V iskanju najboljše smučine
Pred tremi leti sem odgovorne za slovensko smučanje na FŠ in na ZUTS poskušal opozoriti, da so zašli v slepo ulico in da po domala 25-tih letih tavanja, ne uspejo najti prave poti! Ker vrh slovenske smučarske stroke ni bil zainteresiran za resno pogovarjanje, sem v Poletu objavil teze, pripravljene za ta pogovor. Na moje očitke, Polet jih je objavljal v petih zaporednih številkah (leto 2013, št. 43-47), ni bilo niti enega argumentiranega odgovora. Tudi spremenilo se ni prav nič, zato lahko po treh letih prištejemo dotedanjim neustrezno izšolanim kadrom še tri nove generacije nevednežev; tako študentov FŠ, kot tudi učiteljev in trenerjev ZUTS.
Kaj je pravzaprav narobe s slovensko nacionalno šolo alpskega smučanja (SNŠAS)?
Domala vse! Če povem v prispodobi, je SNŠAS zgrešena vsaj toliko, kot bi bila zgrešena strategija opismenjevanja prvošolčkov, če bi jih učitelj učil cirilico, pričakujoč, da bodo učenci znali pisati in brati v latinici!
Kako je možno, da smo v obdobju smučanja z oblikovanimi smučmi (mimogrede, izmislili smo si jih Slovenci), zdrsnili na samo obrobje strokovnosti, čeprav smo bili pred tem, v svetovnem vrhu?
Odgovor je na dlani! Zato, ker naša smučarska stroka (tako na FŠ kot na ZUTS) ni uspela analizirati aktualnega cilja, ki ga želi doseči! Če ne poznamo cilja do zadnje potankosti, v mislih imam seveda tehniko izvedbe, potem ne moremo postaviti ustrezne strategije učenja!
S pozicije moči, ki jo v slovenski smučariji poosebljata FŠ in ZUTS, pa je možno uzakoniti tudi tako smučarsko bizarnost, kot je »Smučanje danes«. Ta knjiga je namreč slovenski smučarski katekizem, saj je aktualni učbenik za študente FŠ in zapovedani učni načrt za usposabljanje učiteljev alpskega smučanja I., II. In III. stopnje! Avtorja in njuni sodelavci so povedali več o sebi, kot o današnjem smučanju; nehote so napisali, da nimajo pojma niti o tehniki niti o metodiki smučanja z oblikovanimi smučmi in da jih je čas neulovljivo prehitel!
Tri usodne zmote SNŠAS
Izvirni greh SNŠAS je popolno zanemarjanje smuka naravnost, kljub temu, da je prav smuk naravnost ključna storitev alpskega smučanja! Posledica te odločitve je tudi zanemarjanje hitrosti, ki pa je glavna smučarska lastnost! Odločitev, da te kap! Dve usodni napaki na en mah!
Zanimivo je, da se smučarski tekači in smučarski skakalci zavedajo, da brez odličnega drsenja v smuku naravnost in brez obvladanja hitrosti (tekači cca 80 km/h, skakalci cca 100 km/h) ni odličnega tekmovalnega dosežka. Zato smuku naravnost in obvladanju hitrosti posvečajo veliko pozornost. SNŠAS pa alpincem (smukači drvijo cca 150 km/h) smuka naravnost ne priporoča in tudi hitrostnega treninga ne! O smukaških prežah in o aerodinamiki le-teh ne črhne niti besede!
Za lažje razumevanje zblojenosti SNŠAS naslednje bajanje: če bi imeli skakalci in tekači tako zaplankane stratege, kot jih imajo alpinci, bi prvi skakali z mesta, drugi pa bi si pred spustom odpeli smuči in tekli navzdol s smučmi v rokah.
