Zgodba z nasmehom: Marko Račič

Fotografija: ni podpisa
Odpri galerijo
ni podpisa

V šport me je potegnil Sokol. Bolj natančno Sokol Vič. To je bila moja druga družina. Dobra družba smo bili in Sokol je združeval šport in kulturo. Teh obveznosti je bilo toliko, da mi je oče nekoč celo zagrozil, naj kar tam ostanem, samo za »jest pa za spat« naj mi še dajo.

Potem pa so me nekoč zvabili, naj se grem preizkusit v teku na 100 metrov na telovadišče nogometnega kluba Reka (na Viču v Ljubljani). Tekel sem 12,0 na 100 metrov, kar je bilo dovolj dobro, da so to objavili v časopisu in da me je našel nekdo iz atletskega kluba Ilirija ter me začel nagovarjati, naj se vpišem v klub. Prvi nasvet mojega atletskega trenerja je bil precej nenavaden – ukazal mi je, naj si skrajšam hlače. A njegov način treninga se je obrestoval. Postal sem hitrejši, začel sem zmagovati, in če sem bil prej precej zaprt fant, sem po prvih uspehih precej pridobil samozavest. Gnalo me je to, da sem videl, da lahko s pravim pristopom še napredujem. Prvo leto sem imel pri tem trenerju rezultat 11,8, drugo leto 11,2, tretje leto 10,9, četrto leto 10,8.

Šport pred drugo svetovno vojno ni bil tako čislan kakor pozneje po vojni. Na učiteljišču, kjer sem študiral, so nam celo prepovedali, da bi bili člani klubov. Menili so, da bo preveč trpela naša akademska kariera. Vadil si lahko le v Sokolu, ker je bil prestolonaslednik Peter načelnik Sokola. A sem se znašel, svoje ime sem v klubu spremenil v Čičar (Račič prebrano nazaj). In če je bil kje objavljen moj izid, me pač niso mogli prepoznati.

Šport mi je dal samozavest, naučil sem se reda in spoštovanja avtoritete. Za našo generacijo je bil trener bog. Živo se spomnim incidenta, ki sem ga povzročil na velikonočni teden, ko sem namesto k spovedi odšel na trening. Trener je bil strog, in če si zamudil, si se lahko kar obrnil in odšel domov. No, z župnikom pa je bilo enako. Pa sem se odločil, da bom vendarle poskušal nekako uskladiti obe obveznosti. K spovedi sem prišel točno ob uri in želel na hitro opraviti, potem pa skočiti še na trening. In ko sem se pojavil pred spovednico, tam duhovnika še ni bilo. A ga nisem čakal, samo listek sem mu pustil. Po moje sem bil edini, ki je imel verouk ocenjen s štiri in ne pet.

Samo Slovenci smo imeli med drugo svetovno vojno tako kulturni kot športni molk. Druge republike tega niso poznale. Tako med vojno nisem tekmoval. Po vojni pa sem takoj spet začel. In to me je pripeljalo do olimpijskih iger v Londonu leta ’48.

Po vojni se je odnos do športa spremenil. Športniki so bili zelo cenjeni, deležni privilegijev. Študiral in pozneje delal sem v Beogradu. Bil sem član vojaškega kluba Partizan, kjer smo imeli res sanjske razmere. Bivali smo kot v hotelu, imeli smo organiziran prevoz, oblačila … A civilistom to ni bilo najbolj po godu in zato smo kmalu postali tudi civilni klub.

Nekateri mislijo, da sem bil v službi v atletiki. Zaposlen sem bil v vojski kot profesor športne vzgoje, z atletiko sem se ukvarjal poleg redne službe. Dvajset let sem bil trener, od 100 do 800 metrov. Leta ’53 sem šel celo na Švedsko na specializacijo za trenerja tekov.

Zanimivo, da moja otroka nikoli nista bila prav navdušena športnika. Hči Mojca je sicer sabljala pri Rudolfu Cvetku, a je bila preveč zadržana. Sem pa bil navdih za vnuka Jana, ki zdaj v Londonu študira filozofijo in je v nekem obdobju v kajaku dosegal res dobre rezultate. Take, da je bil prepričan, da bo tudi on tako kot njegov ded nastopil na olimpijskih igrah. A je moral pozneje zaradi poškodbe odnehati.

Zelo dolgo sem bil povezan izključno z vrhunskih športom.

Nikoli nisem pretekel več kot 2 kilometra. A v tistem enem samem in edinem dolgem teku v moji karieri sem se potrudil in pustil vtis! Najprej sem se namreč držal v ozadju, na koncu pa sem pospešil in sprintal do cilja in do drugega mesta. Pravijo, da je takrat celo Tito, ki je bil na tribuni, vstal in mi ploskal.

Z rekreativnim športom sem se srečal šele skozi organizacijo množičnih športnih prireditev, točneje zadnjih 20 let Ljubljanskega maratona. Na Ljubljanskem maratonu se mi zdi zmagovalčev čas skoraj nepomemben. Navdušuje me predvsem število tekačev in to, da se je ljubezen do teka tako razširila in da je zato na voljo toliko novih virov in znanj o tem, kako pravilno trenirati.

Vsi me sprašujejo, kakšen recept imam, da sem pri 96 letih še tako dejaven in živahen. Pred dnevi sem imel pregled in zdravnik mi je rekel, da bom zlahka doživel 100 let. A ne delam prav nič posebnega. Treba je trenirati glavo in telo. Možgane treniram s statistiko, telo pa z gibanjem. Imam neki svoj red. Nikoli ne poležavam. Veliko hodim, kup opravkov imam. Nenehno sem aktiven. Stalnica v mojem urniku je le popoldanski spanec. Kot so nam zabičali že v Partizanu: »Po kosilu vsi spat.«

In pri hrani sem zmeren. Jem sicer, kar mi prija, a po malem. Poslušam svoje telo in ne žene, ki mi vedno preveč naloži na krožnik (smeh). Tako jem malo, a večkrat.

Vesel sem, da sem bil pred štirimi leti na olimpijskih igrah v Londonu. Leta 1948 sem tam nastopal kot tekmovalec v štafeti na 4 x 400 metrov, pred štirimi leti kot gledalec. A sem tako nekako sklenil krog. V Rio pa si ne želim, tako naporna pot ni več za mene.

Sem sprinter in sprinterji smo malo posebni. Vse delamo hitro. Jaz še danes skočim na vsak klic.

Več iz te teme:

Komentarji: