Zgodba z nasmehom: Jani Hrovat

Če odraščaš razpet med Kranjsko Goro in Podkornom, ti ljubezen do smučanja položijo kar v zibko. Smučanje je torej moja prva ljubezen. Moje odraščanje je polno spominov s tekem svetovnega pokala v alpskem smučanju in to iz časov epskih dvobojev med Križajem in Stenmarkom. Pa vtisov, ki sem jih nabiral v izteku planiških skakalnic, kjer smo spremljali Norčiča in Ulago ... To te zaznamuje!

Že od otroštva sem zahajal tudi v hribe. Iz domače hiše je bil pogled na naše Julijce prekrasen in ta pogled me je vedno vabil v njihov objem. Ko so spomladi smuči romale v kot, sta jih zamenjala plezalna vrv in nahrbtnik.

V mladosti sem tako kot večina mladih izpod Vitranca začel kot tekmovalec v alpskem smučanju. V tistih časih je v Kranjski Gori nove tekmovalce novačil pokojni Franc Sajbic, ki je kot zastopnik Elana kar »pod pultom« oziroma zastonj otrokom razdelil na desetine parov smuči. Brez njega marsikdo ne bi nikoli smučal. Mimogrede, prav on je bil tudi tisti, ki je na Švedskem odkril in na Elanove smuči postavil najbolj slavnega tekmovalca vseh časov Ingemarja Stenmarka.

Izkušnje in spoznanja iz šport­a so neprecenljive. Tudi mo­ja žena Darja je nekdanja šport­nica in skupaj sva prav na temelju teh spoznanj zgradila svoj uspešen posel. Naj gre za zlato kolajno ali uspešen penzion oziroma gostilno – uspeh ti prinesejo disciplina, pridnost in vztrajnost! Moram pa priznati, da je vztrajnost moja šibka točka, tu je Darja močnejša od mene.

Rad se prepustim razvajanju, pojem in popijem kaj dobrega, navsezadnje sem gostinec in v tem poslu je težko biti asket. A se tudi zavedam, da je treba vzdrževati neko zdravo ravnotežje. In zato vsakemu takemu razvajanju sledi razvajanje neke druge sorte – gibanje. V katerem prav tako neizmerno uživam, pa naj bo to pohod ali polet s padalom.

Ljubezen do planinarjenja še vedno uresničujem, smučam tu­di še, a tema dvema športoma sem dodal še letenje z jadralnim padalom. To je zdaj moj največji iz­ziv, pa naj gre za spuščanje z gora kot terapijo proti obrabi kolen ali za le­tenje velikih razdalj – tako imenovane XC prelete.

Človek, poln energije, nadihan svežega gorskega zraka, je mnogo učinkovitejši kot sicer.

Šport ne krepi le telesa in duha, ampak tudi povezuje ljudi. Ko obi­sku­jem druga, bližnja prizorišča tekem v alpskem smučanju in skokih, vselej ugotavljam, da nas povsod poznajo in da povsod še kako spoštljivo govorijo tako o Kranjski Gori kot Planici.

Kateri koli šport name deluje nadvse pomirjujoče. A čeprav se zavedam vseh teh blagodejnih posledic, priznam, da se moram včasih tudi prisiliti, da se malo razmigam. Imam pa srečo, da imam ob sebi ljudi, ki me tako dobro poznajo, da mi dajo nov zagon v trenutkih, ko nisem ravno pri volji. Torej je pomembno, kako na gibanje gleda tvoja okolica!

Tudi dosežki rekreativnih športnikov so lahko navdušujoči. Pa ne zato, ker se nekateri tudi nevarno približajo dosežkom aktivnih, poklicnih športnikov. Predvsem zaradi preseganja lastnih meja in vztrajnosti pa ljubezni do športa nasploh. Je pa aktivnosti vsekakor treba prilagoditi tako svojim letom kot izkušnjam.

ni podpisa

Čas za šport se vedno najde. Samo željo moraš imeti. Sončne dni, če se le da, izkoristim za letenje s padalom. Ko pa dežuje, se da po lepih poteh v naši dolini tudi s pelerino. In potem je tudi v pisarni vse laže, čeprav me tam čaka gora dela.

Korenški veleslalom. Težko bi rekel, kateri športni uspeh se mi je najbolj vtisnil v spomin, morda preplezane klasične smeri v Julijcih ali pa tretje mesto na državnem prvenstvu v smučanju prostega sloga. Sem gotovo spada tudi 170 kilometrov, preletenih s padalom. Vendar je v mojem rodnem Podkornu že od nekdaj veljalo, da tudi olimpijska kolajna ne velja nič, če ne zmagaš na tradicionalnem korenškem veleslalomu, ki ga prirejamo ob koncu zime. Tam se zberejo vsi, ki znajo smučati. Torej, malo v šali malo pa tudi zares bi lahko rekel, da sem najbolj ponosen na ta svoj dosežek!

Športne cilje in izzive si postavljam kar sproti. Nimam kakšnih dolgoročnejših ciljev. A vendar bi rad še enkrat splezal Nemško smer v severni steni Triglava in šel peš od doma na Brezje v enem dnevu. Še posebno zato, ker po hudi poškodbi gležnja pred leti nisem več verjel, da bom sploh lahko še kdaj hodil.

Prvi korak. Zapomniti si velja, da se vsaka še tako dolga pot začne s prvim korakom.