Franja za telebane (ne Bane, ne piše zate Bane*)

Dragi vsi,

Primožu sem obljubil, da bom napisal kratek(!) povzetek mojega bicikliranja na letošnjem maratonu Franja. Zelo mu je bilo všeč, kar sem govoril, a to je bilo v ponedeljek, ko sem verjetno še čutil posledice udarca v glavo. Zdaj razumem, kaj pomeni normalizacija in kako se jo doseže. Butnskala mi še nikoli ni bila tako blizu. Pravzaprav jo šele zdaj začenjam zares razumevati. Pozanimati se moram, če se njihovi člani še kje dobivajo. Se priporočam za informacije. A žal gre le za kratkotrajni efekt normalnosti. Obljubim, da bom delal na tem. Obljubim, da se bom trudil, kot pravi naš predsednik države.

Ciljev nisem skrival, želel sem odpeljati pod štirimi urami. Koliko pod štirimi urami? Ni važno, a čim več. Bil sem pripravljen, počutil sem se odlično. Do starta na Brezovici smo s Tonetom in Srečkom vozili v ospredju in se zato izognili napornemu in nevarnemu pospeševanju in zaviranju, tako imenovani elastiki. Na levi strani pelotona je bilo tega več, saj tu na čelu ni bilo avtomobila, ki bi zaviral skupino. Zaviralo se je, ko je to s hupanjem ukazal avtomobil na desnem pasu.

Znak za start, splašil sem se ob troblji tovornjaka in z lahkoto vozil v prvi skupini, Vrhniški klanec sem odpeljal po pameti in z Jožetom iz TurboM-ja začel loviti tiste, ki so bili prej hitrejši. Pred krožiščem v Logatcu sem že ugledal našega Toneta, ki je vozil odlično. Vse čestitke! A neki kolesar, ki sva ga tam ujela, je izhod iz krožišča vzel bolj na široko, Jože ga je rahlo zadel in zavrl. Sam sem ravno takrat pospeševal (na nogah), ker sem si pred krožiščem pustil nekaj prostora. Hitrost po Garminu 41 km/h. Izhoda ni bilo, glede na linijo, sem šel naravnost in zvil prometni znak, za kar mi je iskreno žal, saj do njega prej nisem gojil nikakršnih zamer. Užival sem v trenutku in glasnih ovacijah gledalcev. Morda pa so bili kriki groze? Ne vem. Na srečo je šlo z glavo mimo droga, v desno polovico znaka. Pok. Čutil sem le mehčanje čelade in popuščanje znaka (?), obrnilo me je in pristal sem na riti. Kolo je bilo poleg mene, bidon se je valil na drugo stran cestišča, a ga je skupina obvozila. Še dresa nisem strgal, pa sem že malček računal, da bom dobil rumenega. Zgrabil sem kolo in bidon in se prestavil na pločnik. Gledalca sta mi nastavila sneto verigo, kri je kapljala iz porezanega kazalca, ki sem ga vtaknil v usta. Pregledal sem, če se obroča vrtita in nadaljeval. Kmalu je priključila naslednja skupina, obme je pripeljal naš Srečko, ki sem mu povedal, kaj je bilo in pokazal roko. Rekel mi je, naj se ustavim pri prvih reševalcih. O tej možnosti do takrat nisem razmišljal. Hvala Srečko! Kri je pršela po nogah in po skupini za menoj. Slišal sem tudi nekaj pritoževanja.

V gozdu , ob prvem vzponu po Kalcah sem zagledal rešilno vozilo, nakazal smer in se ustavil.. Povedal sem jim, da vem, kdo sem in da jim to lahko to tudi povem, če želijo. Da pa potrebujem obliž. Nujno. Hitro. Seveda ni šlo tako gladko. Ampak zdaj vem. Naslednjič moram voziti in počakati, da pripelje rešilec ob skupino, potem pa, držeč se za vozilo, prosim za obvezovanje ranjenega dela. Se mi zdi, da sem to že videl nekje na televiziji. To izboljšavo Franje je potrebno nujno predlagati Penku! Ker če je to dirka, takšna prva pomoč na dirko preprosto spada.

