Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Main menu

145 minus 80 je 65

145 minus 80 je 65

Točno ob dogovorjeni uri me je čakala. Skrbno naličena svetlolaska v mini krilu, ki je počasi mešala kavo s smetano, skozi oprijeto majico pa bi težko spregledala dobro izoblikovane mišice na rokah. Še tako sem se lahko trudila v glavi narisati »staro« Kristino, ni šlo. Nič čudnega, saj pravi, da tudi njo včasih še vedno preseneti podoba v ogledalu. Triintridesetletna mamica, ki ji kotički ustnic ves čas silijo proti ušesom, je namreč še pred dvema letoma in pol tehtala 145 kilogramov.

Ne, nisem se zatipkala. Ni jih imela 45, ampak 145. Prvi svojih 170 centimetrih se zdaj tehtnica ustavi nekje pri 65 kilogramih. Približno. Ne tehta se namreč tako pogosto, zanjo je pomembneje, da se v svoji koži dobro počuti in da je fizično dobro pripravljena. Če bi sešteli obseg pasu, bokov, prsi, nadlakti in stegen, je je skoraj tri metre manj kakor novembra 2013. »Stranski učinek«: tudi njen mož Boštjan je izgubil 30 kilogramov.

Sproščeno je sedela v sodobnem stolu, ki bi ji še pred nekaj leti pomenil veliko oviro. Tudi v kinu je vedno sedela na robu vrste, da ji le ne bi bilo treba mimo vseh ljudi. Tokrat pa me je samozavestno pozdravila. Domač kivi in jajca, ki mi jih je nona zanjo skrbno položila v vrečko, preden sem se neko sredo iz Tolmina odpravila v Ljubljano, sta bila dovolj dobra iztočnica za začetek pogovora. »Pred treningom sem pojedla domačo čokolado iz kokosove maščobe, indijskih oreščkov in kakava, spila še aminokisline, da bi obvarovala mišice, po treningu pa sem takoj zaužila beljakovinski napitek in hidrate, ker poskušam delati na mišični masi. Potem smo danes s sodelavci jedli še rebrca in piščanca, kasneje pa sem se za malico posladkala še z bananino štruco in kokosovo beljakovinsko tablico,« mi zdrdra, kaj vse je ta dan pojedla do 12. ure, čeprav načeloma nerada odgovarja na vprašanja, kaj in koliko pojé. Prepričana je namreč, da je to odvisno od vsakega posameznika – telesne strukture, presnove, zdravja in vadbe.

Živ dokaz, da se da

Kristino sem prvič zasledila v »knjigi obrazov« (če si izposodim Gjurinovo pesem), kje pa drugje. Saj večkrat vidiš kakšno primerjavo »prej/potem«, a dokler so to neke izmišljene osebe iz tujine, fotografij ne jemlješ prav resno, kvečjemu kot dobro marketinško potezo za kakšne »čudežne« shujševalne tablete. Pri Kristini je bilo drugače. Prvič, je Slovenka z imenom in priimkom – Kristina Sambolec. Drugič, ničesar ni oglaševala. In tretjič, hujšanja se je lotila čisto sama, seveda s podporo moža Boštjana, brez kakršne koli zunanje pomoči ali dodatkov v obliki raznoraznih praškov. Nič več kot šest kvadratnih metrov velika dnevna soba se je spremenila v telovadnico, znan obraz z zaslona pa ji je narekoval tempo.

Ampak še preden se v vaši glavi porajajo vprašanja, kot so »Zakaj je sploh toliko jedla, da se je tako zredila in morala potem toliko shujšati?«, »Ali je to sploh ista oseba?«, »Zakaj mora objavljati, kaj je jedla in kje je bila?«, kakršnih je deležna poleg številnih spodbudnih in pozitivnih besed, odkar je letos januarja ustanovila Facebookovo stran Od sanj do cilja s Kristino, ki jo spremlja že kakšnih 6500 sledilcev, povejmo, kako se je njen več kot desetletni boj s kilogrami sploh začel.

