Časovni eksploziv v glavi rekreativke
Zgodba se začenja v Dolomitih v sosednji Italiji. Smučarski in gorniški raj, za nas kolesarje pa prava meka, prepredena z odličnimi cestami za gorske in cestne navdušence. In prav v osrčju Dolomitov, pod stenami masiva Sella, je vsako leto junija gorskokolesarska prireditev Sellaronda Hero. Zanesenjaki se vsako leto po enoslednicah prebijajo čez štiri znamenite prelaze in premagujejo 3300 višinskih metrov in več razlike. Eni s ciljem, kako doseči kar se da najhitrejši čas, drugi, kamor sodim tudi sama, kako se prebiti do cilja, uživati ob pogledih na okoliške vršace in preživeti.
Če se danes ozrem nazaj, ima beseda za letošnje junijsko preživetje zelo močan pomen. Tokrat dobesedno. Na startu sem se pojavila kljub večmesečni še nepojasnjeni omotici. A želja po premagovanju klancev skoraj nepredstavljivih naklonov in pogledih na divje razglede je bila prevelika, da bi zamudila občutke vznemirjenja in vznesenosti ...
Iz raja v pekel
Dober teden pozneje. Nevrološka klinika v Ljubljani. Čakala sem na CT slikanje glave, ki je posumil na možgansko anevrizmo. Ko sem po desetih dneh po pošti dobila še izvide magnetne resonance, ki je ta sum potrdil, sem se bila v šoku sposobna samo še usesti na kavč. Do tistega trenutka se mi še sanjalo ni, kaj anevrizma je, slišala zanjo sem že, ampak da pomeni tako nevarnost, se mi ni niti približno sanjalo. V najkrajšem možnem času so mi konec poletja določili datum operacije. Edina sreča, da je bila anevrizma locirana na mestu, kjer je bila možnost znotrajžilnega zdravljenja, drugače bi bila deležna veliko bolj invazivnega kirurškega zdravljenja.
Anevrizma je namreč izboklina, ki zaradi oslabelosti žilne stene običajno nastane na razcepišču možganskih arterij. Podobna je balončku, ki se polni s krvjo in lahko poči, predvsem ob hujšem naprezanju (na primer šport, koitus ipd.) in psihičnem stresu. Če se to zgodi, pride do možganske kapi zaradi krvavitve v možgansko ovojnico. Skoraj 40 odstotkov primerov s počeno anevrizmo se konča s smrtjo, polovica od teh, še preden prispejo do bolnišnice. Tretjina bolnikov zaradi krvavitve ostane trajno prizadeta, preostala tretjina pa se vrne v normalno življenje.
Letni davek anevrizme: 500.000
Kap pri »rosnih« 34 letih? Ljudje v teh letih navadno ne razmišljamo, da nas bo kar na lepem pobralo; kap je dogodek, »rezerviran« za ljudi v starejših življenjskih obdobjih, ko telo začne pešati. Vendarle ne ... Vsako leto zaradi počene anevrizme po svetu umre 500.000 ljudi, od tega jih je kar polovica mlajših od 50 let. Večino anevrizem odkrijejo šele takrat, ko je že prepozno. Torej sem lahko privilegirana, da so mi jo zdravili, še preden bi se lahko zgodil »usodni pok«.
Samoumevne vsakdanje športne aktivnosti so ob najdbi grozeče 12-milimetrske nevarnosti v glavi, ki bi lahko vsak čas eksplodirala, sredi poletja nenadoma postale skoraj prepovedane. Bi športno dušo, željno »švica« in adrenalina, sploh lahko doletelo kaj hujšega? Nikoli ne veš. Tokrat pa je bila sreča stoodstotno na moji strani!
Kjer je volja, tam je tudi pot
Sicer sem v avgustovski pasji vročini še vedno v zmernem tempu in previdno, kot bi kolo vozila po jajcih, kolesarila v hlad Kamniške Bistrice, na Pokljuko in po ravnini Ljubljanske kotline ter se ob tem prvič v življenju začela zavedati minljivosti vsega tega. Guglanje o boleznih in njihovih simptomih ponavadi ne prinese nič dobrega, tokrat pa sem s presenečenjem prišla do spoznanja, da se je z možgansko anevrizmo leta 2004 soočil tudi slavni kolesar Alberto Contador, ko je padel med prvo etapo dirke po španski Asturiji. Sedem mesecev po operaciji in okrevanju je že zmagal na etapi na dirki po Avstraliji, pozneje mu je leta 2008 uspelo osvojiti Giro, Tour in Vuelto. Zanimivo, da je za posledicami anevrizme umrl tudi Albert Einstein, le da je on zbolel za anevrizmo aorte.
