(P)osebne vrednote

Posedanje v družbi, družinski ali prijateljski, s pivom v eni in cigareto v drugi roki – in morebitno športno navijanje – je bilo v moji mladosti soliden socialističen standard za preživljanje prostega časa. Nato so se, verjetno s spremembo t. i. družbene ureditve, v prosti čas počasi neslišno prikradle zahteve po kakovostnem preživljanju tega dela dneva. Kakovostno preživljanje prostega časa omogoča večjo delovno storilnost, so nam začeli vbijati v glavo kreatorji javnega mnenja. Da bi lahko prosti čas sparili s pojmom kakovosti, ga je bilo seveda treba na novo strukturirati. Prosti čas ni bil več samo oddih od dela, ampak je moral prerasti v nekaj bolj aktivnega, v nekaj, kar ima cilj, ki se mu človek lahko približuje. Treba je bilo torej začeti neko početje s samim s seboj, saj brezciljno kolovratenje ni bilo več politično korektno, bi lahko rekli.

In res, čeprav se čudno sliši, dejansko lahko govorimo o neki novi maniri družbenega vedenja, ki zahteva, da smo čim bolj aktivni pri ustvarjanju svojih zunajkariernih ciljev; da medtem ko tečemo, poganjamo pedala, mečemo ali brcamo žogo, plavamo ali sukamo reket, tako rekoč ustvarjamo še neko novo vrednost. Dodatna vrednost nas samih je lahko boljše zdravje, večja vključenost v družbo in zato lažje premagovanje delovnih naporov, pa tudi premagovanje lastne inertnosti, recimo kar lenobe – premagovanje samega sebe. Na žalost se je pri tem popolnoma izgubil oddih kot tista količina časa, ki smo jo namenjali medsebojnim odnosom – in to resničnim, ne instrumentalnim ali danes tako popularnim virtualnim, FB odnosom.

Pravi oddih namreč resnično potrebuje čas. Tega pa ni, ker si ga je vsega prilastilo delo. Vsaka dejavnost, ki se je lotimo, tudi prostočasna, vse bolj spominja na delo. Samo pomislite na napore, ki jih opravimo na cesti, preden pridemo na počitniški cilj. Nove tehnologije, visoke upravljalske zahteve in zmožnosti, hkrati pa povsod gneča in globalna živčnost; takšno preživljanje prostega časa nenavadno spominja na nič drugega kot na – delo. Delo je postalo v 21. stoletju, za katerega so futuristi sanjali, da ga bodo opravljali stroji, medtem ko se bo človek posvečal ljubezni do konjičkov ali soljudi, tako rekoč vseobsežno – vsaj za tiste, ki ga še imamo. Pojem dela se je raztegnil kot kakšna velika ponjava čez vse, kar človek je in pomeni. Če nimaš dela, ne veljaš nič in ne moreš participirati v družbi. Tako je delo s svojimi zahtevami in predvsem normami prekrilo tudi prosti čas. Ritem našega življenja je čedalje bolj enolično pritiskanje vzorcev dela na vsako dejavnost, ki se je lotimo. Ni čudno, da po vsej Evropi ukinjajo praznike, saj delo nima več protiuteži. Podredilo si je vse dneve v tednu – tudi v nedeljo moramo početi nekaj, kar je v osnovi podobno delu.

Pa ne le to! Delo si je podredilo tudi vse segmente družbe. Šport, zabava, prosti čas, to so le malo manj sivi odtenki sivine dela. O tem nam govori tudi izrazoslovje: naši športni kolegi, ki so ustvarili tokratno prilogo Euro 2012, pogosto uporabljajo za nogomet pojme s področja dela: strategije se »razdelujejo« ali pa niso izdelane, so plani treningov, ki jih ekipe izpolnjujejo ali pa ne, igralci veliko delajo na tem ali onem elementu igre. Skratka vse več je dela, vse manj igrivosti.

Podobno – in na neki način še bolj katrastrofalno – je v politiki. »Delanje« politike je zamenjalo zastopanje vrednote in stališč. Politiki vse več »uprizarjajo« neko politiko, ki bo »prinašala rezultate«, in vse manj zastopajo vrednote, ki ne prinašajo takoj merljivih učinkov. Delo premaguje tudi države. Že pred desetletji so multinacionalke začele krojiti svoje »politike«, medtem ko so politiki in državniki začeli hoditi na delo.

Delo je navsezadnje premagalo celo Cerkev. Primer mariborske nadškofije kaže, kako je božanstvo gospodarstva – vsemogočna ekonomija je tako zagonetna, da nihče več ne razume njenih načrtov, in se je popolnoma izmaknila nadzoru – s svojimi pomeni in vrednotami premagalo krščanskega boga.

A vrnimo se spet k človeku. Če je na delovnem mestu vse bolj zreduciran na stroškovno enoto, na neznatno kolesce v veliki brezdušni mašini, mora v drugem delu dneva poskrbeti tudi za druge vidike svoje osebnosti. Želja in potreba po večdimenzionalnosti bivanja sta pri človeku očitno zapisani v genih. Odtod izhaja tudi nuja po samorealizaciji v prostem času. Čeprav je danes ukvarjanje s prostim časom videti kot garanje – in v resnici tudi je –, se od garanja v službi razlikuje v bistvenem: človek pri tem ni odtujen od rezultatov svojega dela. In takšnih rezultatov ni mogoče kupiti za noben denar

Kdor prekolesari Franjo, preteče maraton ali v potu svojega obraza kakor koli drugače zmaga, to dobro ve – in (se) ceni.