Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Main menu

Kam po fizioterapiji?

Kam po fizioterapiji?

Po obdobju fizioterapije ljudje pogosto ne vemo, kako nadaljevati. Kako vaditi, da bi se čim prej in brez zapletov vrnili v normalen ritem, tudi športni. Piše Tine Seražin Lisjak, osebni trener

Poškodbe so danes (pre)pogost pojav v rekreativnem športu. Ob nastanku poškodbe želimo svoje telo čim hitreje vrniti v stanje, ko lahko brez omejitev in prevelikega tveganja izvajamo izbrane športne aktivnosti. Po obdobju fizioterapije pogosto ne vemo, kako nadaljevati. Poškodovanemu sklepu je treba vrniti stabilnost in mobilnost ter okrepiti mišice, ki ga obkrožajo. Predvsem pa je z ustrezno vadbo treba poskrbeti, da se poškodba ne bi ponovila.

V praksi se pogosto srečujem s posamezniki, ki so imeli poškodbe sklepov (najpogosteje kolena, rame, hrbtenice in gležnjev) in bolj ali manj uspešno sklenili proces rehabilitacije. Nekatere poškodbe so zahtevale operacijo, druge le fizioterapijo. Večina posameznikov po rehabilitaciji nima več bolečin, vendar funkcija sklepa še ni povsem popolna. Po fizioterapiji dobijo navodila, naj čim se več gibajo. Kaj torej to pomeni? Se vam zdi primerno, da se posameznik, ki je imel operacijo hernije diska, začne ukvarjati z visoko intenzivno skupinsko vadbo? Je primerno, da se tak posameznik sam začne ukvarjati z vajami, ki jih je našel na spletu, brez znanja o pravilni izvedbi? V prvem primeru je odgovornost vaditelja, da takemu posamezniku prilagodi trening ali ga napoti v skupino, specializirano za take primere. V drugem primeru je odgovornost posameznika, da najde nekoga, ki bo ugotovil njegovo stanje, mu na podlagi tega predpisal ustrezne vaje in mu pokazal pravilno izvedbo.

Vzroki športnih poškodb

Razen nesreč imajo vse športne poškodbe v ozadju dejavnike, ki so pripeljali do njenega nastanka. Najpogostejši dejavniki tveganja so slabi gibalni vzorci, neskladja v telesu, pretreniranost, prevelika intenzivnost treninga in telesna neaktivnost. Tu bi dodal še pomanjkanje znanja. Mnogo posameznikov na primer ne zna pravilno teči, ne pozna pravilne izvedbe počepa, ne zna aktivirati mišic jedra in spodnjih okončin pri dviganju bremen s tal in ne pozna pravilnega gibanja lopatic pri vajah za ramenski obroč. Manjka tudi znanja o tem, kako razviti skladno telo. Pomembna sta razmerje moči med agonistom in antagonistom (npr. mišice sprednje proti mišicam zadnje strani stegna) ter razmerje med mobilnostjo sklepa in močjo mišic, ki ga obkrožajo. Mnogo športnikov rekreativcev se tudi ne zaveda, da je ukvarjanje s športom sicer zdravo za srce in ožilje, a hkrati potencialno škodljivo za naše sklepe. Pogosto tudi ne vedo, kolikšna je zdrava mera športa in da več ni vedno bolje.

Kako ukrepati, da se poškodba ne bo ponovila?

Sporočilo tega zapisa je, da bo verjetnost vnovične poškodbe visoka, če sistematično ne odpravimo dejavnikov, ki so do nje pripeljali. Operacija in rehabilitacija sta odpravili posledice poškodbe, ne vzrokov. Najslabše je čakati. Neaktivnost je poleg napačne aktivnosti naš največji sovražnik v procesu okrevanja po športni poškodbi. Po fizioterapiji je ključno, da se takoj začne sistematični proces treniranja. Dober fizioterapevt vam je že povedal, kaj so vzroki za nastanek poškodbe, in vam dal osnovne napotke, s katerimi vajami začeti. Težava je v tem, da ljudje nimajo občutka, kako pogosto izvajati predpisane vaje, in znanja o tem, kako stopnjevati intenzivnost vadbe. Pogosto nam manjka tudi discipline, da bi predpisane vaje redno izvajali. Tu kot trener vidim veliko priložnost in odgovornost, da z vami delim svoje znanje.

