Vrednost dogodka se lahko meri tudi po duši v njem
V dosedanjih prispevkih smo veliko govorili o tem, da je ukvarjanje s športom v otroštvu in mladosti ključnega pomena za vseživljenjsko ukvarjanje s športom. Ko gibanje za nas postane navada v mladosti, jo pozneje v življenju le težko povsem opustimo, pa čeprav to redko pomeni, da smo vsak dan aktivni po uro ali dve, tako kot smo bili prej. Pogosto to pomeni rekreativno ukvarjanje s športom nekajkrat na teden, predvsem pa ostane aktiven način življenja – ko nam prva ideja počitka ne pomeni leči na kavč, ampak se zavedamo pomena aktivnega počitka, vzdrževanja telesne kondicije, pomena psihofizične pripravljenosti tudi za učinkovito delo v službi in za boljše spoprijemanje z napetimi trenutki, pa tudi razvedrilo in ne nazadnje način, kako pustiti tisto, kar nas muči, za nekaj časa ob strani.
Kaj pa narediti takrat, ko se kot otroci nismo prav zavzeto ukvarjali s tekmovalnim športom? Ali tudi takrat obstaja »rešitev«, kako bi se pogosteje gibali? Poleg tiste najmanj zaželene situacije, ko se s športom začnemo ukvarjati zaradi zdravstvenih težav ali zaradi zaskrbljenega pogleda našega zdravnika, so prav temu namenjene številne promocijske dejavnosti in ozaveščanje ljudi o pomenu vadbe, o pomenu redne telesne aktivnosti, sem brez težav prištejemo tudi številna opominjanja centrov za fitnes, da bomo z vadbo shujšali in dobili »idealno postavo«, čeprav bi težko rekli, da je videz, ki je bliže temu, kar danes velja za idealno, glavni in najpomembnejši plod redne telesne aktivnosti. Te akcije so pogosto učinkovite, pa vendar bi težko resnično izmerili, koliko ljudi se z vadbo začne ukvarjati zaradi tovrstnega ozaveščanja.
Obstajajo pa še drugi načini, zaradi katerih ljudje začnejo malce resneje gibati. Pogosto nastanejo iz heca, iz izziva, češ, ali si upaš, ki si ga nekdo postavi sam ali ki mu ga zastavijo drugi, iz smisla za humor bolj ali manj črne narave ...
Športna zabava za nešportnike
Iz kombinacije takih in podobnih vzrokov je pred 14 leti nastal Lužisprint. Ime se je skozi leta nekoliko spreminjalo, od vzdevka enega od pobudnikov dogodka Iztoka Lužarja prek različnih izvedb do današnje različice, gre pa za triatlon oziroma štiriatlon. Discipline? Tri klasične, tekmovalne: 250 m plavanja v trboveljskem bazenu, 7,6 km kolesarjenja po glavni cesti malo gor in malo dol po mestu in 1,85 km teka po malo manj glavnih cestah, najprej malo gor in potem malo dol. Da gre za dogodek, ki je resnično povsem namenjen preverjanju trenutne forme, govori tudi to, da so bile do letos te razdalje (razen bazenske, kjer se ni težko zmotiti) izmerjene bolj na oko, kakih dvesto metrov gor ali dol. Trasa je ista – kar pomeni, da so časi primerljivi skozi leta. Ali vsaj skozi leta, skozi katera govorimo o sprinterski različici – »včasih« so bile te razdalje malce daljše, a so jih zaradi vzrokov, povezanih predvsem s povprečnim EMŠO udeležencev, leta 2012 nekoliko prilagodili. Četrta disciplina je druženje v Oskarju, bližnjem lokalu. Poleg druženja in nazdravljanja udeležencem zajema tudi zapleten sistem stavljenja na rezultate in uvrstitve, tako da ob pripravi na tekmovanje ne trenirajo le telesa, ampak tudi možgančke.
Dogodek je tudi v resnici točno takšen, kot se bere – en kup zabave, smeha, ki pa vsebuje povsem resno komponento, ko imajo udeleženci nekje od pol ure (letos najboljši celo malce pod 30 minutami) pa letos do malo manj kot 50 minut (na nekaterih izvedbah pa tudi skoraj uro) precej visok utrip in se resno trudijo plavati, kolesariti in teči po svojih najboljših močeh. In že od začetka so hitro ugotovili, da brez treninga ne gre. Da ni tako preprosto za povsem rekreativnega plavalca preplavati pet dolžin »v velikem« bazenu. Da ni tako preprosto takoj po tem sesti na kolo in kolesariti kakšnih 20 minut ali še malo več, pa da je ta prestop s kolesa v tek lahko presneto težaven. In ko so prvič ugotovili, da skozi cilj brez treninga prideš na smrt izmučen ali pa sploh ne prideš skozi cilj ... Medtem ko nekateri tvoji prijatelji pridejo skozi cilj oziroma pridejo hitreje, ker so morda le malo večkrat tekli ali pa vsaj nekajkrat kupili vstopnico za rekreativno plavanje v bazenu in preizkusili, kaj pomeni plavati več kot le eno dolžino bazena v kosu ... In hitro se je vzpostavila zavest o tem, da bo naslednje leto treba pristopiti drugače.
