Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Zgodba z nasmehom: Ines Najvirt

Odvetnica, magistra pravnih znanosti in triatlonka, ki ji je uspela uvrstitev na letošnje svetovno prvenstvo v Ironmanu oktobra na Havajih. 

Bila sem bolj sedeč otrok. V času osnovne šole sem obiskovala glasbeno šolo in igrala klavir, najraje sem brala, obiskovala samo nešportne krožke, pevski zbor. Nasprotno od starejšega brata, ki je zelo resno treniral tenis, nogomet, smučanje.

V srednji šoli sem odkrila kolo. Stanovali smo osem kilometrov od središča Maribora, kamor sem hodila v šolo, in tako sem avtobus iz praktičnih razlogov zamenjala s kolesom. To so bili moji športni začetki, obiskovala sem še takrat popularno aerobiko.

Med študijem prava sem se preselila v ljubljanske Koseze in ob PST-ju odkrila tek. Ker sem imela rada naravo, sem obula tekaške copate in najprej pretekla le pol kilometra. Počasi sem čedalje več časa namenjala rekreaciji, tudi občasnemu kolesarjenju po gozdovih in poljih, kar mi je razbijalo in polnilo sicer dolge študijske dneve. Vse sem počela po navdihu, za lastno veselje.

Leta 2006 sem šla na svojo prvo tekaško polovičko v Radence. Do takrat nisem vedela, kaj pomeni preteči 21 kilometrov. Takratna uvrstitev me je kot novinko povsem navdušila.

Kot pripravnica sem najprej delala na sodišču, vse od tedaj delam v odvetniški pisarni Čeferin. Kljub temu sem ves čas tekla in kolesarila, nadaljevala študij, med drugim pridobila certifikat transakcijske analize, opravila izpit za potapljanje, lani sem se lotila učenja japonščine ... Očitno znam kar dobro razporejati svoj čas.

Leta 2013, Ironman v Celovcu, ogledala sem si ga na povabilo prijatelja, ne da bi vedela, za kaj pravzaprav gre. In ko sem doživela ozračje te izjemno uveljavljene tekme, me je to popolnoma prevzelo. Bolj v šali kakor zares sem si zaželela, da bi jo enkrat rada doživela tudi kot tekmovalka. Pa mi je prijatelj rekel, da je v dveh letih to zame možno. In sva si še isti dan, v Celovcu, segla v roko. Lahko bi rekla, da ni bilo več poti nazaj.

Ni bilo lahko. Na plavanju sem se na prvih treningih skoraj utopila, do tedaj sem se v vodi namreč bolj namakala kakor zares plavala. Tudi prehod na cestno kolo je bil precej zahteven. Ampak sem, trmasta po naravi, vztrajala, nalezla sem se trenerjevega veselja do raziskovanja in nenehnega učenja, ki se v resnici v življenju nikoli ne konča.

Ob spoznavanju, kaj Ironman pravzaprav je, sem najprej težko verjela, da mi bo uspelo. A se je izkazalo, da je bila pot do tja v resnici še bolj izpolnjujoča, izjemna, polna spoznanj in dragocenih prijateljstev. Ključno pa je bilo naraščajoče zaupanje, da bom znala na desetinvečurni tekmi narediti stotine pravih odločitev. Treningi temeljijo na ozaveščanju lastnih občutij in omejitev. Prva tekma je bila res pot v neznano, preizkušanje lastnih meja. Ironman je lahko vsaj toliko zahtevna mentalna, kot je tudi fizična preizkušnja.

Dobesedno isto minuto, ko sem prišla v cilj svojega prvega Ironmana, sem vedela, da hočem še. Nad samim procesom priprav sem bila navdušena. Tekma v triatlonu je veliko bolj dinamična, tudi nepredvidljiva kakor npr. samo v teku. Popoln užitek in adrenalin.

Ker službo končam najprej ob petih ali šestih popoldne, med tednom nimam veliko časa, služba je vsekakor na prvem mestu. Zato pa toliko bolj izkoristim vikende. Pazim, da ne zanemarjam drugih, prav tako pomembnih področij življenja. Seveda je potrebne malo več organizacije, vse drugo je stvar motivacije in prioritet.

Uvrstitev na svetovno prvenstvo na Havajih je bilo zame popolno presenečenje. Vesela in vznemirjena hkrati, ker sem se kmalu zavedela, kaj me čaka. Ja, tega zadnjega obdobja do tekme oktobra na Havajih se veselim, vse to je zame nepričakovano darilo.

Ukvarjanje s športom me izpolnjuje, osrečuje, fizična pripravljenost je že tako ali tako prednost, tudi za žensko. Letos na Ironmanu v Celovcu je sotekmovalec iz Nemčije pristopil k meni in me skrajno resno vprašal, kako sem prišla v sicer zaprt ciljni prostor, ker si tudi njegova punca to želi. Očitno mu nisem delovala kot ženska, ki bi naredila Ironmana.

Osebnostne lastnosti, osredotočenost, zmožnost koncentracije, sposobnost umiriti se v stresnih okoliščinah in tremo izrabiti v svojo korist, to mi pride prav v življenju nasploh. Najbrž bom pretekla Velikih 6. Letos februarja sem pretekla maraton v Tokiu, čakajo me še London, Boston in Chicago. Ali pa kaj drugega, kdo ve!? Športne prireditve vedno združim s potovanji in odkrivanjem novih dežel.

Vedno znova se spomnim besed Nejca Zaplotnika, prvega Slovenca na najvišji gori sveta, ki je v svoji znameniti knjigi Pot zapisal: »Kdor išče cilj, bo postal prazen, ko ga bo dosegel. Kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«