Vem, da bodo »smučarski strokovnjaki« ugovarjali, češ, da se s kratkimi, močno oblikovanimi smučmi ne da smučati naravnost, sploh pa ne hitro. Da se, z lahkoto! Na modrih progah (do 15%), za te so v strategiji smučanja take smuči predvidene, je možno v smuku naravnost drseti popolnoma varno s hitrostjo vsaj 40 km/h, in sicer s pomočjo Easyski-ja. O tem sem pisal v Poletu (l. 2007, št. 48, 49). Žal slovenska smučarska stroka koristnosti Easyski-ja ni razumela in ga ne razume tudi danes! Namesto, da bi ga izkoristila za vadbo najpomembnejše smučarske storitve, to je smuka naravnost in vseh nalog, ki sodijo v ta kontekst, ga je arogantno zavrnila. Adijo pamet! O smuku naravnost in o hitrosti sem nadrobno pisal v Poletu (l.2013 št.45), zato se tu ne bom ponavljal.
Drugo usodno zablodo SNŠAS predstavlja nepoznavanje in zato nespoštovanje aktualnega gibalnega vzorca današnjega smučanja!
Kako je mogoče, da FŠ in ZUTS, v 25. letih smučanja z oblikovanimi smučmi, nista zaznali nuje po gibalni spremembi, ki bi omogočala varno in racionalno smučanje?
Recimo, da intuitivnost ni zahtevana vrlina doktorjev znanosti na FŠ in strokovnjakov na ZUTS; zanesljivo pa je njihova naloga spremljati in analizirati tekmovalno smučanje, ker praviloma prav najboljši tekmovalci najdejo optimalne rešitve; saj so prav najboljši tekmovalci znanilci najracionalnejše tehnike smučanja!
V sezoni 1999/2000 so vsi tekmovalci svetovnega pokala smučali z oblikovanimi smučmi. Mnogi so bili neprepoznavni, karikature samega sebe! Zakaj? Ker razbremenjevanje na gor ni bil več ustrezen gibalni vzorec. Bil je prepočasen za (pre)hitre oblikovane smuči. Tekmovalci so hitro našli rešitev, žal slovenski smučarski strokovnjaki tega niso opazili!
Vzgibi za izvedbo slehernega smučarskega elementa se danes pri dobrem smučarju dogajajo od pasu (težišča) navzdol. Zgornji del telesa ne niha gor – dol, kar zmotno priporoča SNŠAS; zato tudi vbadanje palic ni mogoče! Aktualni gibalni vzorec je identičen smuku naravnost čez zaporedne grbine, kjer gre za amortizacijsko gibanje, ki se dogaja od pasu navzdol, in sicer s pritegovanjem in iztegovanjem nog. Zato težišče in glava ne nihata gor-dol, ampak ostaja njuna pot neprestano vzporedna s strmino.
Razbremenjevanje navzgor onemogoča racionalno smučanje tudi zato, ker provocira »prihajanje« smuči pod smučarja, namesto, da bi bile le-te vedno vstran, proč od smučarjevega težišča! Le tak položaj namreč smučarju omogoča ustrezno nastavitev smuči na robnike in želeno izpeljavo zavojev.
Čas, ko so smuči razbremenjene; torej od zaključka prejšnjega in do začetka naslednjega zavoja, se je pri sedanjem gibalnem vzorcu bistveno skrajšal. Zato je smučarjeva kontrola smuči praktično stalna, varnost smučanja pa večja. Podrobno o tem v Poletu (l.2013 št.47).
Aktualni gibalni vzorec bi morala SNŠAS vgraditi v strategijo učenja smučanja že prvi dan vadbe in ga nadgrajevati do tekmovalnih zavojev!
Tretja zabloda ŠNSAS je program, imenovan »Sklopi storitev alpskega smučanja«.
Šlo naj bi za metodično nadgrajevanje smučarskih storitev, vendar je slovenska smučarska stroka pozabila na ustrezen začetek in na logičen konec. Pozabila je namreč na smuk naravnost in na veleslalomski zavoj, zato je strategija SNŠAS dobesedno brez repa in brez glave!