Vloga osebnega trenerja

Pot od nastanka športne poškodbe do polnega ozdravljenja je dolgotrajen proces, ki naj zajema sodelovanje z več strokovnjaki. Po pregledu zdravnika kirurga in morebitni operaciji sledita fizioterapevt in nato osebni trener. Trener je tisti, ki bo posamezniku pomagal do stanja, ko se bo lahko varno ukvarjl s športom. Poznati mora mehanizem nastanka poškodbe in odpraviti dejavnike, ki so do nje pripeljali. To doseže s programom vadbe, ki vsebuje sistematičen proces, prilagojen posamezniku. Pomembno je opozoriti, da trener pod svoje okrilje ne sme vzeti posameznika pred končano rehabilitacijo. Prav tako trener ni oseba, ki postavlja diagnozo namesto zdravnika specialista. Delo z osebnim trenerjem naj traja vsaj toliko časa, da smo sposobni samostojno varno trenirati. Še bolje pa toliko časa, da trener odpravi vzroke za nastanek poškodbe in vas pripelje do stanja, ko lahko spet izvajate vse športne aktivnosti brez tveganja za vnovični nastanek poškodbe.

Kako poteka delo z osebnim trenerjem? V osnovi poteka v dveh korakih. V prvem koraku trener oceni stanje vašega telesa, upoštevajoč proces rehabilitacije in napotke fizioterapevta. Osredotoči se na prizadeti sklep: preizkusi gibalne vzorce, oceni skladnost med močjo mišic agonistov in antagonistov, oceni skladnost med mobilnostjo in stabilnostjo sklepa ter skladnost med mobilnostjo sklepa in močjo mišic, ki ga obkrožajo. Na podlagi tega v drugem koraku sestavi program vadbe, ki je usmerjen v odpravo vzrokov, ki so pripeljali do poškodbe. V tem procesu vas nauči pravilne izvedbe vaj in vam preda znanje, s katerim boste v prihodnosti lahko trenirali samostojno.

Primer iz prakse

»Gospa je pred operacijo je navajala bolečine v križu, ki so segale vzdolž desne spodnje okončine (lumboishialgija). Posledično je prikazala zavrto gibljivost v ledveni hrbtenici, drža telesa je bila antalgična. Med hojo je teže vzdrževala pokončno držo, zaradi bolečin je razbremenjevala desno nogo. Kirurški poseg je dobro prestala, bolečinski sindrom v nogi je hitro začel popuščati. Kirurg jo je seznanil, da je bil vzrok za bolečine v nogi z operacijo hernije odstranjen. Bolečine v križu pa so nekoliko bolj trdovratne, saj so posledica obrab in draženja vezivno-kostnih struktur hrbtenice zaradi nepravilnih/pretiranih obremenitev,« pripoveduje mag. Boštjan Matos, dr. med.

Ob prvem srečanju mi je povedala, da je bila po fizioterapiji prepuščena bolj ali manj sama sebi. Hitro ji je bilo jasno, da z vadbo v skupini ne bo naredila prav veliko, zato se je obrnila name za osebno trenerstvo. Odkar delava skupaj, je hitro napredovala. Po začetnem obdobju specifičnih vaj za stabilizacijo trupa zdaj redno trenira z lastno težo in prav tako utežmi. Spet lahko brez bolečin opravlja vsakdanja opravila, kot je nošenje težjih bremen po stopnicah.

V prihodnje bom podrobneje predstavil proces, ki posameznika pripelje do stanja, ko lahko varno trenira brez misli na poškodbo. V osnovi je sestavljen je iz petih zaporednih faz, program vadbe v posamezni fazi pa se prilagaja napredku vadečega. Za vsa morebitna vprašanja mi pišite na evolucija.info@gmail.com. Odgovori bodo na spletni steni naše revije- www.polet.si.