Drama v srcu

Šport, kakršen se je širil po svetu z zahodno kolonizacijo in globalizacijskimi procesi, je neke vrste kulturni ritual. Tudi olimpijsko gibanje je tesno vpeto v okvire kapitalističnega razvoja na Zahodu, s tem pa tudi v njegovo (neo)kolonialno naravo. Izviri tega gibanja so v antični Grčiji, a ne toliko zaradi iger v Olimpiji, te so bile takrat precej drugačne, ampak zaradi neke globoko skrite logike, ki je tudi danes v samem srcu naše civilizacije.

Šport je v ožjem smislu definiran kot tekmovalna dejavnost in kot takšen potrebuje tudi tekmovalna pravila, s katerimi se določajo pogoji in način tekmovanja pa tudi merjenje rezultatov. Tekmovalna usmerjenost je temeljna značilnost športa. Njegova najpomembnejša komponenta pa je – gib.

Da brez giba ni športa, je tako samoumevno, da zelo redko kdo pomisli, kaj to pravzaprav pomeni. Poljski filozof Mosz si je vzel nekaj časa in potuhtal, da je gib v športu orodje za doseganje cilja. Športnikov cilj je premagovanje upornosti snovi in (ali) drugega športnika, ki ima enak cilj. Da bi dosegli cilj, po katerem hlepi tudi kdo drug, moramo biti od njega boljši. To pomeni, da morajo biti naši gibi daljši, višji, močnejši. Filozof je na podlagi tega razmisleka izvrstno ugotovil, da je temeljna značilnost športnega giba torej ekstremnost. Zaradi nje pa je športni gib običajno že pomensko zaznamovan – in sicer z namenom, da se doseže neki cilj.

Vsak gib v športu ima namen, zato je tudi telo, ki ga oblikuje šport, le orodje za izvedbo dejavnosti za doseganje določenega cilja. Ko športnik vstopi v tekmovalne odnose, ki od njega zahtevajo nenehno vrhunsko pripravljenost, kar pomeni garanje čez vse sprejemljive meje, je njegov cilj le še zmaga. Takšna usmeritev postane vir stresa in napetosti, ne pa sproščanja in dobrega psihofizičnega počutja. In se zelo pogosto dogaja tudi tistim rekreativnim športnikom, ki ne tekmujejo z nikomer, premagujejo pa seveda lastno snov. A to je že druga tema.

Šport torej izraža vsesplošno tekmovalnost, za katero pravimo, da je zapisana v genih. Gre za prevlado nekakšnega hotenja tako v naši zavesti kot tudi v nezavednem, zato ta volja deluje tudi takrat, ko ostane prikrita. S spodbujanjem športa spodbujamo tudi ta tekmovalni element v nas.

Okej, to je znano. Manj znano pa je, da na delu ni toliko genetska dediščina iz človekove pradavnine, kot nas radi poučujejo zagovorniki tekmovalnega kapitalizma, temveč dediščina starogrške miselnosti, ki je postala temelj zahodne logike. Da pozornost – zaradi hotenja – nenehno usmerjamo k nekemu cilju, ni čisto samo po sebi umevno. To počnemo zato, ker smo sprejeli Grkovo zamisel, da ima človek lastno voljo, s katero se sme upreti tudi bogovom. Lastna volja je tista, s katero deluje na svet in ga prilagaja sebi. Svet postane objekt, po katerem posega roka človeka. In vsak človek ima svojo lastno voljo, svojo lastno usodo. Vsak človek je zase. Posameznik. Zato se lahko njegova dejanja in ime zapišejo v zgodovino. Človek odtlej vedno sega po nečem, česar nima, sebe vidi le v zrcalu ciljev, ki si jih je zastavil. Ni boljšega nastavka za nastanek drame, kajne? Osebnostne in družbene. Ni čudno, da je grška dramatika po 2500 letih še vedno tako živa.

Na pretek je bo tudi na tokratnih olimpijskih igrah. Veliko bo junakov in dramatičnih zgodb, zmagovalcev in zgub, nekatere bomo občudovali, druge pomilovali. Olimpijske igre bodo znova eksplozija zgodb o ljudeh, katerih »dejanja bodo odzvanjala v večnost« (Gladiator). Zato jih radi gledamo in se radi o njih pogovarjamo. Olimpijske igre so vedno ognjemet presežkov. Ki so slavospev našemu lastnemu hotenju.

A takšno kot je, ni lastno vsemu človeštvu. Indijci, denimo, se na posameznika kot osebnost niso nikoli kaj prida ozirali. Težko bi, denimo, napravili seznam indijskih filozofov do moderne dobe, saj njihovih imen niso niti zapisovali. Kitajci so še do prihoda komunistov prisegali na konfucijanske vrednote skromnosti, njihovi filmski junaki – do poplave honkongških filmov o borilnih veščinah – pa so svojo usodo pogosto sprejemali kot nekaj neizbežnega. K nekemu cilju namerjena prizadevanja so bila prikazovana kot nekaj slabega, kar počnejo zlobni ljudje, dobri pa se prilagajajo trenutni situaciji. Cilji so morali biti prikazani kot naravna posledica tega prilagajanja.

Razumljivo, da takšno razmišljanje ne bi nikoli pripeljalo do olimpijade. (In seveda tudi ne do tokratne osrednje teme Poleta.) Zanesljivo tudi ne do zahodne kolonizacije sveta in njegove (trenutne) prevlade. Drugo z drugim gre seveda z roko v roki. Pogosto sicer ponavljamo vzhodnjaško sintagmo, kako je cilj že pot sama, a – verjemite – s figo v žepu.