Zgodba z nasmehom: Helena Javornik

Sem podeželski otrok. Starši so bili starejši in bili smo revni. Učitelji v osnovni in tudi v srednji šoli so mi svetovali, naj grem trenirat atletiko, vendar doma ni bilo denarja za copate, pa tudi za prevoze v Celje na treninge ne. Šele ko sem se zaposlila, imela službo in svoj denar, sem poiskala klub in trenerja. To je bil najtežji trenutek.

Največji športni uspeh je vsekakor zmaga na evropskem prvenstvu v krosu v Medulinu leta 2002. Nihče ni verjel, da lahko zmagam na krosu le 14 dni po maratonu. »A domači teren«, kjer smo bili ničkolikokrat na pripravah, pa burja, ki je pihala 70 km/h, sta mi tekmo napisala na kožo. Včasih se je pač treba samo prepustiti teku in potem je vse videti tako enostavno. To se zgodi samo enkrat. Tega se ne da ponoviti.

Ko sem bila stara 24 let, mi je umirala mama. Vedela sem, da se ji približuje konec. Tako bi ji bila rada pomagala, a ji nisem mogla. Gledala sem, kako je premagovala bolečine, in navzven nam otrokom tega ni kazala. In ko sem začela teči maraton in ko je prišla kriza, sem si samo rekla: to ni nič proti tistemu, kar je doživljala moja mama. Tako sem opravila z bolečino in niti za trenutek pomislila, da bi se ustavila. Pri vseh 50 maratonih nisem niti enkrat hodila ali se za trenutek ustavila.

Šport, še posebej vzdržljivostni, kamor spadajo teki na srednje in dolge proge, dajo človeku veliko dobrih lastnosti (vztrajnost, požrtvovalnost, red in disciplino itd.). Ko sem proti koncu kariere študirala na daljavo na Višji poslovni šoli (na daljavo), nisem imela nobenih težav. Kljub treningom dvakrat na dan sem vse obveznosti opravljala sproti. Vse izpite opravila v prvem roku in bila ena prvih, ki sem diplomirala, povprečno oceno pa sem imela 9,6. Torej, če si navajen reda in discipline v športu, se to potem prenese na vsa druga področja (pozneje študij in tudi zaposlitev).

Po končani karieri sem hodila štiri leta v službo. Mislim, da niso samo službe stresne. Danes je stresno življenje nasploh. In če samo jočeš in jamraš, kako je vse stresno, ne narediš pa nič, a bi lahko, potem takim ni pomoči. Po službi, pa čeprav sem bila utrujena, sem vedno obula copate in že stekla v naravo. Po dobri uri »odklopa« sem bila kot prerojena. Naslednji dan sem bila spet polna elana in zbranosti pri svojem delu. Vendar to je treba znati narediti. To ti da 20 let vrhunskega športa.

Pogrevati stvari izpred osmih let ni prijetno. Pri mojem primeru ni šlo za čisto klasični primer dokazovanja jemanja nedovoljenih poživil. AZS me je glede na predstavljena dejstva in strokovne argumente oprostila obtožb, CAS je po pritožbi IAAF odločil drugače. Proces je bil dolgotrajen, nenavaden in mučen. A na koncu sem dobila prepoved nastopanja za dve leti (vmes je leto že minilo). Nenavadno pa je, da mi niso naložili nobenih stroškov v zvezi s procesom. Jaz še vedno trdim, da sem bila samo žrtev neke igre, ki se je dogajala v Avstriji.

Veliko se govori, da se prepovedana poživila pojavljajo pri rekreativnih športnikih. Toda ali so že kateremu izmed naših rekreativnih športnikov to dokazali? Nikoli in nikdar se ne ukvarjam s stvarmi, ki jih ne poznam dovolj dobro. Dostikrat so najglasnejši tisti, ki jedra stvari sploh ne poznajo. A ljudje sprejmejo tisto, kar je napisano, kar je povedano, ne glede na to, kdo je to resnico podal. To govorim iz svojih izkušenj.

Ljudje smo različni. Eni so zelo tekmovalni in bi naredili vse, da bi bili najboljši, in jim ni pomembno, kaj je treba za to narediti. Kako trenirati, kaj dodajati …. pomembno je, da so glavni. Ti ljudje ne poiščejo mene in me tudi ne prosijo za kakršne koli informacije. Taki ljudje poiščejo druge osebne trenerje, ki jih je pri nas zelo zelo veliko.

Ukvarjam se z ljubiteljskimi tekači, tekači, ki pridejo iz službe in bi se s tekom radi sprostili in se napolnili z energijo, da bi se bolje počutili in naredili nekaj za svoje zdravje. Mi ne treniramo na polno, mi tečemo, se razgibamo in raztezamo. Ti ljubiteljski tekači ne potrebujejo drugega kakor uravnoteženo prehrano s petimi obroki, ki jih razporedijo čez dan. V vročem vremenu kakšen izotonični napitek in na daljših tekmovanjih energijski gel, da jim na hitro povrne dodatno energijo. Ti ljudje so srečni.

Moje delo je že skoraj eno leto povezano s športom. Sem samozaposlena in si urnik dela krojim sama. Imam tekaške vadbe, tekaške delavnice, organiziram tekaške tabore in vikende ... Pridobila sem poklic NPK maser. Imam svoj masažni salon Body Tiger, kjer izvajam klasične in športne masaže. Ves dan je povezan s športom. Tudi ko sem hodila v službo, sem vedno našla čas za tek. Včasih sem se vstala ob 4. uri zjutraj in že pred službo odtekla svojo »dozo«. Tudi zdaj vstajam ob 6.30 in eno uro posvetim vajam za gibljivost in moč. Se dosti bolje počutim, če vem, da je ta ura vsako jutro čisto za mene. Recept: ne iščite izgovorov, raje začnite biti aktivni. Ko aktivnost opraviš, je vedno zelo zelo prijeten občutek in to je treba ponavljati.

V življenju počnite stvari, ki si jih želite, stvari, ki vas osrečujejo. Če si nekaj zares zelo zelo želiš, se ti tudi izpolni. Želite si majhnih stvari, ki vas bodo osrečevale. In zapomnite si, sreča je edina stvar, ki se z delitvijo povečuje. Naj bosta tek in gibanje za vas sreča, ki se neizmerno povečuje.