Ambicije in pričakovanja staršev

Pisali smo že, kako je Martens opredelil pravice otrok v športu. Perspektiva tega avtorja je bila precej splošna, torej kaj vse otroci potrebujejo, kako naj z njimi ravnamo glede trenažnega procesa, glede časa vključevanja v vadbo in tako naprej ...

Potem pa sem nedavno doživela nekatere dogodke, ob katerih sem začela razmišljati, da so se morda nekateri vidiki našega delovanja tako spremenili, da je marsikateri od teh pravic zelo težko zadostiti. Spremljala sem začetek plavalnega tečaja na nekem bazenu in nekoliko po začetku prve ure tečaja je prišel do vaditelja oče, ki je razmišljal o tem, da bi svojega petletnega sinka naslednji dan pripeljal na tečaj. Povedal je, da so otroci ravnokar v vrtcu imeli nekaj uric plavanja, da so se že prilagajali na vodo in da se mu zdi ravno primerno, da to prilagojenost na vodo dopolni s tečajem.

Vaditelj mu je povedal, da seveda ni nobene težave, naj otroka pripeljejo naslednji dan, lahko pa ga dajo zraven tudi že kar takoj. Oče je povedal, da je danes prišel le pogledat, da niti nimajo s seboj kopalk, in vprašal, ali lahko malce pogleda, kako poteka tečaj. Po le nekaj minutah sedenja na tribuni je oče pristopil k vaditelju in ga vprašal nekako takole: »Boste pa tudi kaj plavali ali se boste samo igrali v vodi?« Vaditelj najprej ni povsem razumel vprašanja, malce zmeden zaradi nenavadne teme je začel razlagati, da se plavanje začne s prilagajanjem na vodo in tako naprej, oče pa je vztrajal, da že že, ampak a bodo tudi plavali. Bilo je nekako tako, kot bi se pogovarjala med seboj, a bi eden govoril v kitajščini, drug pa v portugalščini. Drug jezik, kajti – ko otroka pripelješ na plavalni tečaj pričakuješ, da bo takoj plaval … ali pač?

Velika količina pričakovanj in želja star­šev po tem, kaj njihovi otroci zmore­jo, pogosto preseže hitrost osvajanja ne­ke spretnosti, ki je določena z dobro preverjenimi didaktičnimi postopki, učenje plavanja je v Sloveniji med najbolj dodelanimi, zato ima Slovenija eno naj­večjih plavalnih opismenjenosti na svetu, kot je večkrat omenil dr. Nejc Kapus prav v tej reviji. In prav vsak vaditelj, učitelj in trener plavanja sledi tem postopkom, kadar uči začetnika, pri tem pa seveda lahko zastrižejo pričakovanja staršev, ki tu in tam mislijo, da bodo otroci že kar po 10 urah plavalnega tečaja plavali skoraj kravl. Standardi pravijo, da je dovolj že »čolniček« – da zna otrok drseti stegnjen na vodni površini naprej vsaj pet sekund, za kar že dobi bronastega morskega konjička, če pa v poljubni tehniki preplava osem metrov, pa dobi že srebrnega in za preplavanih 25 metrov zlatega morskega konjička …

Že poimenovanje teh priznanj nam na­migne, da je pomembno, da se otroci zabavajo. In vsak dobro sestavljen tečaj katerekoli spretnosti, sploh pa športni tečaj, bo temeljil na zabavi, na velikem številu zanimivih pripomočkov, na pest­ro­sti in prijaznih vaditeljih. V takšnih te­čajih se bo otrokom šport priljubil, izgubili bodo morebitne strahove in v vadbi bodo uživali. In v skladu s tem, kar sem že napisala v preteklih rubrikah, je uživa­nje ob gibanju glavni razlog, da se z gibanjem ukvarjamo, bodisi tekmovalno bodisi rekreativno. Pri gibalnih spretnostih, ki so pomembne za varnost, kot je recimo plavanje, pa je še toliko bolj pomembno, da se otroci na to gibanje dobro prilagodijo. Zato so na primer pri plavalnem tečaju bolj pomembne druge stvari, ne pa toliko, ali na koncu tečaja naši otroci že delujejo kot bodoči svetovni prvaki. Po pravici gledano, ne bi smeli, ker bi to pomenilo, da so jih že trenirali, ne pa le učili, prilagajali in kar je še podobnih izrazov.

