Bližnja srečanja

Pred dvema letoma je bila priloga v vaših rokah prva, ki je slovenski javnosti izčrpno predstavila zgodbo o Zori, punčki z dvema očetoma. Očka in Daddy, tako ju ona namreč kliče, sta ji s svojo posvojitvijo omogočila življenje, vredno otroka. Tako bi kot hči nezaposlene matere neznanega očeta v Združenih državah Amerike le težko živela, še posebno če bi se njena mati odločila, da mora ostati v osnovni, sicer razbiti, a še vedno osnovni družinski celici. Poletu, ki poskuša iz vsake okoliščine izvleči tisto, kar je mogoče razumeti za pozitivno in kakor koli koristno, je bila objava zgodbe nekaj najbolj samoumevnega, v veselje in ponos.
Kdo je v njeni novi družini ata in kdo mama, ne igra prav nobene vloge, dejstvo pa je, da sta oba, Oči in Daddy (vsaj za zdaj še) Slovenca. In to je po dolgem in zapletenem birokratskem postopku uspelo postati tudi mali Zori, ki s svojimi starši za zdaj še živi v ZDA. Zora se bo, ker je dobila slovensko državljanstvo, lahko učila v naših šolah, dedovala po našem pravu ... skratka, imela vse pravice (in obveznosti) kot vsak slovenski državljan (aja, zna že tudi slovensko).

To, izenačenje pravic otrok, živečih v istospolnih skupnostih, s pravicami otrok iz heteroseksualnih skupnosti, je bil takrat v slovenski pravni praksi precedenčni primer. Napovedoval je, da se bo slovenski pravni red izenačil z najnaprednejšimi, slovenska družba pa naredila kar velik korak naprej. Predvsem kar se zadeva lastno zrelost in odnos do vseh, ki se tako ali drugače razlikujejo od prevladujoče večine oziroma večinskega mnenja. Šlo je za več kot zgolj simboličen korak naprej, šlo je tudi za dokaz zrelosti in strpnosti, ki jima je uspelo iz sicer že uveljavljene (a ne ravno razglaševane) prakse preskočiti tudi v pravni red.

V bistvu se je pojavila možnost hitrega izbrisa pravne praznine, ki naj bi se končal s sprejetjem družinskega zakonika. Obetal se je kakovostni preskok, saj je jasno, da zakon ne bi sledil večini, bi pa s tem manjšini omogoči enak pravice kakor vsem drugim.

Pa se je zgodila civilna iniciativa za družino in pravice otrok, ki ji je z lahkoto (in neverjetno hitrostjo) uspelo odločanje o sprejemu družinskega zakonika prignati do referenduma. Do nekakšnega glasu javnosti, ki naj bi odločil, ali nekomu podeliti osnovne pravice in svoboščine ali ga pri tem za vedno in zavestno prikrajšati.
Referendum ima glede na trdno stališče večine veliko verjetnost, da uspe. Uspeh enih pa seveda pomeni neuspeh drugih. Torej, če zmagajo tisti, ki se z zakonikom ne strinjajo, bo manjšina pred zakonom v primerjavi z večino trajno prikrajšana, torej neenaka. Tako bomo priča tiraniji tihe večine nad glasno manjšino, ki je kriva zgolj tega, da je glasna.

Prepoved uveljavljanja družinskega zakonika v predlagani obliki ne bo onemogočila zgolj pravic odraslih, ampak predvsem pravic otrok, ki bi jim s tem sprejetjem bilo omogočeno enako življenje kakor vsem otrokom, živečim v heteroseksualnih skupnostih. Pravzaprav bi (bo?) potrditev referenduma legalizirala krajo, saj bi nekdo bil že v izhodišču obsojen na »manj«, ne glede na to, da za to ni naredil prav nič. Še najmanj napačnega. Torej kriv brez krivde. (Medklic: se strinjate, da je to že tajkunizacija referenduma, to, da se odločiš, da boš nekomu nekaj vzel in mu to z ničimer vrnil?)

In naprej: potrditev bo vsem, ki do istospolnih partnerjev oziroma vseh, ki kakor koli odstopajo od prevladujoče heteroseksualne prakse, že zdaj čutijo fizično, intelektualno in čustveno nestrpnost, dala le še več vetra v jadra.

Eden stranskih dokazov o načinu, kako se aktivirajo množice in kako potekata agitacija in mobilizacija javnega mnenja, je tudi ta, da gre v resnici za politični boj, ki kot že tolikokrat pelje v razkol na naše in njihove, te in one, ene in druge ..., in da se za dosego ciljev vpletajo vsi tisti, ki naj se ne bi.

In še nekaj se bo potrdilo z izidom: ali smo (ali nismo) etično podhranjena, konservativna in nazadnjaška družbena tvorba, ki »v imenu naroda« prisega na izganjanje nečesa, kar v praksi obstaja že zelo dolgo. Predvsem pa na izganjanje vseh legitimnih (in drugje tudi legalnih) oblik družine z otroki. Razen tradicionalnih, seveda.

Ali pa smo mogoče vse kaj drugega kakor to.