Teorija gibalnega učenja govori, da so v strategiji učenja športne tehnike koristne le tiste naloge, ki so skladne s finalno (končno) storitvijo! Žal tega kriterija SNŠAS ne spoštuje!
SNŠAS ne razume niti tehnoloških prednosti niti nevarnosti oblikovanih smuči. Zato že 25 let stagnira! Da to capljanje na mestu ne bi bilo preveč očitno, si izmišlja »novosti«, kot so: - zanikanje krmarice; - oživljanje pluženja; - uvajanje klinastega smučanja; - uvajanje zavoja s klinastim odrivom; - uvajanje zavoja s stranskim razbremenjevanjem; - izvajanje zavojev s škarjastim odpiranjem; - vijuganje s prekrižanimi smučmi; - piko na i pa predstavlja direktna pot učenja, namenjena gibalno najbolj nadarjenim učencem, potencialnim tekmovalcem. V aktualnem učbeniku »Naše smučine« je označena kot modra pot, a žal, z modrostjo nima nič skupnega, saj predstavlja metodično norost, ki pomembno vpliva na zaton slovenskega tekmovalnega smučanja!
Opisane »novotarije« nimajo prav nobenih stičišč z aktualnim smučanjem! Tudi oblikovane smuči niso primerne za tako rabo! Vendar slovenskih smučarskih strategov to ne zmoti!
Navedene stranpoti so vzrok, da je SNŠAS nelogično skrpucalo zgodovinskih tehnik brez sleherne strategije. Izhodišče za neoporečno načrtovanje strategije učenja smučanja je namreč natančno poznavanje tehnično najzahtevnejše storitve alpskega smučanja; to pa je VSL zavoj! Noben segment vadbe, učenja, treniranja smučanja naj bi ne bil v neskladju s tehničnimi in gibalnimi zakonitostmi tega zavoja! Vem, da se ponavljam, a to delam zavestno, ker odgovorni za slovensko smučanje tega še niso uspeli storiti. Zamujajo namreč že četrt stoletja!!
Nekaj teorije za boljše razumevanje prakse
Teorija učenja motorike govori o treh fazah gibalnega učenja: te so generalizacija, diferenciacija in avtomatizacija. Za nas je trenutno aktualno spoznanje, da smučar neko storitev avtomatizira po približno tisoč uspelih poskusih. Takrat postane izvedba mehka in skladna. Mehkoba izvedbe je pravzaprav znak, da je neko gibanje osvojeno, torej avtomatizirano. Za učitelja, trenerja to pomeni, da lahko učencu, tekmovalcu ponudi hierarhično višjo, težjo nalogo.
Kaj pa se zgodi (v SNŠAS se, žal, sistemsko dogaja), če je učenec, tekmovalec zaveden in avtomatizira neustrezno gibalno nalogo? Potem bo, tako govori teorija, porabil za »brisanje« neustreznega gibalnega sklopa dvakrat več časa, kot ga je potreboval za učenje!
Verjetno je jasno vsakomur, da je rezultat take vadbe negativen! Zmagovalci so redki, saj morajo na poti do uspeha premagati slovensko smučarsko stroko! Doklej bo še tako? Še naslednjih 25 let?
Kakšna je alternativa zdajšnjemu stanju?
Praktično bi moral biti cilj šole smučanja naučiti učence smučati na treh značilnih strminah, ki jih na smučiščih predstavljajo: modre proge z naklonino do 15%, rdeče proge z naklonino do 25% in črne proge z naklonino do 35%.
Učenje mora biti namreč stopenjsko. Ničesar, kar zahteva večja strmina, se ne da naučiti na bolj položnem smučišču. Na vsaki od treh značilnih strmin je program drugačen, ker to zahteva in omogoča hitrost, ki jo dotična strmina povzroča. Brez ustrezne hitrosti je izvedba katerekoli storitve neustrezna. Primer, napisan v aktualnem učbeniku «Naše smučine«, da »je rekreativen smučar sposoben izvesti enak zavoj pri bistveno nižji hitrosti kot tekmovalec«, je namreč velika neumnost.
