Tekaške poškodbe - Dimeljska bolečina (6)
Diagnostika dimeljske bolečine je težka, saj so v tem predelu lahko prizadete raznovrstne strukture, pogosto se hkrati pojavi več vzročnih dejavnikov. Dimeljska bolečina je pogosta pri športih, kjer je potrebna hitra menjava smeri, pri hokejistih, rokometaših, tekačih na smučeh, daleč največ je je pri nogometaših. Približno 30 odstotkov bolečin ostane nepojasnjenih in pogosto neozdravljenih. Bolečine so trd diagnostični oreh tudi za izkušene športne zdravnike. Poleg bolečin, ki jih povzročajo športne obremenitve, je potrebno pomisliti tudi na bolezni trebušne votline, ginekološke vzroke pri ženskah ter urološke bolezni. Ne smemo pozabiti na preneseno bolečino iz ledvene hrbtenice ter na bolečino, ki izvira iz kolčnega sklepa.
Poškodbe mišic primikalk stegna
Poškodbe mišic primikalk stegna (adduktorji) in vnetje spoja sramnih kosti so najpogostejši vzroki dimeljskih bolečin. Manj pogosti so še športna kila, vnetje sluzne vrečke mišice iliopsoasa, stresni zlomi v predelu medenice in kolka, odtrganine kosti v predelu medenice ter utesnitev živcev v tem predelu.
Najpogosteje jih srečamo pri nogometaših, diagnostika navadno ni zapletena, ker zadostuje že odkritje bolečine ob pritisku na mišice in poskusu primika stegna proti uporu. Seveda je potrebno pomisliti tudi na prizadetost spoja sramnih kosti in športno kilo. Rentgenska diagnostika ni uporabna, slikanje z magnetno resonanco (MR) in ultrazvokom (UZ) pa je primerno v hujših primerih, kjer je prišlo do natrganja mišičnih tetiv ob narastišču na sramno kost, manj koristno je pri nategih oziroma manjših poškodbah mišičnih vlaken.
Ob postavitvi diagnoze poškodbe mišic primikalk stegna je potrebno upoštevati možni skriti vzrok za njihov nastanek, na primer neenaka dolžina nog, motena biomehanika stopal, goleni in kolkov, slabo gibljivi kolki z omejenimi rotacijami, slabo gibljiva sakroiliakalna (med križnico in medenico) sklepa.
Od mesta poškodbe sta odvisna način zdravljenja in napoved sanacije. Pri poškodbi mišičnih vlaken in prehodu teh v tetivo smo pri rehabilitaciji lahko bolj agresivni in skrajšamo čas zdravljenja. Pri poškodbi narastišč mišic na sramno kost pa je potreben daljši počitek do popolnega izginotja bolečin. Ugotoviti moramo tudi, ali je že nastopila kronična faza poškodbe, kajti športniki pogosto odlašajo z zdravljenjem, ker so po ustreznem ogrevanju še dolgo sposobni največjih naporov.
Kot pri drugih športnih poškodbah so v akutni fazi obvezni počitek, hlajenje z ledom, analgetiki, kompresijski povoj, da se umiri vnetna faza. Po nekaj dneh pričnemo s fizikalno terapijo, da ohranimo normalno raztegljivost mišic in preprečimo atrofijo. Zaraščanje poškodbe mora potekati med gibanjem in raztegovanjem, tako da se vlakna v brazgotinah postavijo v smeri vleka mišice. Ko športnik doseže približno tri četrtine moči, ki jo je imel pred poškodbo, in ko se lahko popolnoma giblje brez bolečin, je sposoben vrnitve k športnim aktivnostim. V povprečju trajata zdravljenje in rehabilitacija pri akutnih poškodbah do osem tednov, pri kroničnih, ponavljajočih se poškodbah naj traja šest mesecev. Popolno pretrganje tetive zahteva kirurško zdravljenje.
Ogrevanje je preventiva tudi za našega nekdanjega asa Jureta Koširja.
Poškodba spoja sramnih kosti
Običajno se pojavlja pri tekačih na dolge proge ter pri nogometaših in je drugi najpogostejši vzrok dimeljske bolečine. Poškodbo spoja sramne kosti je težko ločiti od poškodbe mišic primikalk stegna, saj pogosto nastopata skupaj. Mehanizem nastanka poškodbe je v velikih strižnih silah, ki delujejo na oba dela medenice zaradi vleka trebušnih in stegenskih mišic na medenični obroč. Pomembna vzroka sta lahko omejena gibljivost v kolkih in slabo gibljiva sakroiliakalna sklepa. Za poškodbo je značilna bolečina med športno aktivnostjo v spodnjem delu trebuha in na notranji strani stegen. Bolečina se pojavlja postopoma in narašča z večanjem obremenitev. Pri pregledu odkrijemo značilno občutljivost na pritisk. Bolečina se okrepi tudi, ko sedamo ali vstajamo. Rentgenska diagnostika sprva ne pokaže sprememb, koristnejša je scintigrafija. Slikanje z MR pokaže oteklino v predelu spoja sramnih kosti in je diagnostično najzanesljivejše. Za poškodbo je značilno počasno umirjanje bolečine, ki zahteva dolgotrajen umik iz športnih aktivnosti, v povprečju devet mesecev. Fizioterapija mora biti neboleča, z namenom ohranitve gibljivosti v kolkih in preprečevanja atrofije mišic.
Športna kila
Je posledica oslabelosti notranje plasti trebušne stene in jo ločimo od običajne dimeljske kile. Ne otipamo izbokline, ki je značilna za dimeljsko kilo. Pri športni herniji je sprednji del trebušne stene ohranjen, bolečina ponavadi nastopi nenadoma in postopoma narašča, izžareva v dimlje in mednožje ter v spodnji del trebušne stene. Pri moških se bolečina pogosto širi v testise. Športno hernijo je zelo težko ločiti od poškodbe spodnjega dela trebušne stene. Pri prvi se bolečina pojavlja bolj na strani, pri drugi sredinsko. MR in scintigrafija sta koristni samo deloma in pomagata izključiti druge vzroke bolečin v tem predelu. Konzervativno zdravljenje večinoma ni uspešno in je potrebna operacija.