Naslednje leto se je zgodilo vsakič, že 14 let – a bi morda kdo mislil, da bo to ostalo pri enkratnem poskusu. Šlo je namreč za skupino prej nešportnikov kakor kaj drugega, skupna točka večine je bilo ukvarjanje z amaterskim gledališčem, tega so se spomnili v resnici za zabavo – in je še vedno ostalo, kot se da videti s slik. A je preraslo – ne v številčnosti in ne v medijski izpostavljenosti, kot kakšni drugi športni dogodki. Je pa preraslo v resnosti, v tem, da udeleženci vsako leto ob načrtovanju dopusta vsaj malo upoštevajo tudi vnaprej določen datum Lužisprinta, da gredo in se pripravljajo, da tečejo, da so aktivni, da gredo kolesarit, plavat ... S polno zavestjo, da je to dobro zanje. Tekmovalnosti ne manjka, ampak to je del človeške rase. Radi se primerjamo. Ampak zdrava tekmovalnost pomeni, da se najprej primerjamo s seboj – v to smer je tudi večina vprašanj pri »zapisnikarski mizi«: Koliko sem šel pa lani? In to notranjo motivacijo in primerjavo s samim seboj tudi nagradijo vsi udeleženci. Tako je na primer enega najbolj bučnih aplavzov letos dobil udeleženec, ki je skozi cilj pritekel zadnji, a je popravil svoj osebni rekord za skoraj dve minuti, od lani pa je bil kar za osem minut hitrejši. In trak, skozi katerega navadno priteče le zmagovalec, se postavi za vsakega – letos je bilo od enajstih udeležencev enajst zmagovalcev – vsak zase ...
Dogodki z dušo
In to je pravzaprav tisto, kar pomeni rekreacija v samem bistvu. Narediti nekaj zase, se ob tem dobro počutiti, uživati v gibanju, pri čemer je izid manj pomemben kakor udeležba. Čas, ki ga imamo zase, preživimo koristno, v družbi prijateljev, v gibanju. Ni lepšega, bi rekli malo pocukrano. Ampak je res. Udeležba pripelje do redne aktivnosti v pripravi na dogodke, za nekatere to pomeni tek v času, ko gredo otroci na trening nogometa, za druge malce povečano število izletov v hribe. Pri vseh pa pomeni več gibanja, kot bi ga bilo sicer. Navdušenje je nalezljivo, vsako leto se najde kakšen nov udeleženec ali pa se vrne kakšen star po »opravičljivem« premoru. Da se to dogaja med prijatelji, doda še tisto zadnjo, socialno noto pomena rekreacije, saj je to ena od priložnosti, da se (spet) malce najdejo ljudje, ki so nekoč skupaj preživeli skoraj vse dneve, danes pa vsak s svojimi obveznostmi in družinami živijo delno tudi vsak na svojem koncu Slovenije. Morda je to namig, kako se spraviti k vadbi – začeti z majhnimi dogodki s prijatelji. Ni pomembno, kateri šport in koliko dolge so preizkušnje, samo da jih vzamemo zares in se spravimo v gibanje.
Če bi primerjali kakšen velik rekreativni dogodek, na primer Ljubljanski maraton ali Maraton Franjo z Lužisprintom, bi videli, da velike dogodke vsako leto gleda na tisoče ljudi in se jih tudi na tisoče udeleži, na Lužisprintu je bilo letos 11 udeležencev in malo več kot toliko gledalcev. Vsi vedo za datume velikih rekreativnih dogodkov, vodijo se reklamne akcije v vseh občilih, na takem majhnem dogodku pa si pač nekaj ljudi pošlje elektronska sporočila. Prizorišča velikih rekreativnih dogodkov postanejo podobna bojnim prizoriščem in evakuiranim conam, v Trbovljah se ni zgodilo nič tovrstnega, razen da je bila v Oskarju rezervirana velika miza za potrebe četrte discipline. Udeležba na velikih rekreativnih dogodkih je postala statusni simbol in majice teh dogodkov o nosilcu še mesece pričajo: »bil sem tam« ... Tudi na Lužisprintu so majice, a precej bolj šaljive, in le redko kdo razen tistih, ki so bili tam, razume njihov pomen.
Ampak na velikih rekreativnih dogodkih gredo prevečkrat na zmago. Tam gredo na rekorde, take in drugačne. Nekateri (seveda nikakor ne vsi) te rekreativne dogodke vzamejo preveč resno, s toliko priprave in toliko posvečanja vadbi, da to ni več rekreacija za podporo vsakdanjemu življenju, ampak obremenitev. Na Lužisprintu tega ni: vadba za tekmovanje in tekmovanje samo sta v resnici namenjena preverjanju sebe in zabavi. Pri vseh. In še v enem vidiku je Lužisprint boljši od velikih rekreativnih dogodkov: po tem, koliko duše je v njem ... Ali ni že to več kot dovolj?