Tri ure do sreče
V možganih, centru uma in duševnosti, se pojavljajo vsa čustva in vse naše misli, zbirajo se vtisi in spomini iz življenja. Organ neprecenljive vrednosti vodi in nadzoruje naše početje. Od hoje v službo do mojega tako ljubega bicikliranja; od ljubečih in do malo bolj trpečih medosebnih odnosov. Da ti operirajo koleno in se kaj zalomi, že nekako preživiš, brez umskega epicentra pa ne gre. Komu boš zaupal, da bo vstopil v tvoj skrivnostni in navidezno nerešljivi svet misli in uma? Se bom po operaciji prebudila drugačna?
Hvalabogu mi je usoda namenila dr. Miloševiča, izjemno priznanega interventnega nevroradiologa in specialista za znotrajžilno zdravljenje možganskih anevrizem, h kateremu se hodijo učit strokovnjaki iz vse Evrope. Poseg je za nas navadne ljudi znanstvena fantastika, saj se do možganov oziroma anevrizme prebijejo po naravni poti – po arterijah skozi dimlje – s posebnih vodilom in z mikrokatetrom vstavijo platinaste zanke, s katerimi zavarujejo anevrizmo pred rastjo oziroma najhujšim – pred razpoko. Dobre tri ure trajajoči poseg je na srečo minil brez težav.
Čas so možgani
Na tem mestu želim poudariti pomembnost prepoznavanja znakov, saj je možganska kap življenjsko ogrožajoče stanje in je treba takoj poklicati nujno medicinsko pomoč, kar marsikomu reši življenje, predvsem pa mu prihrani muke zaradi morebitnih posledic, ki jih krvavitev pusti (invalidnost, motnje gibanja, ravnotežja, hoje, požiranja, govora ali vida itd.). Ni zaman reklo pri zdravljenju bolezni, ki si glasi: »Čas so možgani.«
Bolniki ob krvavitvi anevrizme ponavadi opisujejo najhujši glavobol v življenju, ob katerem ga spremljajo slabost in bruhanje, bolečina v vratu, občutljivost na svetlobo in pogostokrat tudi izguba zavesti. Hladna anevrizma (to pomeni, da ni zakrvavela), v kateri so mi uspešno ustavili pretok krvi, pa navadno sploh ne povzroča nobenih simptomov. Med dejavniki tveganja za pojav anevrizme so kajenje, visok krvni pritisk, pretirano uživanje alkohola in genska predispozicija v družini. Z leti se povečuje verjetnost za nastanek anevrizme, bolj ogrožene so ženske. Zato je vredno posvečati pozornost preventivi oziroma skrbi za žile, to je predvsem skrb za primerno telesno težo, telesno aktivnost, zdravo prehrano, nekajenje ipd.
Druga priložnost
Pravi boj ali izziv se pravzaprav začne, ko si fizično nekoliko opomoreš, ko so noge dovolj močne, da si želijo več kot le navadne hoje. Najbolj te skrbi, kdaj se boš spet začel ukvarjati z dejavnostmi, ki si jih z največjim veseljem opravljal pred operacijo. Nevrologi so svetovali polletno izogibanje večjim fizičnim naporom. Hmmm ... ta bo izjemno težka ... približno po mesecu in pol, ko se je zacelil ogromen hematom ob vbodni rani, sem začela svoje telo postopno navajati na gibanje. Ko se je po dolgem času srčni utrip dvignil nekoliko bolj, je notranji glas navdušeno vzklikal: »Super, ne morem verjeti, da spet počnem to, kar imam najraje. Kakšno srečo imam, da sem tu, da sem živa in da bom v bližnji prihodnosti spet srečna sedela na kolesu. To je čudež, v življenju sem dobila še drugo priložnost!« Drugi glas pa je morda celo nekoliko glasnejši: »Ali to sploh lahko počnem? Se morda preveč naprezam in izpostavljam nevarnosti? Raje malo upočasni tempo.«
Kaj govorijo glasovi v meni?
