"Za fotra": S kolesom okoli Slovenije

Vse se je začelo, kot ponavadi, konec meseca junija, z vprašanji, kje in na kakšen način boš letos preživel dopust ozir. počitnice?
Sam nisem ljubitelj takih vprašanj, zato se jim, dokler se da, v velikem krogu izogibam. Ko pa te prijatelji, znanci ali pa samo *firbci* stisnejo v kot, jim pač moraš odgovoriti tudi na to vprašanje.*Grem z biciklom okoli Slovenije, in to sam, brez spremstva*, jim rečem. *Kaj greš- s kolesom okoli Slovenije, in to sam…pa ti nisi normalen!*Seveda sem se ob takih in drugačnih pogledih, začudenjih samo sladko nasmejal, in vsakemu tudi *ponudil*, da gre mirne volje lahko zraven. In potem vse tiho je bilo…
Res je, da sem potihem o tem že premišljeval nekaj časa, sedaj pa sem to tudi rekel na glas. In kar sem rekel, sem rekel!

Pogledal sem traso DOS-A 2017, si jo natisnil, jo prevozil v mislih in malo preštudiral, kako bi se tega lotil. Glede na to, da sem večji del pokrajin po Sloveniji že prejšnja leta prekolesaril, mi je bilo zelo v pomoč. Sem si pa poleg tega cilja zadal še eno stvar, in sicer, da bi to izpeljal s čim manj opreme ozir. prtljage. Že po naravi sem tak, da pri športu ozir. aktivnostih, ki jih počnem, ne maram nositi nepotrebnega balasta s seboj. Vem , da podobno razmišlja veliko moške populacije, kar se tiče pa žensk, pa je zgodba en malček drugačna.
*Dragi poslušalci in poslušalke, ura je natanko 5 zjutraj in vi poslušate radio…*. Se dvignem in po jutranjem ritualu zajaham kolo in se skozi vasi pod Krvavcem odpeljem do Kamnika. Živim v Kranju, zato se je tukaj začela in tudi končala pot. Prvi km so težki, misli begajo sem ter tja, tudi kakšna nepotrebna misel se prikrade: *Osu, a si mogu bleknt tole- zdej pa maš!*; vendar se samo nasmejem in vrtim pedale naprej. Vsak začetek je težek, tudi pri meni je bilo zaradi napetosti- pozitivne seveda,tako. Res je tudi, da sem/smo tukaj kolesarili že mnogokrat, ko smo začenjali naše runde, ali pa ko smo se vračali iz njih. No, ko pa sem enkrat zagledal tablo Stahovica, mi je srce zaigralo. Sedaj ni več povratka! Se zaženem na Črnivec, in sem že zelo zgodaj dopoldne tudi na vrhu. Odpre se pogled na Savinjsko dolino, zavriskam, in se po klancu navzdol spustim v Gornji grad. Od vsega pričakovanja sem se pozabil slikat na vrhu Črnivca- le kaj bi na to rekel moj prijatelj!

Res pa je , da nisem fan *selfijev*. Zavijem v smeri Šoštanja, skozi Mozirje in zares občudujem dolino. Pridem do Velenja, je bila ura 11, zato sem si vzel čas za prvo *okrepčilo*- beri pivo; ker sem pač poleg vseh drugih športnih dejavnostih, s katerimi se ukvarjam, tudi rekreativni kolesar, in se držim načela našega nam vsem dobro znanega tekača Dušana Mravljeta, ki pravi:poslušaj svoje telo in jej in pij, kar si telo zaželi in ti sporoča.

Se pa, ob pavzi, pogled ustavi na visoko segajoč dim, ki se vije v bližini. Sem ga opazil že na vrhu Črnivca. To je seveda vsem nam dobro znani Teš-6 in ko se pelješ mimo, šele ugotoviš, kako gromozanska zadeva je to. Slab zrak, se zaženem naprej in malo naprej opazim majhno letališče. Lepo in zelo urejeno, ni kaj. Nisem vedel, da imajo v Šoštanju tudi manjše letališče. Vem, da me čaka cca. 13 km klanca v Zavodnje, zato se tukaj preveč ne obotavljam. Ju-hu-hu, klanec prihajam… Cesta se lepo vije do vrha mimo vasi, zato se večkrat ozrem in tudi poslikam. Na vrhu srečam avtobus starejših, ki so prišli iz Koroške na izlet. Začudeno me pogledajo, ko jim rečem, da sem prikolesaril iz Kranja. Pade par šal na račun Gorenjcev , slikam tablo- Dobrodošli na Koroškem, potem pa se še boljše volje spustim po klancu navzdol. Vsaj 10 km bo šlo navzdol, do Črne na Koroškem, si rečem. Spust je lep in nikjer nobenega avtomobila.
Zares super za nas kolesarje. Zagledam tablo Črna na Koroškem in v istem hipu-psssssss. Zadnja guma je bila v trenutku prazna! P…., f.. in se ustavim. Ja nič, zamenjam zračnico, pregledam plašč, in si mislim, kakšno dobrodošlico so mi pripravili Korošci. V plašču sem našel sponko od spenjača, si lahko mislite, in to sredi ceste! Me je to kar malce vrglo iz ritma, zato bežno pogledam po Črni. V oči takoj pade muzej na prostem sredi vasi. Prvi kolesarski servis je v Prevaljah, zato pohitim mimo Mežice in ob reki Dravi nadaljujem pot. Se ustavim v servisu, kupim zračnico, ki je še enkrat dražja kot v Kranju, in se po zelo razrukani cesti odpeljem naprej do Dravograda. Dolina je ozka, nič kaj zanimiva na prvi pogled. Pridem do Radelj ob Dravi in si rečem, dovolj za prvi dan. Prvo kar sem videl v Radljah, je napis: Svima vama guten tag!; mi je kasneje možakar Franc, ki je tudi gorski vodnik povedal, da je bil tam zaposlen avtomehanik iz bivše *juge* in je vsakega tako pozdravil. Zato se je šef delavnice odločil, da bo to dal na živo rumen pano in to obesil nad vrata delavnice. Pridem do hostla, pokličem številko in se oglasi g. Andreja. Pravi, da ima vse zasedeno, jest pa ne me j….; prikolesaril sem iz Kranja-  haaaaaloooo,… No se je potem omehčala in rekla, da mi bo uredila eno sobo, ki je sicer še nepospravljena. Seveda, ni problema, bom počakal in se pozanimal, kje se bo dalo dobro jesti...

(se nadaljuje)