Reševalci so mi očistili in pregledali prst, rekli, da bo treba šivati in da je dirka zame končana. Kako končana, hudiča, pa kako lahko nehaš kolesariti, če te še noge niso zapekle? Sem skoraj bleknil, če povrnejo del startnine, a sem se spomnil, da sem Gorenjec le na pol. Ene toliko kot Cveto. Ko se je ustavil spremljevalni avto, ki naj bi naložil kolo, sem se uprl, da to pa že ne A smo se za to borili? Potem je pripeljal še en rešilec, prijazna gospa doktor je ukazala, da bosta mene peljala druga dva, ker ne rabim rešilca. To me je čisto zrevoltiralo. Kaj, še za v rešilca nisem dober. Res ne znam pasti. Vprašala me je, če sem se kaj udaril v glavo. Užaljeno sem ji bleknil, da kje pa, da sem tak že od rojstva. Če že sprašuje, sem samo rahlo podrgnil ob prometni znak. Lahko, da so bile kakšne "glaževne" na tleh, da sem se tako nemarno porezal. Vmes sem v skupini, ki se je bližala, zagledal Zlato. Malce sem se sklonil in skril za bolničarja, saj nisem hotel, da bi jo skrbelo. Bolničar je kar skočil od navdušenja, češ zdaj ga pa imamo, končno bo kolapsiral. Kakšno razočaranje, ko sem mu razložil, da sem se le skrival pred ženo. Takoj je razumel. Če ne prej, jim je bilo takrat jasno, da sem pacient in to posebne, kolesarske vrste. In to ne da bi prebrali opis bolezni, ki sem ga napisal na hrbtno stran startne številke. Tam še danes piše: kolesarska blaznost. Vmes so še opazili, da imam v ustih kri. Sem hotel reči, da je to krvni doping, samo da nam je doma zmanjkalo špric in ga pač pijem iz bidona. Namesto tega smo spirali usta, v rokavicah so mi obračali jezik, našli niso nič, potem se je eden le spomnil in me vprašal, če sem kaj krvavega tlačil v usta? Ja, seveda sem. Prst. Še malo smo o tresavici, a sem jih prepričal, da bo minila, ko bom ponovno sedel na kolo. Končno mi le obvežejo prst z debelo gazo in zalepijo s trakom. Z gazo sem še obrisal kri s krmila in takoj je bila spet panika, da mi je kri že prišla čez gazo. Sprejmejo moje pojasnilo, odposlušam še sicer pametne nasvete gospe zdravnice, da mi ne more preprečiti nadaljevanja vožnje, da mi odstop svetuje in da lahko odstopim tudi kasneje. In da se moram na koncu obvezno javiti pri šotoru prve pomoči na cilju.

Sveto obljubim, lepo se ji zahvalim, skočim na kolo in med zadnjimi začnem lov, da ujamem Zlato, da ji bom pomagal do cilja. Prst pritisnem ob zavorno ročico in s tem verjetno ustavim krvavitev. začne me boleti prstanec, le zadnji členek, ki opazno debeli in črni. Najbrž sem ga pozabil namazati s kremo za sonce, povrhu ta prst pri kolesarjenju ni zelo pomemben, ko ga je**. Saj imam še tri. Prehitevam enega za drugim, z Godoviča se mi še nikoli ni zdelo, da bi šel tako hitro, ampak saj niti nisem, ostali junaki so bili tako počasni. Za nekaj je bil spust dober, zopet sem bil prepričan, da kolo deluje brezhibno.

Po Idriji sem si privoščil malo zavetrja, da sem pomalical edino ploščico ta dan, več si tako ali tako nisem zaslužil. Potem spet naprej in juhej. Ob meni se je pojavil tudi znani rešilec, z zdaj že mojim prijateljem bolničarjem, ki mi je ponudil vodo in vprašal po počutju. Bo, sem mu odvrnil in že je odpeljal naprej. Cerkno, brez ustavljanja in hop v Kladje. Ni šlo najbolje, srečala sva se Slavkotom, ki mi pove, da je žena zadaj v restavraciji Napajališče in krmišče Cerkno. Nekaj časa sva vozila skupaj, potem sem spustil, da sem lahko izračunal, koliko časa jo bom moral čakati zgoraj, tudi sončne kreme nisem imel s seboj, da bi se namazal. V vsej nesreči, ki me je doletela, me naj zdaj še sonce opeče ali kaj? Srečam še serviserja Mateja in tudi on mi potrdi informacije, ki sem jih že imel o svoji ljubi ženi. Da je zadaj samo dve minuti, je rekel in da naj jo počakam. Madona, sem počasen, si mislim, le kaj ji je, da se tako žene v klanec? Na vrhu se nisem dal motiti, je bila gužva, vsi so bili videti že ubogi in utrujeni. Naj se v miru okrepčajo, sem si rekel. Se spustim do hiše na ovinku in čakam in čakam. Še čakam...

Zlata je šla seveda delat še kulinarično oceno restavracije Kladje. Od nekje se prikaže naš Dejan, ki je bil na Kladje poslan na rehabilitacijo po gastro težavah. Tja ga je pripeljala naša večkrat zlata gospa doktor, a ni zdržal prav dolgo. Ne morem več ležat je rekel, da je kolesarjenje lepše in smo šli. Do Škofje Loke sva se izmenjevala na čelu, vmes so se našli trije junaki, eden je bil DJ, takšen pravi, z muziko ujeto v žep, a niso zdržali prav dolgo. Pesem I want to break free je sedla. V srce.