Če sem se česa naučila v teh mesecih, je to, da se znam ustaviti, ko začutim, da mi telo daje šibkejše signale, in si privoščim počitek.
Strah je postal moj najnovejši psihološki spremljevalec ob naprezanju. Kar je najverjetneje logična posledica odkrivanja in spoznavanja same sebe v novi, šibkejši luči, kar zadeva fizično moč. Tu ni zdravila. Če se bom odločila, da se bom danes peljala s kolesom, bom v tem uživala in se ne bom gnala nikamor. To bo moj cilj. Da ne tekmujem, ampak uživam. In užitek bo počasi premagal strah.
Na tem mestu se zahvaljujem dr. Sašu Rebolju, predvsem za strokovnost in nesebično potrpežljivost, podporo, trud in skrb po človeški plati ter nasvete ob neštetih dilemah, ki so se porajale pred pooperativnim obdobjem in po njem, predvsem kar zadeva razumevanje življenja povprečnega rekreativca. Imam srečo, da osebni zdravnik razume, da je šport velik del mojega življenja, in sva po posegu skupaj ocenila, katere aktivnosti so po endovaskularnem zdravljenju zame najprimernejše.
Prijatelje si izbiraš sam
Bolezen v naše življenje lahko prinese veliko sprememb. Ena takih je tudi, da se kakšno prijateljstvo spremeni. Boleče je, ko spoznaš, da prijatelj, ki je poleg tebe stal na startu zgoraj omenjene gorskokolesarske prireditve in dan pred operacijo obljubljal obisk, pokaže svoj pravi obraz. V pričakovanju obljubljenega in željna preprostega vprašanja, kako si, kako se počutiš po posegu, še nisem dočakala. Takih ljudi brez hrbtenice, ki so na lastnem egotripu, ni več okoli mene.
Na srečo imam v življenju nekaj oseb, ki imajo mero sočutja, spodbudnih besed in so pravo nasprotje zgoraj opisanemu. Starši tako ali tako vedno stojijo ob strani, sploh mama razvaja iz dneva v dan. Prav tako sem ob nesreči spoznala nove prijatelje, ki bodo imeli vedno mesto v mojem srcu. Hvala Alenki, Barbari, Aniti, Kristy, Mitju, Petru in še mnogim drugim. Sama sreča, da si prijatelje lahko izbiramo.
Življenje je lepo, začela sem ceniti stvari, ki jih prej nisem opazila. Smisel je v vsakdanjem prinašanju veselja, v preprostih stvareh, spoštovanju življenja in ljudi, ki nas obkrožajo. Ne želim izgubljati časa za stvari, ki niso pomembne zame. Uživam v bližini dragih ljudi in v čudoviti naravi.
Skrivnost štriperesnih deteljic
Srečo imam, da dobre tri mesece po posegu postopoma migam, seveda z zelo nizko intenzivnostjo in precej krajšim časom trajanja aktivnosti, kot bi sicer. Nestrpno čakam na pomlad, ko mi bo nevrolog dal zeleno luč za popolno fizično predanost športu. Drugačne poti ne vidim, to sem pač jaz. V čem pa je smisel še ene priložnosti, ki ti jo da življenje, če ne v tem, da se vrneš tja, med tisto, kar si z užitkom počel pred (ne)srečno najdbo anevrizme v glavi? Tja v naravo, na teren, ki napaja s pozitivno energijo, med neskončno dolge poti, klance, strmine in ravnice, ki te skupaj s pravimi prijatelji vodijo do nepopisnih užitkov.
Danes vem, da sem spomladi na najljubši turi MTB z razlogom našla kar štiri štiriperesne deteljice, ki so imele globok in zelo konkreten pomen. Junija prihodnje leto, ko se bom peljala s kolesom prek Pordoia in drugih prelazov, kjer se bijejo bitke tudi na Giru, se mi bodo gore zdele še lepše in bolj spoštovanja vredne kakor doslej. Občutila bom privilegij, da mi je nekdo od zgoraj spet podaril vstopnico za kolesarski raj v Dolomite. Nimajo vsi ti sreče.
