Pardon, tečejo predvsem ženske!

Prehrana in maraton sta vedno do­bro­došli temi.  Pa ne samo to, ob prehrani velikokrat pomislimo na žen­ske in kuhinjo, pač po stari (dobri ?) avstro-ogrski navadi, zato sem se tokrat lotila maratona s kuhinjske strani. Torej ženske! Pa naj mi moški, ki ste doma prevzeli kuhinjo, otroke in nakupe, tokrat, prosim, oprostijo. Oprostijo naj mi tudi tiste, ki ne marajo kuhinje. Razumem jih, ker mednje sodim tudi sama ...

Ženske in (slovenski) maraton

Maratonska tradicija v Sloveniji niti ni tako kratka. Že davno pred popularnim Ljubljanskim maratonom je v zgodnjih 80. letih prejšnjega stoletja obstajala serija Maratonov treh src: Radenci, Bovec in Kranj. Obdržal se je samo v Radencih. V prvi izdaji te »serije« sem tekla dva polmaratona, rezultat sem med enim in drugim (v mesecu ali dveh) ze­lo popravila. Razlog je bil zelo preprost, na drugem (pol)maratonu sem že vedela, da je treba pred tekmo nekaj pojesti in med maratonom popiti nekaj tekočine. Onemoglost in bruhanje zaradi de­hidra­cije na prvi polovički sta bila šola za vse življenje. »Učinki« dehidracije so se kazali že na teku. Ker je bilo žensk na teku zelo malo, me je večina proti koncu teka prehitela. Ne glede na leta. Ker sem imela s svojim transportom do cilja zelo veliko dela, me to, da so nekatere tekačice imele tudi več desetletij nižjo let­nico rojstva, sploh ni motilo. Starejša gospa, ki me je gladko prehitela in ji je ime Ka­zimira Lužnik, pa se mi je sploh zdela popolna frajerka. Danes 81-letna gospa še vedno teče na polmaratonih, letos je na cilju Istrskega polmaratona izjavila približno takole: »Naprej moraš iti, tudi če si napol mrtev.« Približno tako sem takrat tudi počutila v svoji dehidrirani obliki, stara 18 let. No, na naslednjem teku sem ugotovila, da tudi meni ne gre slabo, samo tekočino in gorivo potrebujem.

Ženske tečejo

Nato mnogo let nisem tekla. Tudi nisem imela občutka, da kdo sploh teče, kaj šele ženske, čeprav sem si včasih kupila Sportske novosti. Zakaj, bi danes težko pojasnila, na prvih straneh je bil samo nogomet ... Tega občutka, da ženske tečejo, nisem popravila niti, ko sem se iz daljne Koroške pre­selila v večja mesta, kot sta Maribor in nato v Ljubljano. Novodobne tekaške ge­ne­racije si to težko predstavljajo, a park Tivoli je bil »tekaško« razmeroma prazen. PST pa je oživela samo ob teku trojk.

Tako sem prve tekačice spoznala šele, ko sem se začela udeleževati tekaški prireditev. Bilo nas je toliko (malo), da smo se skoraj vse poznale, in na vsakem teku so bile iste osebe. Naklonjene smo si še da­nes. Tek je res ena bolj prijaznih stvari v življenju. Tekačici, ki sem jo spoznala prak­tično »na stezi«, sem bila celo poročna priča. Ni se poročila s tekačem!

ni podpisa

Ko se je pojavil Ljubljanski maraton, se nas je nekaj najbolj navdušenih odločilo za maratonsko razdaljo. Danes nepredstav­ljivo, a bilo nas je bilo res samo osem na ve­likem maratonu in 51 na polovički. Na re­kreativnem teku je teklo 61 tekačic. Zdaj na Ljubljanskem maratonuteče okoli 400 maratonk, 3000 polmaratonk in 4000  tekačic na 10 kilometrov. Moški so sicer v večjem številu tekli maratonske razdalje, a na pravem rekreativnem teku so bili v manjšini, teklo jih je 2463 (vir podatkov: spletna stran ljubljanskega maratona). Ker spadajo moji tekaški začetki v čase, ko nas je bilo žensk le za vzorec, lahko rečem le: bravo, ženske! Očitno zmoremo. Časi, ko sem se spraševala, zakaj se ženske ne opogumijo in ne zahtevajo časa zase, torej tudi za tek, očitno minevajo. Če se bo trend tako nadaljeval, verjetno ni daleč čas, ko bodo ženske prevzele tudi maratonske razdalje.

Danes v Tivoliju mrgoli tekačev. Pardon, tečejo predvsem ženske. V naši družbi so torej ženske tiste, ki so bolj kakor moški začele skrbeti za svoje zdravje. Ne glede na kuhalnico, otroke in druga opravila ...

Večina strokovnih navodil za maratonsko prehrano temelji na raziskavah, ki so jih naredili na moških tekačih ali mešanih skupinah preiskovan­cev. Raziskav na specifično ženski populaciji je zelo malo. Pa še te so večinoma usmerjene na vpliv menstrualnega cikla na tekaško zmogljivost. Ker je ta tema za povprečno rekreativno te­kačico re­lativno malo manj po­membna, še vedno ča­kamo na raziskave, ki bodo narejene na večjih skupinah žensk, ki tečejo na maratonskih razdaljah, in bodo posebej proučevale nji­hovo potrebo po pitju in maratonsko prehrano.

Foto: Intersport, Delo.si, Shutterstock