Težave s ščitnico

Simpatična Gorenjka, ki že nekaj let živi v Ljubljani, nikoli ni bila ravno manekenka. V tistih letih, tam okoli 14., ko se z dekleti poigrajo hormoni, je Kristina tehtala kakšnih 70 kilogramov. Teža ji je v naslednjih letih nihala tja do 80 kilogramov. Ves čas se je morala paziti, ni imela rednih menstruacij. Med študijem ekonomije, pred 13 leti, so po naključju na sistematskem pregledu ugotovili, da ji ščitnica nepravilno deluje, s čimer se v Sloveniji spopada kar 300.000 ljudi – mnogi za to niti ne vedo. »Zgrabila jih je panika, poslali so me na polikliniko in določili zdravila. Ko sem začela jemati tablete, se mi je začelo stanje nenormalno slabšati. V pol leta sem se na hitro zredila 50 kilogramov. Mislila sem, da se mi bo zmešalo. Ničesar nisem mogla narediti. Čeprav sem manj jedla, so šli kilogrami gor, samo slabšalo se je. Dozo zdravil so mi povečevali in umirilo se je šele, ko sem prišla na 150-miligramske tablete. Preglede sem imela vsakega pol leta. Vsakič, ko sem prišla, so rekli samo: ‘Aha, ni še v redu, bomo povečali dozo’. Vse skupaj je začelo delovati na duševnost. Ven so udarili hormoni, depresija in vse se je samo slabšalo,« o začaranem krogu pripoveduje mamica danes štiriletne Klare.

Poslabšanje po hčerinem rojstvu

Vmes je večkrat poskusila z dietami, a pri vsaki je bil izid enak: najprej je sicer shujšala, potem pa se spet zredila na enako ali še več kilogramov. Leta 2011 je kljub težavam s težo in ščitnico, ki ponavadi postavljata nemalo ovir pri nosečnosti, brez težav zanosila. »Takrat so mi hormoni prišli na normalno raven, ni bilo treba povečati doze zdravil. Nosečnost je bila običajna, Klara se je rodila, teža se je zmanjšala s 140 na 130 kilogramov. Po kakšnem letu sem začutila, da se spet nekaj dogaja, spet sem se začela rediti. Tako sem prišla na tistih 145 kilogramov. Nisem videla konca teh kilogramov,« sem ob srkanju limonade požirala Kristinino zgodbo.

Motivacija je bila hči

Razsežnosti svojega problema se je zavedela poleti 2013. Namesto prijetnih počitnic je na morju preživela enega svojih najhujših dopustov. »Hči je bila stara dve leti, z mano se je hotela igrati, se žogati na plaži, jaz pa sem iskala izgovore, ker mi je bilo nerodno. Takrat sem si rekla, da si tega ne zasluži. Spoznala sem, da je zadnji čas, da ukrepam,« se dobro spominja preteklosti. Dodatno moč je srkala iz jeze in razočaranja zaradi ravnanja svojih staršev, kar pa pravzaprav ni pomembno, saj se tudi sama zdaj osredotoči predvsem na pozitivne stvari. Dopusti so zdaj drugačni – namesto »tone« hrane in drugega s seboj peljeta uteži. »Nekateri niso mogli razumeti, ampak za naju to zdaj ni muka, ampak nekaj, kar si želiš. Ugotovila sem tudi, da sem zelo jutranji človek in tudi telovadim teže zvečer. Tako dobim energijo za ves dan.«

Medtem ko je ura med najinim »kofetkanjem« kar tekla, jaz pa sem le sem in tja prišla do besede, mi je povedala, da bodo šli konec tedna smučat v Kranjsko Goro. Z novo belo bundo, ki si jo je vedno želela. Lani je po desetih letih prvič stopila na smuči. In neizmerno uživala, čeprav si je ves ta čas lagala, da sploh ne mara več smučanja, rolanja in drugih stvari, ki jih je imela prej rada. Res neverjetno je, da danes v počepu dviguje 42 kilogramov, prav toliko pri potegu uteži za roke in ramena. »Ampak predstavljaj si, da sem morala jaz včasih nositi 80-kilogramsko ‘utež’,« se pošali.

