kateri gre za igranje vloge, in s solo performansom, pri katerem gre za uprizarjanje subjekta, vzpostavlja nastopajočega, ki je sicer lahko individualiziran, vendar je praktično v celoti usmerjen v občinstvo in iskanje stika z njim (kar je pri monodrami samoumevno, nastopajoči pa vzpostavlja stik predvsem z dramskim likom oziroma vlogo, pri solo performansu pa s samim seboj). Njegovo sredstvo je praviloma humor – v drugih dveh primerih to ni pravilo –, oblikovan kot serija komičnih izjav, ki praviloma niso 'dramatizirane', torej urejene v zapletenejšo literarno formo, temveč gre pretežno za dramaturgijo bolj ali manj urejenih domislic,« pojasnjuje Lukan.

Stand-up po njegovem pomeni neposredni nagovor občinstva, ki je v monodrami posreden, pri solo performansu pa je performerjev odnos z občinstvom pravzaprav ontološki, kar preprosto povedano pomeni, da brez gledalca ni performerja in da gledalec postane performer. Če strnemo, stand-up komik občinstvu prodaja – ta izraz ni naključen, gre za komercialno, torej tržno obliko nastopanja – zaporedno serijo komičnih domislic (šal, aforizmov, gagov, dialogiziranih skečev ipd.), ki skušajo nagovoriti, prvenstveno pa zabavati občinstvo.

Celoten članek o stand upu si preberite na Delo.si ali kliknite TUKAJ!