Zgodba z nasmehom: Boštjan Svete

Z rednim kolesarjenjem sem prišel v stik zelo pozno. A očitno je bil to ravno pravi trenutek, ker to počnem še danes. Začelo se je z nakupom gorskega kolesa brez vzmetne vilice. Danes praktično ni več mogoče kupiti gorskega kolesa brez vzmetenja.

Spomnim se vzpona na Mirno goro! Ko sem prečkal ciljno črto, sem iskal trda tla in prihajal k sebi kar nekaj časa. Čez dobro uro pa sem po mikrofonu zaslišal svoje ime. Mislim, da sem bil tretji v kategoriji. In zato razumem veselje otrok, ko jih pokličejo na podelitveni oder. To so neprecenljivi trenutki.

Astmo sem imel v otroštvu, zato so se starši do mene vedli precej zaščitniško, sploh kar zadeva šport. A na srečo so to še bili časi, ko smo se otroci brez strahu lovili po bližnjih gozdovih. In tudi to je bilo dovolj za to, da sem ohranil športnega duha. No, ni pa bilo dovolj, da bi me sprejeli na fakulteto za šport, čeprav sem si to zelo želel.

Nekoč ni bilo tako samoumevno, da so bili rezultati takoj po tekmi objavljeni na spletni strani. Postavil sem namreč spletno stran www.bicikel.com. In neštetokrat sem takoj po dirki sedel za računalnik, urejal slike in pisal – v nogah pa sem imel tako težek občutek, da sem mislil, da mi jih bo razneslo od vse mlečne kisline, ki sem jo pridelal med dirko.

Od staršev sem dobil, pridobil delavnost in vztrajnost, kar je poleg talenta tudi najbolj pomembno v športu. Oblikovanje moje športne osebnosti in potem še bolj poslovne pa je bil nekakšen upor in iskanje svoje poti. Ne glede na to, kako je Lance Armstrong končal svojo športno pot, je imela njegova zgodba name res močan vpliv. In zdaj lahko na osebnem primeru vidim, kako so lahko močne osebnosti oziroma idoli v svetu športa pomembni tudi pri razvoju otroka ali mladostnika.

Športni dosežki niso tisto, po čemer bi se me kdo zapomnil. Nikoli ni bilo časa za trening po resnem načrtu. Vedno je kaj prišlo vmes, bodisi študij, delo bodisi bolezen. Vedno me je bolj navduševal občutek, da sem dal na tekmi vse od sebe in da nisem obupal, tudi če sem ciljno črto prečkal peš. Zdaj pa je bistveno, da med kolesarjenjem uživam in gledam pokrajino okoli sebe.

Kolesarstvo sodi med vzdržljivostne športe, in če te zasvoji, postaneta napor, bolečina tvoj prijatelj.

Znamo res vsi voziti kolo? Pri tekaču po tehniki teka vidiš, kdo je od nekdaj tekač in kdo je začel šele pred kratkim. In tudi pri kolesarju je po tehniki pedaliranja takoj jasno, kdo je kolesar in kdo se to šele trudi postati. Za napredek je vsekakor pomembna sistematičnost, pomembno pa se je tudi zavedati, da gre pri večini vendarle za rekreacijo.

Zdaj se redko udeležujem športnih prireditev. Tja grem bolj iz spoštovanja do organizatorja, ker vem, kako težko je organizirati prireditev. Ti obiski so zadnja leta povezani tudi s poslom, s katerim se ukvarjamo. Sam sicer peljem sina vsaj enkrat na leto na kakšno prireditev, ker menim, da se mora soočiti s tem, da je treba za dober rezultat ali izboljšanje rezultata redno vaditi. In da nič ne pride samo od sebe. Zdaj prihaja na vrsto tudi hči, a ona je že brez tovrstne spodbude precej tekmovalna.

Prepovedal bi kolesa s pomož­nimi kolesci. Vsak otrok bi moral imeti poganjalca. In športne copate, seveda! Ko je sonce, otroci nimajo kaj početi med štirimi stenami.

Ne navdušujem se ravno nad tem ultra trendom pri teku. Razdalje so vedno daljše! 100-kilometr­skih tekov je preveč. Rekreativci potrebujejo desetke in enaindajsetke. Tudi maraton, če se nanj pripravljajo, tako kot je treba. Veste, tek mora biti sprostitev, ne beg. Vse, kar počneš več kot polovico svojega življenja, te zaznamuje, pa če to hočeš ali ne. Ekipni duh je pomemben tako v športu kot v uspešnem kolektivu. Največja omejitev smo si mi sami in šport je izvrstna oblika, da te omejitve vedno znova presegamo. Sobivanje z naravo je dodaten dejavnik, ki nas določa in vpliva na naše odločitve. Pogosto vse to cenimo šele takrat, ko kaj od tega izgubimo.

Bila so leta, ko sem vsako leto zamenjal gorsko in cestno kolo, in sicer za takrat najbolj aktualne modele. Potem je prevladal razum oziroma je usmeritev v posel postopno omogočila, da vozimo bolj ali manj vse novosti, ki so ali še bodo na voljo v specializiranih kolesarskih trgovinah. Zdaj imam štiri svoja kolesa, seveda pa v družini vsi kolesarimo. Na srečo so trenutno vsi zadovoljni vsak z enim kolesom.

Kolesarjenje je ekipni šport in kolesariti je mnogo bolj prijetno v dobri družbi. Zaradi natrpanega urnika, usklajevanja terminov z drugimi kolesarji pa je takih skupinskih voženj veliko manj kakor v preteklosti. Zdaj je uspeh že, da grem.

Iz športa sem prenesel vodilo, da je vedno treba priti do cilja. In tako sem tudi sprejel odločitev, da se bom odpravil na samostojno podjetniško pot. Ni šlo čez noč in ni bilo lahko. Naslednje pomembno spoznanje je bilo, da ne zmorem vsega sam. Da so bistveni sodelavci oziroma ekipa. Torej spet prenos iz športa.