Pot do takšne spremembe pa je bila še kako naporna. Njeni trma in vztrajnost sta bili pri tem dobra popotnica: »Ko vidiš, v kako slabi fizični pripravljenosti si pri tridesetih letih, je mogoče tudi to ena spodbuda. Namesto da bi me potrlo, me je spodbudilo. Spoznala sem, da ne more biti tako, da to v bistvu nisem jaz. Začutila sem, da sem sposobna več. Seveda so prišli trenutki, ko ti pade motivacija, ko ne gre vse skupaj nikamor, ko si utrujen. Ampak to moraš prestati in naslednji dan vztrajati.«

Prva telovadnica je bila dnevna soba

Za začetek si je izbrala zelo brutalno vadbo, kot jo sama opiše. Stric Google in njegov nečak YouTube sta pač pametna, zato hitro ugotovita, za katerimi vsebinami najraje brskaš po spletu. Tako je tudi Kristina naključno našla posnetke priljubljene vadbe insanity, ki jo je pred 18 leti utemeljil Američan Shaun T. Občudovala je izklesana telesa tistih, ki so dva meseca, kolikor traja »program«, vztrajali pri tej blazni, nori vadbi, kot bi jo lahko dobesedno prevedli. Posnetke z zgoščenk, ki sicer stanejo slabih 120 dolarjev, lahko vsak, ki se vsaj malo spozna na splet (resda ne čisto v skladu z vsemi pravili), brez težav najde. Tako sta tudi Kristina in Boštjan naredila prvi »fit test«, s katerim preveriš raven pripravljenosti. Pri osmih vajah – za vsako imaš na voljo minuto – zapišeš, koliko ponovitev ti je uspelo narediti.

»Med prvim ‘fit’ testom je mož šel na zrak, ker mu je postalo slabo že pri peti vaji. Jaz sem bila tudi na pragu smrti, a ker sem trmasta, sem si rekla, da bom pri vsaki vaji vsaj eno ponovitev naredila, ne bom ničle napisala,« naporne začetke nazorno opisuje Kristina in se spominja, kako sta se konec leta 2013 zavezala, da bosta s to vadbo vztrajala vsaj dva meseca. Dan za dnem sta telovadila, čeprav so jo vmes začela zelo boleti kolena. Ta visoko intenzivna vadba s številnimi poskoki, počepi in izpadnimi koraki pač res ni najbolj primerna za začetnike, ki imajo povrhu vsega še preveliko težo. »Prva dva tedna nisem mogla niti hoditi, po stopnicah sem hodila s stegnjenimi nogami. Rekla sem si: ali ne bom več delala ali pa se bom spravila nazaj in vztrajala. In sem šla z glavo skozi zid. S solzami v očeh sem tisto vadbo oddelala in počasi je tudi bolečina popustila.«

Vsak mesec je tehtnica pokazala tri do štiri kilograme manj

Po dveh mesecih vadbe se je jeziček na tehtnici pomaknil šest kilogramov nazaj. Z vsakdanjo vadbo z le enim dnevom počitka na teden sta vztrajala in program ponovila kar štiriinpolkrat, nato pa sta ob večerih, ko je Klara zaspala, v domači dnevni sobi začela vaditi še druge podobne vaje. Vsak mesec je shujšala od tri do štiri kilograme, čeprav je prehrano začela postopno spreminjati. Takrat se ji je po robu postavilo tudi telo: »Ko sem začela spreminjati hrano, sem bruhala, bolel me je želodec, skratka, telo se je spremembam upiralo na vse možne načine.« Resno, če si kdo zasluži naziv »železna lady«, je to Kristina.

