Morilec, ki je nastavil ogledalo

Plavolasi in modrooki Anders, čistokrven Norvežan, prebivalec dežele, torej, katere državljani skoraj vsako leto osvojijo naslov najsrečnejših na svetu, saj so bili desetletja udobno zleknjeni v socialni sistem, ki tudi zaradi visokih davkov nežno skrbi za svoje ljudi, si je sestavil svet, kot bi po njegovem moral biti, v njem pomešal vse, kar mu je prišlo pod roko in kar je nazadnje sestavilo mozaik preračunljivega in hladnokrvnega morilca, se razglasil za krščanskega fundamentalista in prostozidarja hkrati, za protiislamista in pionirja neodvisne Evrope, po njegovem dokončno rojene leta 2083, na dvestoto obletnico smrti Karla Marxa, saj mu je ta človekoljub šel še posebno na živce, za nacionalista in očitno tudi panevropejca, za mesijo novega tisočletja, za novodobnega konservativca, to je ubijalca, ki bi storil vse, da bi Norveška spet postala to, kar je bila nekoč. Skrajni desničar, uživalec steroidov in nacist Anders je v resnici dolgo čas hotel biti uspešen podjetnik. Vsi poskusi so se mu ponesrečili in je krivce našel drugje. V laburistični vladi premiera Stoltenberga, v podmladku njegove stranke je videl vzrok, da je Norveška v državo sploh spustila begunce iz Somalije in drugih držav z večinskim muslimanskim prebivalstvom, ki po njegovem »sedijo na Norveškem, pobirajo denarno nadomestilo za brezposelne in domov pošiljajo denar, s katerim se urijo islamski skrajneži, samomorilci in skrunilci dediščine zahodne Evrope«.

Potem je sestavil 1500 strani dolg memorandum, podrobno načrtoval napad, se odločil, da ga bo izpeljal sam, čeprav bi trajalo dlje kakor s pomočniki, a tako je vsaj vedel, da nihče ne bo ničesar zamočil, si premislil ali popustil pod težo peklenskega načrta in vse prej prijavil policiji. In preoblečen v policaja krenil na solo morilski pohod, kot ga svet še ni videl. In, ne, ni se odločil pobijati muslimanov, ki živijo na Norveškem, pobijal je sebi podobne plavolase mladeniče in mladenke, ki so verjeli v večkulturno družbo. Ti so namreč po njegovem bili vzrok, da se je islamizacija sploh zgodila, ti so izdali dediščino Norveške in Zahodne Evrope, Vzhodni Evropejci ga očitno niti niso zanimali. Marksiste in strpne Norvežane je označil za krivce za njegove spodletele podjetniške poskuse, saj vase očitno nikoli ni zares pogledal. Klišeji so bili dovolj, da se je prepričal, da ima zgodovinsko poslanstvo, da začne odstranjevati krivce za njegovo očitno že precej zavoženo mlado življenje. Ob tem dogodku, ki me je kot Slovenca, Evropejca, levičarja in človeka pribil ob stol in mi je ob misli nanj še danes slabo v najbolj skritih kotih želodca in mi bo še nekaj časa, je postalo bolj kot kdaj prej jasno, da mora vsak pri sebi najprej ugotoviti, kaj dela, kako to dela in kako pošten je pri tem delu do samega sebe, saj če je pošten do sebe, je tudi do okolice, gotovo. In zato ne krene na morilski pohod.

In sem šel sredi večkulturnega Hamburga – kjer sem ravno bil v vlogi pišočega au-paira mojemu sinu, saj je najina kraljica imela večje obveznosti od mojih –, enega najlepših evropskih, če ne tudi svetovnih mest, globoko vase. Prisilil sem se. Če se ne bi, bi bil kot Anders, vse desničarje in krščanske vernike bi označil za morilce, klišejsko bi jih poravnal z Andersom, vse Norvežane bi hitro imel za naciste, vsakega plavolasega moškega modrih oči bi imel za nekoga, ki lahko vsak hip izvleče pištolo ali puško in začne kositi okoli sebe, tudi po svojih. In bi seveda najprej naletel nase, saj sem plavolas in modrook in me v tujini pogosto imajo za Skandinavca, dokler seveda angleško ali nemško ne spregovorim z brezbarvnim, trdim in svojim najljubšim vzhodnoevropskim naglasom in potem ugotovijo, da sem Južni Slovan, kar se mi zdi še posebno imenitno, ne bi menjal za nič na svetu. Prvi klic po Andersovem pohodu je prišel iz Norveške, ne od Norvežana, od moje nemške kolegice s podiplomskega študija, ki se moži na Norveško. Nicole je, jasno, jokala. Če bi bil Anders, bi posplošil in ji gladko rekel, naj se jebe, saj se bo omožila z nacistom, nestrpnežem in krščanskim fundamentalistom. Ker nisem, sem bil tiho in poslušal. Če bi bil Anders, bi dejal, da so vsi krščanski verniki potencialni nestrpni morilci, nerazgledani cepci. In niso. Čeprav je namreč nemška kanclerka in šefica krščanskih demokratov Angela Merkel pred kratkim izjavila, da je poskus večkulturne družbe v Nemčiji propadel, je v resnici največ storila, da je obstal. Turške priseljence je spodbudila, da nemščino vzamejo resno, za prvi jezik, če želijo kot enakopravni državljani živeti v eni najbolj urejenih in funkcionalnih družb na svetu. Postavila se je na čelo reševanja evra in Evrope in bo v zgodovinskih knjigah morda nekoč zapisana kot ženska, ki je največ storila za Grke, čeprav jo ti zdaj imajo za grobarko, in odločna političarka, ki je ustavila brutalni špekulantski napad Wall Streeta na Evropsko unijo.

