Ni dileme

Večno vprašanje, kam na počitnice, vsaj zame postaja vse bolj enostavno. A ne zato, ker bi se drugi odločali namesto mene, ampak ker se sčasoma ne pojavlja vse več favoritov ali stvari, ki bi si jih želel ogledati oziroma početi. Nasprotno, favoriti kar sami od sebe odpadajo z liste najbolj zaželenih, iskanih, nujno potrebnih. Kar seveda še ne pomeni, da je seznam kratek. Ne, čas ga rahlo prečiščuje, skozi njegovo sito pa zdrsnejo le tiste stvari, ki s trenutnimi počitniškimi trendi nimajo veliko opraviti.

Najprej je s seznama, že kar nekaj časa nazaj, zdrsnilo morje. Bolj natančno, morje v času julijskih in avgustovskih dopustov. Tisto vroče, pregreto, soparno, kričeče, nagneteno z golimi telesi ... Zaradi teh razlogov, predvsem pa zaradi moje nestrpnosti do poletnih klimatskih razmer. Otroci in voda, da je to res nekaj nujnega, to me res ne gane več. Sploh pa se mi zdi, da gre bolj za stereotip, ostanek slogana vabljenja množic v bližino morja, ki je bilo nekoč ena redkih možnosti preživljanja dopustov (in poleg tega še zelo modna).

Zelo hitro so izginili tudi vsi kraji, ki se med sezono tako ali drugače polnijo zgolj zato, ker so tam zaradi – polnjenja. Torej tisti turistični produkti, ki bolj kakor ne ponujajo le okleščene različice tematskih parkov, hipno kratkočasje in navidezno kakovostno preživljanje časa, v resnici pa bolj ali manj le nekakšno »aktivno brezdelje«. Izginili so tudi vsi kraji, kjer je prevelika gneča, pa ...

Industrija, ki se ukvarja z definiranjem okusa za preživljanje našega prostega časa, se vseh spremenljivk, ki jih določa muhasti človekov okus, zelo zaveda in zato tudi zelo spretno skrbi, da se hkrati s tistimi razlogi, ki drsijo s seznama želja, na njem pojavljajo tudi novi.

V tokratni številki Poleta predstavljamo dve obliki uživanja prostega časa, novi vsaj zame, čeprav vem, da sta na »trgu« že precej časa. Naj gre za aktivne počitnice z avtodomom ali »zgolj« za rolanje, obe aktivnosti sta dinamični, razlikujeta se od rutinskih dnevnih opravkov, odkrivata nove izkušnje, sta kratkočasni, hkrati pa, čeprav ju lahko počne vsak sam, kar kličeta po druženju in spoznavanju sorodnih »duš«. In odmiku od vsakdanje rutine.

Ne nazadnje gre pri počitnicah za to, da si vsak lahko vzame čas zase. Da se spet vrne v tisto, kar je (bil). Da regenerira sebe in tudi svoje najbližje. In da s tem spet osmisli in obnovi razloge, zaradi katerih so. Počitnice oziroma dopusti so ostanek nekakšnega rituala. Ki s svojo odsotnostjo od dela, te nujne in preživetvene dejavnosti, krepi družno, pa tudi vso skupnost. In zato so obvezen del leta ne le za otroke, ampak tudi za vse druge. Za starše, zaposlene, študente, dijake ... vse, ki delajo, ki sebe vlagajo v tisto, kar ne bo nikoli popolnoma njihovo, zavedajo pa se, da brez tega, torej odrekanja, ne gre.

In zato je abotno jemati še tam, od koder se praktično največ dobi. Pri tem mislim seveda na drakonske vladne ukrepe, ki v svojem lomastenju po pravicah delavcev posegajo tudi v pravico do počitka oziroma dopusta.

Kakor koli, če se vrnem na odrekanje. Vsaj kar zadeva počitnice, to ne pride poštev. Kakšne oblike bodo počitnice, je stvar posameznika, ki se zanje odloča znotraj določenih okoliščin, od katerih je odvisno, ali si bo noge namakal v lavorju mlačne vode ali se znojil v pretesnih planinskih čevljih, se vse dneve rolal ali se vozil z avtodomom ... Dejstvo je, da morajo biti. Glede tega ni dileme.