Imunski sistem se ji je sesul vsakič, ko je prišla do drugega meseca vadbe. Bilo je prenaporno, sklepi pa tudi niso bili ravno hvaležni za vse poskoke. »Ampak vsakič sem odležala, bilo je bolje in šla sem naprej. Nisem dovolila, da bi me to ustavilo,« opisuje. »Pazila sem, da sem za 145 kilogramov vnesla dovolj kalorij, ko sem shujšala, sem jih manj. Potem sem v vsakdanjik vključila tudi hojo. Namesto da bi hčer peljala v vrtec v mesto, sem šla peš. Porabila sem manj časa, bila manj živčna, pa še koristno sem z njo preživela čas.«

Začela je postopno – cilj je bil vsakič 17 kilogramov

Na začetku si seveda ni predstavljala, da bo več kot prepolovila svojo težo. Vsakič si je za cilj postavila 17 kilogramov manj. Kljukico za kljukico je bila bliže 80 kilogramom, ki jih je imela, preden se je zredila. »Niti pomislila nisem, da bi lahko prva številka na tehtnici pokazala sedem, kaj šele šest, to še v sanjah ne. Lažje je, če imaš več ciljev. Če si zadaš, da boš shujšal 80 kilogramov, je to tako daleč, da se zdi nemogoče,« razmišlja. Čeprav so vmes prišli težki dnevi, sta ji upanje vlivala dobro počutje in fizična pripravljenost. Vmes je sproti ugotavljala tudi, katera živila ji povzročajo težave. Tako danes ne jé nekaterih mlečnih izdelkov, denimo mleka, jogurtov, sira in skute, izogiba se sladkorju, prav tako je počasi izpustila izdelke, ki vsebujejo gluten. Kljub temu se ogljikovim hidratom ne izogiba, zaužije jih z ovsom, kvinojo, sadjem, zelenjavo in drugimi stvarmi.

»Jedilnik včasih in danes svetlobna leta narazen«

Začela sta brati deklaracije na izdelkih in hitro ugotovila, da so izdelki, ki jih promovirajo kot zdrave, vse prej kot to. »Vidiš, da ima en jogurt lahko tudi 30 gramov sladkorja, ne da bi vanj dodal še kaj drugega. Ko sem začela to bolj pozorno opazovati, sem začela vse delati sama: jogurte, skuto, pekla sem kruh, delala testenine.« Najprej sta navadno moko zamenjala s pirino, ko pa je ugotovila, da gluten nanjo slabo vpliva, je tudi to opustila. »Jedilnik včasih in danes je svetlobna leta narazen,« se posmeje. Če so bile prej na seznamu pogosto testenine, pice in druge hitro pripravljene jedi, je zdaj seznam skrbno premišljen. Kar lahko, kupuje pri kmetih na Gorenjskem, ki jih tudi osebno pozna in jim zaupa. Poskuša, da se na mizi znajde čim več domačih, sezonskih jedi in čim manj predelanih. Čeprav je bil mož velik ljubitelj mesa, sta ga omejila na trikrat na teden, medtem ko enkrat na teden jesta ribe.

Gibanje je postalo del življenja

»Čez vikend si napečem različne zdrave prigrizke, ki v hladilniku zdržijo ves teden. Vse za naslednji dan si pripravim zvečer, da se lahko zjutraj še malo pocrkljamo. Potem se odpravimo v vrtec, ob ponedeljkih, sredah in petkih grem zjutraj na trening, mož v službo, jaz pridem peš pozneje. Končava ob treh, štirih. Če je lepo vreme, greva domov in po hčerko peš v vrtec. Potem skupaj pojemo, popoldne pa si čas, ko ima obšolske dejavnosti, na primer danes balet, vzameva zase. Greva na kavo, po opravkih, na sprehod, kar koli. Ko pridemo domov, se jaz posvetim hčerki, mož telovadi. Večinoma še vedno telovadi doma, včasih obišče tudi v fitnes. Čeprav zdaj trenirava vsak zase, nama je gibanje postalo del življenja. Moje telo zdaj hrepeni po telovadbi. Dva dni še gre brez, tretji dan bi bila pa že res sitna, če ne bi šla,« z nasmeškom na obrazu sklene opis vsakdanjega rituala.