Zato tudi komentar mame, ki je za svo­jega otroka v tem istem tečaju menila, da ga vaditelji niso razvrstili v »pravo skupino«, češ da njen pa že zna plavati, ni povsem na mestu. Normalno je, da svoje otroke vidimo kot boljše, bolj uspešne, da menimo, da že veliko znajo … to je starševstvo, ljubezen, navezanost … Pa vendar moramo tudi znati sprejeti neko zunanjo, malce bolj objektivno oceno, ­tudi če se morda ne ujema povsem z našim mnenjem. Če vaditelj, učitelj, skratka, strokovno usposobljen posameznik oceni otrokovo znanje oziroma obvlado­vanje in ga razvrsti v nekoliko nižjo skupino, je prav, da znamo to sprejeti.

Kolikokrat vidimo, da so otroci povsem zadovoljni s kakšnim svojim dosežkom, potem pa jih namrščeni obrazi staršev spravijo v nemalo zmede. Če so pričakovanja staršev višja od pričakovanj otrok, potem otroci ne bodo imeli prave priložnosti uživati v svojih uspehih, saj bodo svoja pričakovanja začeli prilagajati osnovnim zunanjim standardom – pričakovanjem svojih star­šev. In tako nastane premika iz notranje v zunanjo motivacijo, ki pa ob prezgodnjem in preveč intenzivnem pojavljanju na koncu povzroči le to, da se bodo otroci s tem prenehali ukvarjati. Niti odrasli niti otroci pa se prav dolgo ne želimo ukvarjati z nečim, kar nam ni všeč, še posebno ne, če govorimo o interesnih področjih, hobijih …

V resnici pa nam ni treba narediti prav vsega in biti najuspešnejši pri prav vsem – tako sem slišala, kako je mama razlagala vaditelju, da jih zanima, koliko lahko naslednji dan največ zamudijo, ker morajo nujno še na pomemben družinski piknik. »Res je, da je tečaj pomemben, a da ne bi prišli na piknik, ne gre – ker bi lahko bila kak­šna zamera. Oditi pa tudi ne morem­o pol ure po tem, ko pridemo,« je pojasnjevala. Vsi gremo tu in tam na kakšno družinsko srečanje, a se ne spomnim, da bi kdaj zganjali tak­šen pritisk glede tega, kdo mora kje biti, koliko časa bomo tam in tako naprej. Če nekdo ni mogel priti, ga pač ni bilo … In potem je čez nekaj dni izvedel za trače in da škoda, da ga ni bilo, ker so bili čevapčiči izvrstni … Ali je res tako zelo nujno, da naredimo čisto vse, kar menimo, da »moramo« narediti?

Že davno je Sigmund Freud pisal o treh instancah osebnosti. Id »skrbi« za to, da so zagotovljene naše potrebe in da počnemo, kar nam je všeč, su­pe­rego »skrbi« za to, da se vedemo tako, kot od nas zahteva družba, ego pa poskuša usklajevati delovanje obeh in zagotavlja, da na eni strani delamo tisto, ob čemer se počutimo dobro, da pa to delamo na neki družbeno sprejemljiv način. Hudo poenostavljano po­vedano, seveda. Pretirano upoštevanje le ida ali le superega pahne ubogi ego v pretirano poskušanje pomiritve zapostavljene instance, kar mi opazimo v povečani količini napetosti, anksioznosti ... Se komu sliši znano? Morda so Američani podobno postali »prozac nation«, kot je opisovala Elizabeth Wurtzel …

Preveč upoštevanja pravil, preveč vsega, kar je »treba«, in odločno premalo tistega, kar nam je všeč … Zakaj ne bi otrokov obisk tečaja za starše pomenil sprostitve? Zakaj ne bi namesto strahotnega usklajevanja raznih obveznosti, ukvarjanja s tem, ali je otrok v skupini najboljši in ali sploh je v pravi skupini, med tečajem odšli na sprehod ali pa na sok, naredili nekaj zase, se vrnili in svojega nasmejanega otročka preoblekli in se skupaj zadovoljni vrnili domov?

foto:The Linksters aka Generation Z Getty istock