Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Tekačice ali ženske, ki tečejo?

Morda ste v preteklih letih prebrali Steffnyjevo »tekaško biblijo«, ki je v nemškem jeziku (izvirnik) izšla leta 2011, slovenski prevod pa pod naslovom Velika tekaška knjiga pred slabega pol leta. Knjiga, ki zajema raznolika področja, kot so motivacija, oprema, džoging, kros, tek v hrib, ultramaraton, vaje za raztezanje in drugo, vsebuje tudi poglavje z naslovom tek za otroke, ženske in seniorje (v izvirniku Kinder- Frauen- und Senior laufen). Frauenlaufnu je namenjenih sedem strani. Ali se ženski tek razlikuje od moškega? Gotovo. Tudi tek dvometrašev se razlikuje od teka nizkih ljudi. Vendar ali si lahko predstavljate veliko tekaško knjigo, v kateri bi eno od poglavij nosilo naslov Tek za moške, otroke in seniorje? Vidite, prav v tem je reč. V družbi je sprejemljivo prepričanje o tekačih in ženskah, ki tečejo. A ne glede na to, kako jih poimenujemo, ženske tečemo že dolgo.

Monspartova je postavila mejnik

Od tedaj, ko je Madžarka Sarolta Monspart pretekla maraton pod tremi urami, je minilo že več kot 30 let. Še veliko več časa je preteklo od tedaj, ko so ljudje mislili, da je tek, daljši od kilometra, za ženske nevarno početje. Prevladovala je namreč miselnost, da lahko tek ženski tako škodi, da ne bo mogla imeti otrok. In ne glede na to, da se zdi takšno razmišljanje v današnjem času anahronizem, so s podobnimi argumenti ženskam odsvetovali ukvarjanje s smučarskimi skoki. Zdaj pa je čisto normalno, da so v olimpijskih reprezentancah tudi smučarke skakalke. Normalno? No, ja, šele nedavno …

Dostopnost do vseh dejavnosti, ki ne veljajo za tipično ženske, se v zadnjih desetletjih povečuje. Če pogledamo, koliko žensk (v primerjavi z moškimi) se je udeležilo prvega ljubljanskega maratona in koliko lanskega, vidimo, da so razlike očitne. Res, udeležba se je na splošno izjemno povečala, od 673 na 22.714 udeležencev v 18 letih. Ampak število tekačic je zraslo veliko bolj kakor število tekačev, razmerje v udeležbi med spoloma se manjša.

Na prvem maratonu je bilo v vseh kategorijah skupaj razmerje med tekačicami in tekači 1 proti 4,5. Leta 2003 je bilo to razmerje 1 proti 2,6, leta 2013 pa le še 1 proti 1,3. Razmerja med tekači in tekačicami v različnih dolžinah teka se niso spreminjala na enak način. Medtem ko čedalje več moških teče na daljših razdaljah in pri maratonu številčno premočno vodijo tudi danes (na daljši razdalji skoraj pet tekačev za eno tekačico, pri polovički dva tekača na eno tekačico), se je tek na krajših razdaljah številčno obrnil v korist žensk, saj desetko teče več žensk kakor moških. To pa še zdaleč ne pomeni, da so vsi moški, ki so nekdaj tekli na kratkih razdaljah, danes presedlali na polovični ali cel maraton. Nekateri da, nekateri ne, enako velja tudi za ženske. Med tistimi, ki pretečejo 10 kilometrov, je nedvomno veliko tistih, ki so šele začeli teči in bodo v prihodnjih letih presedlali k daljšim razdaljam, veliko pa je tudi takšnih, ki tečejo za zabavo in sprostitev in jim udeležba na recimo ljubljanskem maratonu pomeni le obliko druženja in ne tekmovanja.

Ali tekačice zanemarjajo svoje družine?