Vedno vnaprej načrtuje, kaj bo za kosilo: »Danes bomo na primer imeli piščančji kebab, za kar bom porabila pol ure. Namesto da bi ga kupili, ga bomo naredili sami. Ravno tako si lahko narediš domačo jogurtovo polivko, hčerki naredim pirino tortiljo.« Razbija marsikateri mit o hujšanju – tudi količinsko pojé precej več kakor prej, a manj kalorično in bolj kakovostno. Kar pa še ne pomeni, da si tudi zdaj kdaj pa kdaj ne privošči pice ali sladoleda. »Ne smemo gledati na stvari kot na pregrehe, lahko si rečemo, da je to nagrada. Zakaj bi si vsak grižljaj pice očitala! Že tako nam okolica povzroča dovolj stresa, zakaj bi si ga še sami,« se retorično vpraša.

Zdravnikov se je izogibala

Ugotovila je, da s hrano lahko delovanje ščitnice precej uravna. Ker pa od zdravnikov nikoli ni čutila prave podpore in posluha, je hodila samo na redne polletne preglede. »Govorili so mi le, naj manj jem. Ne morem si sploh predstavljati, koliko bi moral človek pojesti, da bi se zredil toliko, ampak jaz sem se.« Ko je popolnoma drugačen način življenja poskušala sama vpeljati, vmes eno leto ni šla na pregled. »Znova sem prišla k zdravniku, ko sem imela 66 kilogramov. Seveda je bil šok, ko se me videli. Znižali so mi dozo tablet,« ponosno pove in upa – čeprav je diagnoza postavljena za vse življenje –, da jih bo nekoč povsem opustila. »Nisem zagovornica tablet. V takih primerih sem zelo nastrojena proti zdravnikom,« se nasmeji.

Operacija odvečne kože je bila neizogibna

Kljub temu so ji pozneje zdravniki z marsikaterim nasvetom pomagali. Še posebno ko se je aprila lani začela odločati za operacijo odvečne kože. »Nekje do 87 kilogramov niti ni bilo videti, da mi bo kaj kože ostalo, vse je šlo nazaj na mesto, bilo je trdno, kot mora biti. Potem pa mi je predvsem pri trebuhu in na stegnih koža začela ostajati.« Da bi »prazno vrečko« skrila, je nosila široke, dolge majice. »Ko sem recimo šla ‘v plenk’ (vaja, ko smo na tleh s komolci in stopali, op. a.), se mi je koža obesila do tal. Namesto da bi bila pozorna na stiskanje mišic, sem videla samo tisto ‘plahto’. Operacija je bila neizbežna, sploh če hočeš še napredovati. Drugače rezultatov sploh ne vidiš več. Meni je zdaj gledati trebuh popolnoma nekaj drugega. Lahko nosim nizke spodnje hlače, ne potrebujem tistih za babice, da bi vanje spravila vso kožo.«

Ko je imela 79 kilogramov, se je prvič naročila na pregled k zasebnemu plastičnemu kirurgu. Čeprav bi jo lahko kmalu operiral, si je pred operacijo sama želela doseči magično mejo – 70 kilogramov. To ji je uspelo že do jeseni: »Res sem shujšala na 69 kilogramov in tako je bila tudi operacija manj obsežna. Na nogah so mi zarezali samo zgornji del in ne do kolen, kot je bilo najprej mišljeno. Tudi na zadnjem delu me niso rezali, saj ne bom po modni brvi hodila.« Za poseg, ki je vse prej kot poceni – zanj je treba odšteti okoli 6000 evrov –, pa se ni odločila le zaradi estetike, ampak tudi iz zdravstvenih razlogov. Poleti je imela popek vnet zaradi vročine, s čimer je tvegala tudi notranja vnetja.

Dva meseca okrevanja

Dober poslovni plastični kirurg pač ne bi bil pravi, če ji ne bi ponudil, da ji »spotoma« popravi še prsi, a se za to ni odločila niti o tem ne razmišlja. »Bilo je dovolj, rehabilitacija je bila naporna. Še dobro, da obstajajo čudežni modrčki,« kot v vsaki stvari hitro najde šalo. Poudarja, da moraš biti za operacijo tako psihično kot fizično izjemno močen. »Tja prideš na vrhuncu moči, potem pa nog ne moreš premakniti. Oni so me dvignili s postelje. Nisem hodila, noge sem vlekla za seboj. To je težko, sesuje te. Možgani ne dojamejo tega. En teden sem bila čisto priklenjena na posteljo, 24 ur na dan, s katetrom in drenažami. Imela sem podložen hrbet in noge, ležala sem na trtici. To je ubijajoče. Bila sem vsa črna, v podplutbah,« se ji prvič po uri klepeta zresni obraz. »Takrat hčerke nisem mogla niti objeti. Kakšne štiri dni po operaciji tudi jokati nisem mogla, ker te vse tako boli.«