Cilj, ki ga želimo doseči na posamezni strmini, je posnemanje najboljših smučarjev na taki strmini. Tudi najboljši smučarji smučajo na blagi, srednji in veliki strmini. Analizirati moramo njihovo tehniko in pripraviti strategijo vadbe, ki vodi k temu cilju. Pozor, vsaka vaja, vsaka naloga mora biti v soglasju z analizirano tehniko in gibalnim vzorcem le-te!
Če upoštevamo vse povedano, se v tako tristopenjsko učenje, ki je istočasno lahko tudi smiselni program za tristopenjsko izobraževanje, vključujejo naslednje spremenljivke: - strmina in glede na strmino; - dolžina smuči; - radij smuči; - limitna hitrost; - vadbena hitrost; - ritem in amplituda aktualnega gibalnega vzorca (na ustreznih zaporednih grbinah); - ustrezen kot nastavka smuči na robnike (v ustreznem hodniku).
Strategija take šole smučanja mora temeljiti na: - analizi aktualnega smučanja; - nalogah, ki so skladne z aktualno tehniko smučanja; - racionalnem gibalnem vzorcu; - natančno izračunanih vadbenih poligonih, ki omogočajo učenje in nadgrajevanje petih značilnostih alpskega smučanja (hitrosti, ritmičnosti, pravočasnosti, natančnosti in posledično mehkobe).
Hitro učenje zagotavljajo pripravljena vadišča na vsaki značilni strmini, kar omogoča programirano krožno vadbo in veliko minutažo efektivnega smučanja. Vrsta in učitelj pred njo, tako značilna oblika sedanjega učiteljevanja, je zanesljiv znak slabe in neekonomične vadbe!
Namesto konca , nov začetek
Vse povedano je, dokazljivo, res! Opisane zablode hromijo slovensko smučanje že četrt stoletja. »Dramilo«, ki sem ga napisal pred tremi leti ni zdramilo odgovornih, niti na FŠ niti na ZUTS. Še naprej se oklepajo svojih funkcij. V strokovnem smislu ne narede ničesar, ker so ujeti v mrežo lastnih nesposobnosti.
V dobrobit slovenskega smučanja, na katerega smo Slovenci upravičeno ponosni, je treba začeti znova, na novih temeljih, z novimi ljudmi! Sicer nam bog pomagaj!
Post scriptum
Pred 21. leti sva bila z Milanom Mavrom povabljena na Krvavec, na obnovitveni seminar ZUTS. Udeležencem sva predstavila takratno kolekcijo Elanovih SCX-smuči. To je bil prvi seminar ZUTS na katerem so imeli vsi udeleženci priložnost smučati z oblikovanimi smučmi. Zvečer smo imeli pogovor na to temo. Najino mnenje, da smo učitelji smučanja pred novim izzivom; ker bo treba tehniko smučanja prilagoditi novim smučem in ker bomo morali razmišljati tudi o novi metodiki poučevanja, je večina udeležencev izžvižgala!
Preprosto niso razumeli za kaj gre in kot je razvidno iz napisanega članka, tudi danes ne razumejo bistveno več!
Ignoranca odgovornih za slovensko smučanje, tako na FŠ kot na ZUTS, je kriva za vsaj 20 napačno izšolanih generacij strokovnih kadrov, tako študentov na FŠ, kot učiteljev in trenerjev ZUTS! Posledično to pomeni vsaj dvajset generacij napačno šolanih učencev in tekmovalcev! Podatek je grozljiv!
Kdo bo prevetril to uzakonjeno propadanje slovenskega smučanja? Morda novinarji?!