V pogovorih o tekačicah še vedno pogosto posredno (včasih pa kar neposredno) slišimo očitek v obliki vprašanja, ali so tekačice ženske, ki zanemarjajo svojo družino (gotovo ste že slišali »ona pa toliko teče, ne vem, kdaj ima čas za svoje otroke. Ni čudno, da …«). Tekačice (pa tudi kolesarke) so takim očitkom podvržene toliko bolj, saj njihovo ukvarjanje s prostočasno aktivnostjo ne poteka na varnem za zidovi zasebnega prostora, ampak zunaj, vsem na očeh. Razumevanje opravil, ki so za žensko primerna, je v našem okolju še vedno močno tradicionalno. Ne sprašujemo se, ali imajo ženske, ki za preživetje po službi hodijo opravljat različna garaška dela, dovolj časa in moči, da bi se ukvarjale z otroki, kljub temu pa pogosto očitajoče gledamo na ženske, ki si z rekreacijo polnijo »baterije«. Vprašanje o tem, ali tek pomeni zanemarjanje družine, je čisto napačno postavljeno. Vemo, da rekreacija zvišuje kakovost življenja, redno ukvarjanje s športom pomeni manj kroničnih bolezni, manj odsotnosti z dela zaradi bolniških, večjo učinkovitost pri delu in še mnogo drugega.

Vendar se ženske teh očitkov družbe vseeno bojijo in bolj kakor moški svojo športno dejavnost opravljajo v času, ko družina njihovo odsotnost najmanj opazi. Družinske obveznosti so ponavadi tiste, ki žensko objektivno in subjektivno najbolj ovirajo pri ukvarjanju s tekom: ukvarjanje z otroki, gospodinjska opravila, varstvo za otroke, ko je mož na rekreaciji, vse to ima prednost, pa čeprav bi za tek potrebovale le trikrat po eno uro na teden. Če jih partner v njihovi želji po teku ne podpira, si je vzeti čas še teže, če pa njihovi želji kar odkrito nasprotuje, potem je le malo žensk, ki bi se temu upale upreti. Poglejte, na primer, kdo po ljubljanskem maratonu pričaka tekače in tekačice: tekačice v primerjavi s tekači pogosteje spodbujajo njihove prijateljice, tekače pa njihove partnerice.

Tudi če si ženske znajo organizirati čas in jih ni strah tega, kaj bo o njihovem početju rekla okolica, jih ovira notranji cenzor. Mnoge mislijo, da za tek nimajo potrebnega talenta. Že ko so zdavnaj odrasle, se ukvarjajo z izkušnjami iz otroštva (»če nisem dobro tekla v osnovni šoli, potem najbrž tudi zdaj tek ni zame«), pri čemer je res možno, da veliko deklet dobi slabo izkušnjo pri športni vzgoji, ker brez taktičnega znanja slabo telesno pripravljene tečejo na krosih ali šolskih tekmovanjih.

Kaj pa ženske motivira pri tem, da premagajo vse ovire in se vendarle odpravijo na tek? Najbolje je, če jih pri teku podpira družina, mož, otroci. Imenitno je, kadar si poiščejo tekaško družbo: drugo žensko, ki ima podobne interese. Dobra fizična kondicija omogoča lažje opravljanje družinskih in službenih obveznosti. Skoraj ni skrbi na tem svetu, ki je tek ne bi vsaj malo zmanjšal. Za dneve, ko zmanjka notranje motivacije, pa je dobro, če imamo v mislih neki datum, ko bo treba pokazati vsaj malo tekaške pripravljenosti. Tekma (tudi če jo pretečemo v pogovornem tempu) pomaga, da se laže odpravimo ven v slabem vremenu, utrujene ali žalostne. Imamo pa še nekaj, česar nam ni, kot moškim, treba skrivati: lahko si oblečemo tako tekaško obleko, ki napolni naš ego. Majici v najljubši barvi lahko rečemo majica sreče. Zanjo ni treba odšteti celega premoženja: tiste, ki jih za nekaj evrov prodajajo v diskontnih trgovinah, so boljše kakovosti kakor majice, v katerih je Sarolta Monspart maraton pretekla v manj kot treh urah.