Po 11 dneh, ko je oktobra prijetno grelo sonce, se je opogumila in spopadla z nekaj stopničkami iz bloka. Pomagala si je s palico, a je zmogla vsega 50 metrov. To ji ni vzelo volje, čeprav je najhujše šele prihajalo: »Najteže je bilo po kakšnih štirih tednih, ko so mi pobrali obliže in sem se končno lahko začela sama tuširati. Potem sem se kmalu počutila bolje, ampak kmalu spoznaš, da si še daleč od tistega, kjer si že bil,« opisuje okrevanje. Po petih tednih so ji dovolili začeti telovaditi. Prvič je šla v fitnes, kjer je na začetku lahko telovadila le na orbitreku in sobnem kolesu. »Ves čas so me grabili krči v noge, ritnice, ker so se mišice spet prebujale. Muka je bila spet začeti. Je pa res, da imajo mišice spomin in se hitro povrnejo v prejšnje stanje. Zdaj imam spet enako kondicije in moči oziroma še več kakor pred operacijo,« ponosno pove. Ni bila novoletna zaobljuba, a tako se je pač zgodilo – prvi ponedeljek po novem letu, dva meseca in pol po operaciji, je začela trenirati tudi z osebnim trenerjem Boštjanom Šifrerjem iz Vitalnega telesa v ljubljanskem centru Osebni pristop, s katerim se veliko pogovarjata in učita drug od drugega.

Štiriletna Klara, ki ji je nekaj najljubšega 100-odstotna temna čokolada, Kristininemu tastu pa ob vsaki priložnosti hiti razlagati, kako nezdrav je bel kruh, se svoje »prejšnje« mame ne spominja dobro. Na fotografijah se ji zdi čudna, jo je pa nedolgo nazaj presenetila z vprašanjem, ali je takrat pojedla preveč sladkarij. Kristina je to hitro izrabila za lekcijo, čeprav ji sicer noče preveč omejevati hrane: »Ja, sladkarije sem jedla pa veliko sokov sem pila namesto vode,« se posmeje.

Dva meseca po operaciji.

Njena ljubezen so uteži

Še vedno ji srce hitreje bije (v prenesenem in dobesednem pomenu) pri tako imenovani »hit« vadbi, kot so denimo koraki, počepi, poskoki, vojaške sklece in podobne vaje, saj se je prav z njimi spogledovala na začetku svoje poti. Stari simpatiji se enkrat na teden še vedno posveča, a ta je zdaj prerasla v ljubezen do uteži. Želi si delati na mišični masi. »Komaj čakam, da bom začela vaditi z velikimi utežmi. Ko pomislim na to, res čutim, da si to želim. Mogoče bi tudi rada ugotovila, do kod zmorem. Ne bi šla na tekmovanje, ker je to precej nenaravno in za hormone zelo nezaželeno, bi pa na rekreativni ravni šla do svojega maksimuma. Ne želim si nekih dodatkov, zdaj imam samo proteinski napitek in aminokisline, kar je še vedno na naravni osnovi,« z zanosom pripoveduje. Sestavni del njenih treningov so uteži z vmesnimi aerobnimi vajami. Zdi se, kot bi bila poskočna pesem »Super girl« (Super dekle), na katero zavzeto miga vsak teden, napisana posebej zanjo. S kilogrami se ne obremenjuje, zadovoljna je, da je po operaciji spet prebudila mišice.