V Loki smo tankali, Dejan se je malo obotavljal, ni se mogel odločiti. Naj se vrne v sanatorij na Kladju ali? Srce je bilo močnejše in kar povleklo ga je proti Ljubljani. Dohitimo fejst dedca iz Koloke, ki je vozil s svojo deco, ok, s hčerko. Takrat je imel v skupini še dve vreščavi čarovnici, najbrž ženo in taščo, ki sta nergali, da nihče noče menjati. Ko smo le menjali, Dejan namreč ni zdržal pritiska, sta bili zadovoljni in sta šli delat red v novo skupino za nami. Joj, je bil dec vesel, smo ga včasih komaj lovili. In hvaležen. Drug človek. Po klančku pred Smlednikom sem jih malo raztegnil in nas je bilo do Ljubljane v skupini šest, proti cilju največ deset. Dec tudi. Bilo je varno. Tudi iz velikih skupin, ki smo jih prehitevali, niso priključili, niso mogli. Torej smo šli dobro in predvsem, ponavljam,  zelo varno.

Razpoložena in spočita sva prispela v cilj, jaz in Dejan, Zlato je od zavetrja malo zvilo, tako je to, če dolgo časa trpiš umanjkanje svežega zraka, blagodejne vetrne sape in si posledično tudi izpostavljen višjim temperaturam ozračja. O tem zna sicer veliko povedati naš Bane, ki je prvi na svetu prišel do teh zanimivih in vsekakor pravilnih znanstvenih dognanj. Kolesarjenje - prave nevarnosti vožnje v zavetrju. Naslov nove kolesarske uspešnice.

Potem sem šel na konzultacije k Nadi, da sem vedel kaj naj rečem dohtarjem v šotoru. Ubogali so jo in bili so čisto navdušeni nad najinimi dresi. Škoda, da nisem imel s seboj reklamnega materiala in prijavnic za naš klub. Fajn ljudje. Hvala, zdravniška ekipa!

Franjo sem končal zadovoljen, saj sem dosegel osebni rekord, pa čeprav ženin. Pol rekorda torej.

Imel sem tudi ogromno sreče. Priznam. Največja sreča je pravzaprav, da sem razbil čelado že po dobrem letu in jo imajo zato  pri našemu opremljevalcu in njegovemu dobavitelju še vedno v programu in na zalogi. Seveda v naši, za čelade uradni, rumeni barvi. Če temu ne bi bilo tako, bi kar nehal kolesariti. Nekateri bi bili sicer navdušeni, a to je bila zgodba o moji sreči.

Še nekaj nasvetov.

Če padete, nikar ne ležite na tleh. To je še posebno nevarno, če se mimo pripelje policist. Kar vprašajte kravo pred Cerknim, ki je kakor padla s pobočja. Mislim, da se je le ulegla na sonček, kar najbrž počne vsak ljubi sončni dan. Aja, ne morete je več vprašati. Bang! Hči bi sicer rekla, da mi ta šala ni uspela.

Še posebna zahvala Srečku Anderletu, Dejanu Kralju, Nadi Rotovnik Kozjek in Zlatki Blatnik Guzelj. Njej še posebej, ker me razume.

Pesmi, ki opevajo moje doživljaje, je zelo veliko, Takšen ker sem živ, Wild one, Srečen (na svoj žalosten način)... Lahko pa bi bili tudi Nieti in Lep dan za smrt, a na srečo je bil še en Primož (Habič) tudi moj prijatelj in mi te pesmi še ne privošči.

Ne počnite tega doma, tudi jaz ne bom ponavljal, ker takšne sreče človek navadno ne dobi podarjene dvakrat.

Zdaj sledi še dolgi(!) resni del. Primož ve, da sem o tem razmišljal že pred padcem, da ne bo pomote. A letos sem se pač odločil, da bom dirkal.

Kako bi morali odpeljati Franjo?

Najbolj varno bi bilo, če bi jo odpeljali kot klub, kot skupina, kjer ne bi bilo prostora za nečlane. Morda lahko priključijo na koncu skupine? Bi raje videl, da ne, ker se mi med seboj poznamo, znamo se voziti v skupini, vožnjo bi prilagodili počasnejšim, na klancih bi se počakali, vlekli in menjavali bi le močnejši. Postali bi bistvo Franje, takšne, kakršna bi morala biti. Zdaj podrobnosti, npr. kje bi startali, verjetno na koncu, v zadnji skupini? Še lepše bi bilo, če bi gospod Penko, naš častni član, uvedel novo kolesarsko kategorijo na Franji: kolesarski klubi, npr. vsaj deset udeležencev  v vsakem klubu, od katerih jih mora neko število priti skupaj v cilj, šteje čas zadnjega v tej skupini. Ali pa ima čip, če ga že mora imeti, samo eden, npr. predsednik. Saj rezultat tako ne bi bil važen. Morda bi se veljalo povezati še z drugimi klubi in dodelati ter skupaj nasloviti ta predlog na organizatorje. Ne vem, če na svetu to že obstaja, še nisem googlal. Če ne bo odziva, to lahko še vedno na ta način odpeljemo sami. Le predlog. In imamo skoraj leto dni časa.

Lepo vas pozdravljam, Tomaž. (Primož ga kliče Zlatko, ker je žena Zlata, op. ur. Tomaž je edini kolesar, ki ima ženo – Zlato.)

*Bane je ustanovni član kluba KSBL 1887. Klub slovenskih biciklistov Ljubljana 1887