Če bi bil Anders, bi takoj po njegovi eskapadi pretrgal vse odnose z vsemi desničarji, kar jih poznam. A kakšen cepec bi bil, najbolj konstruktivne debate o stanju duha v Sloveniji imam kot volivec Boruta Pahorja z zapriseženim volivcem Janeza Janše, čeprav se pogovarjava tudi mi in vi in podobno. Če bi bil Anders, bi torej izgubil pravega prijatelja. Če bi bil Anders, bi lahko pavšalno rekel klinc gleda Bosance, na primer. Toda v svojem življenju imam le dva prijatelja, ki jima rečem brat druge mame. Sanel je sin staršev iz Bosne in Hercegovine, bro iz Ljubljane. Kabelo je sin staršev različnih plemen iz Južne Afrike, bro iz Pretorije. Ko se je začela svetovna finančna kriza in se je izkazalo, kakšno vlogo je pri tem odigrala judovska bratovščina na Wall Streetu, bi kot Anders rekel, da je treba zdaj udariti po Judih. Toda z Judi imam v nogometnih poslih vsak dan največ opraviti in na koncu dneva lahko rečem, da so najbolj neposredni, najbolj spoštljivi do velikih idej in znanja ter tudi zelo pošteni. Če si boljši, si boljši, to ti prvi priznajo. Če bi bil Anders, bi lahko sklepal, da so Afričani leni in inteligenčno manj razviti. In bi seveda ugotovil, da je Nelson Mandela najmodrejši človek, kar se jih je kdaj rodilo, in seveda je tudi moja žena Afričanka in zdaj tudi sin južnoslovanski Afričan. Ki ima poleg tega judovsko in gansko ime in slovanski priimek. Če bi bil Anders, bi me vsak pregled na letališču pripravil do tega, da bi sovražil vse muslimane. Potem bi se spomnil, da mi je sirski mojster masaže Samih pomagal tudi v nedeljo, njegove roke so polne ljubezni. Če bi bil Anders, bi rekel, da je Američane treba uničiti za vsako ceno, saj da oni uničujejo druge za vsako ceno. In bi se seveda spomnil, da sem med podiplomskim študijem najraje ležal na tleh sobe kolega Mahesha, ki je resda sin indijskih staršev, a Američan. Ob zadnjem snidenju, nekaj dni po zmagi Baracka Obame, sva se v New Yorku, v korejskem salonu za pedikuro in manikuro, drug ob drugem masirala na tistih poševnih stolih, ko človek skozi luknjo gleda v tla, a imela sva ravno toliko manevrskega prostora, da sva se izborno zabavala. Če bi lahko kdaj za koga rekel, da je zares sorodna duša, čisti »soulmate«, in komuniciranje z njim lahkotno, kot bi moralo biti življenje, potem je to Američan Mahesh. Čeprav ni nikoli hotel dojeti, da je bil socializem kapitalizmu nadrejen sistem, preveč izpopolnjen, da bi ga kapitalist sploh lahko razumel. Da je, malo modificiran, sistem prihodnosti. Če bi bil Anders, bi lahko rekel, da naj vrag vzame vse mafijce in njihove potomce, a kako bi sploh lahko bilo drugače, kockar Rus Viktor in hči indijskega dona Pooja sta bila v mojih razmišljanjih, čeprav petnajst let in več mlajša, nenavadno blizu. Uporniškega duha, čustva na rokavu majice, perverznost položena v zibelko, družinska človeka, fantastičen humor, srce kot vseh sedem oceanov skupaj.

A tanka je linija svobodnega človeka, ki ločuje svetlobo in temo. Svobodne ljudi na svetli strani te linije, o kateri sem pisal v prejšnjem uvodniku, vodita lastna volja in presoja, vstajajo, kadar se jim zljubi, pijejo, jedo in spijo, kadar jih prime, nihče jih ne budi, nihče jih ne sili jesti, piti ali početi kar koli drugega. Zakaj svobodni ljudje dobrega rodu in velikega znanja, ki odrastejo v spodobni družbi, imajo po naravi izostren nagon, ki jih venomer žene h krepostnim dejanjem in jih odvrača od pregreh. Temu nagonu se pravi čast. Je zapisal Francois Rabelais. Pišem tukaj Jaka Lucu. Ji zares sledite v dobro sebi in s tem tudi drugim omogočate rast?

Iščete rešitve v sebi ali krivce zunaj sebe? Ste človek?