10.000 evrov za »novo življenje«

Te so bile takoj po operaciji mlahave in brez tonusa, zato si je morala poleg vadbe vzeti čas (in denar) tudi za masažo. »Vse to sem že prej načrtovala, varčevala, ker sem vedela, da bo zaradi zastajanja vode in napihnjenosti sledila tudi limfna drenaža, ki je izredno draga. Ena minuta je en evro. Sama operacija je draga, ampak vsa zdravila in vse, kar pride po operaciji, je pa sploh drago,« stroške od operacije naprej – vključno z novimi oblačili in treningi – realno ocenjuje na 10.000 evrov. A da to za koga ne bi bila priložnost za izgovor – operacija je bila le pika na i, do nje je za življenje porabila manj kakor prej. »Marsikdo misli, da za zdravo hrano porabiš več, ampak potem vidiš, da ni tako,« dodaja.

Za izpolnitev želje je ves čas varčevala. Potem ko je septembra 2014 delo v vrtcu, ki sta ga odprli s taščo, opustila, ker ni več delala z užitkom, je po treh mesecih začela čistiti. »Nekako sem morala zaslužiti. Do operacije sem tako čistila – tudi 3000 kvadratnih metrov na dan, še vedno pa sem zraven vsak dan telovadila. Družinsko življenje je takrat trpelo, ampak sem videla motivacijo v operaciji,« se spominja in poudari, da nobeno delo ni nečastno. Nato sta šla z možem na svoje na področju upravljanja stavb, kjer je Boštjan že prej delal. »Ni pa to moj dolgoročni izziv, to je bolj moževa stvar, on res uživa v tem,« prizna.

Od debeluške do osebne trenerke

Logično vprašanje, ki temu sledi, je, kaj je njen dolgoročni izziv. Z iskricami v očeh pove, da se je vpisala na tečaj za osebnega trenerja. Odkar je januarja odprla Facebookovo stran Od sanj do cilja s Kristino, se nanjo obračajo številne zveste bralke. »Drugim se nočejo zaupati, ker pravijo, da jih ne razumejo. Čedalje bolj vidim svoje poslanstvo v tem, da bi pomagala drugim s podobnimi težavami. Nazadnje sem šla s prijateljico, ki ima tudi čezmerno težo, na Šmarno goro. Že po 50 metrih je skoraj obupala. A sem jo ves čas spodbujala, se ustavila z njo. Dobro sem razumela, kako se počuti, ker sem tudi sama vse to doživela. Ko sva prišli na vrh, sem nama naročila kranjsko klobaso, zelje z ocvirki in ajdove žgance. Pa se je čudila, ali bova zdaj to jedli. In sem rekla: absolutno! Porcijo sva si razdelili, ona pa ne bi jedla. Ampak zanjo je bil to zelo naporen trening, ni bil lahek sprehod,« pripoveduje o prvih izkušnjah. Zdaj je sotrpinka s 128 kilogrami že shujšala na 120.

»Končno živim«

Prav želja po tem, da bi pomagala drugim, je pretehtala pri odločitvi, da se javno izpostavi. Vsak dan na svoji strani odgovori tudi na deset vprašanj in več o svoji prehojeni poti, izkušnjah, nasvetih. Pred kratkim je organizirala tudi svoj prvi debatni krožek, nekakšen facebook v živo. »Številne ženske so se mi odprle. Imela sem solzne oči, zelo dobro sem se počutila,« je zadovoljna. Šport pa ni edina stvar, ki jo veseli. Čeprav je imela prej nizko samopodobo, je bila vedno njena neuslišana želja postati vizažistka. Samozavestno pove, da se je zdaj vpisala tudi na ta tečaj. Če vprašate mene, lahko – glede na to, kako sveže prijetno je bila naličena – tudi ona njih že marsikaj nauči. »Prej sem se samo skrivala v neki svoji lupini. Zdaj hodiva v gledališče in povsod, kamor prej nisva šla. Zdi se mi, da zdaj sploh nimam meja,« sklene Kristina. Ta zapis pa si le shranite (morda še najbolje, da kar na vrata hladilnika). In ko se vam naslednjič ne bo ljubilo dvigniti s kavča, si za motivacijo še enkrat preberite, česa vsega je človeško bitje zmožno.