Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Zgodba z nasmehom: Brigita Langerholc

Do srednje šole sploh nisem razmišljala, da bi se resno ukvarjala z vrhunskim športom. Potem pa sem na veliko presenečenje vseh zmagala na 400 metrov na olimpijskih igrah mladih do 18 let. In takrat, pri sedemnajstih, se je zgodil preskok v moji glavi. Z uspehi so se začele apetiti večati, motivi so se spremenili in tako sem postala poklicna športnica, olimpijka.

Moj največji uspeh je 4. mesto na Olimpijskih igrah Sydneju, zmaga na NCAA vseameriškem študenstkem prvenstvu in 5. mesto na svetovnem prvenstvu v Osaki na 800 metrov. V zadnjem času pa gotovo rojstvo treh otrok v petih letih. Nikoli si nisem predstavljala, da bom imela tri!

Ko si vrhunski poklicni športnik je dan enak dnevu. Začneš z jutranjim treningom, sledita kosilo in počitek, pa spet trening, večerja in zapovedanih devetu ur spanja. In tako v krogu dan za dnem, tudi ko te že vse boli. Se pač dvigneš in daš od sebe kolikor lahko. Ni tako kot pri rekreaciji, kjer je šport sprostitev in zabava, nekaj, s čimer razbiješ dnevno rutino.

V vrhunskem športu ni prostora za zabavo. Naučiš pa se vztrajnosti. Da dokončal nalogo, čeprav ti je težko. Spoznaš, da te do izjemnih rezultatov lahko pripelje na trenutke res dolgočasno ponavljanje. In še nekaj je zelo pomembno – naučiš se boriti! Na 800 metrov je borbenost ključna. Zdi se mi, da sem ob koncu kariere prav zaradi tega celo malo zatajila žensko v sebi.

Po drugem porodu, ki je prvem sledil po samo 13 mesecih, sem se fizično in psihično čisto sesula in doživela poporodno depresijo v vsej svoji moči. K sreči sem jo hitro prepoznala in se zavestno vrnila k vadbi in naravi. Šport in narava sta me ozdravila in pripeljala do nekaterih spoznanj, ki so vplivala na to kar počnem zdaj.

Iz otrok z nenehnimi ‘pazi to, pazi ono’, delamo čustvene in fizične in­valide. Zato si zelo prizadevam, da bi med starši oživela to miselnost zdrave kmečke pameti. Tudi moje vadbe za otroke ali odrasle so zasnovane po tem principu. Z Urošem (možem) pustiva otrokom, da si dajo duška v naravi. Plezajo na topole tako visoko, da komaj zmorejo pot navzdol, mečejo kamne v vodo in se spoznavajo z različnimi okolji. Od drugega leta tudi jahajo, kar je odlično za razvoj ravnotežja. Današnji starši, so tudi izjeme, otroke preveč zavijajo v vato in potem otroci pri nedolžnih padcih staknejo zakompliciran zvin ali celo zlom.

Joga ima ob teku v mojem življenju prav posebno vlogo. Pred koncem kariere, v času umiranja mojega trenerja Dobrivoja Vučkovića, sem se resneje spoznala z njo, ko sem na­redila učiteljski tečaj prve stopnje. Z umirjanjem misli mi je pomagala, da sem se lažje soočila s prehitro smrtjo trenerja. Z jogo pa zdaj nadzorujem tudi astmo in srčno aritmijo, imam namreč WPW sindrom.

Pri teku je pomembno, da se hkrati ukvarjamo še s kakim drugim športom, ki pomaga ustvariti ravnotežje v telesu, torej krepi tudi druge mišične skupine, ki pri teku ne sodelujejo v taki meri. Z jogo tako recimo krepimo gibljivost mišic, zmanjšujemo zakrčenosti in preprečujemo poškodbe.

Kaj je moje pravo poslanstvo? Spoznala sem, da želim znanja in izkušnje, ki jih imam s tekom in vsemi drugi povezanimi znanji, prenesti naprej. To res ni le poslovna ideja, je poslanstvo! Tako sem pred časom za­čela z vadbami v podjetjih, prav zdaj pa sem objavila datum prvega tekaškega vikenda oziroma kampa, kjer bi rada ljudi naučila‚‘pametno’ teči. V povezavi s Hotelom Špik v Gozd Martuljku bom tako konec avgusta tri dni preživela s sku­pino tekačev in jim pomagala pridobiti celosten pogled na tek.

Tek ni le gibanje, v ozadju gre za šte­vilne procese, ki pa so večinoma psi­ho­loški. Zato je dobro vedeti kaj tudi o motivaciji. Pa o prehrani, pravilni teh­ni­ki, preprečevanju poškodb. Vem da je na trgu res veliko ponudbe, tekaških trenerjev je veliko, a vprašanje je, ali ima­j­o vsi to znanje in izkušnje, ki jih imam jaz.

Dan začnem z meditacijo, vstanem ob 6.30 in 20 minut meditiram. Nato otroke z možem odpraviva v vrtec in varstvo. Potem delam tekoče zadeve, kot vsak samozaposlen – sodelujem z olim­pijskim komitejem pri mini olimpi­jadah, dvakrat ali trikrat na teden imam trening z mladimi v atletskem klubu v Radovljici, v nekaj podjetjih sem letos začela z vadbo teka, raztezanja, sproščanja in vizualizacij … Popoldan si spet vzamem 10 minut za meditacijo, ker mi pomaga pri obvladovanju obvez­nosti v natrpanem urniku. Rutino ponovim tudi zvečer, le da uporabim par tehnik za dober spanec in zjutraj sem kot rož’ca, bi rekla Savina Atai. Sliši se preprosto, a ob moji dnevni rutini in s tako veliko družino je treba imeti kontinuirano disciplino, ki pa sem jo k sreči prinesla iz vrhunskega športa. Če ni discipline, sistem takoj razpade.

Enkrat na teden si vzamem čas le za sebe – zgodaj zjutraj grem v gozd, na­redim tai chi in jogo ali pa samo tečem. Sama. Dovolj je že pol ure, več ne potrebujem. Ko tečem, po določenem ča­su odklopim vse misli, sploh če tečem po klancu navzdol. Potrebujem samo šest kilometrov, pa nekaj jogijskih vaj ali pranajam in to je to. A pomembno je, da sem v gozdu, to me napolni z energijo.