Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Zgodba z nasmehom: Res je zmagal!

Nisem mu verjel, dokler ni popolnoma resno zabil v betice vsem v spremljevalnem moštvu edino sprejemljivo resnico o njem in RAAM-u (Race across America). Tja se leta 2004 ni šli tekmovat. Kolo, asfalt, cesta in kilometri Amerike za zmago. Zmagati ali pocrkati! Usekan fanatik ali do obisti predan športnik? Po vseh pravilih oblikovan norec ali nadpovprečni zblojenec? Nikoli upoštevan tekmovalec ali rojen zmagovalec brez manjkajočega koščka sreče? Mozaik leti na kup po dobrem desetletju, kajti Race across America ostane. Morda se zavleče v prašen kot razmajane omare spomina, vendar ni obledel, ko se ga potegne iz predala.

»To je rezultat, ki se ga bomo dobro zavedali šele čez nekaj let,« mi je takrat po povratku na Brnik dejal kolesarski vseznalec Primož Čerin in povzemal: »Pri nas si te Amerike s to dirko sploh ne znamo dobro predstavljati in razložiti. Taki podvigi so redki. In redki ga razumejo. RAAM je za človeka, ki v nasprotju z drugimi enostavno mora spoznati svoje skrajne meje.«

Preden se je odšlo v smeri Kolumba v mesto Angelov in naprej do štartne črte v San Diegu sem moral v sebi, tako kot ostali v spremljevlanem moštvu, premleti marsikaj v slogu: Spremljaj me v mojem tempu ali umri ob robu ceste, oziroma še raje se zvrni v jarek, da ne boš v napoto.

Grozljivo! Ne sodelovati, Jure Robič je moral zmagati. Nekaj tako odtrgano napornega z izjemno strogo napisanimi pravili se lahko izmislijo le Američani in še bolj ekstremno nabrit športnik si tako stvar lahko podredi za zmago.

Dve desetletji sva živela v istem malem gorenjskem, industrijsko zahojenem mestu. Zagamano do amena. Nisem ga poznal. Da sva someščana sem izvedel leto pred tem, ko je prišel na strani naših edicij kot kolesar s psihološkimi travmami. S halucinacijami in izgubo realnosti je premierno vozil RAAM, dirko, ki je ni poznal. Bil je drugi. Kot vedno v življenju. Večno drugi, tretji, četrti, deseti… Nikoli zadnji. Redko prvi. Nikoli na naslovnici, nikoli kot udarna vest dneva, pa naj je treniral in drvel sem in tja kot nihče drug. Zajebano! Po uvodni kalvariji med San Diegom in Atlantic Cityem, vanjo je potegnil še takratno soprogo, se je odločil, da bo postal zmagovalec. Ženo je leto potem pustil doma. Nosečo in niti najmanj mu ne verjamem, da to ni storil načrtno. Ni je hotel poleg. Ni hotel ljubečih pogledov in tople dlani. Šel je v boj, na Soško fronto biciklizma, Iwo Jimo kolesarstva in Sutjesko ter Neretvo psihološke vojne s samim seboj. Jure Robič, človek, ki se mu je v življenju naredilo že toliko kozlarij, da bi vsak potegnil črto pod športno življenje, ni obrnil plošče in šel v navadnost. »Zmagal bom RAAM!« Odločno, brez kompromisov in prepričevanj. Okoli sebe nas je nabiral posameznike in še danes sem prepričan, da do spremljevalnega moštva ni prišel po načelu slučajnosti. Nihče od nas desetih ni bil mimoidoči, ki si je vzel deset dni časa za neprekinjeno ogledovanje štiriinsedemdesetih bencinskih črpalk, devetnajst parkirišč pred McDonaldsom in šest okoli Burger Kingov, petih pred supermarketi Val-Mart ter po enim pokopališčem, muzejem in restavracijo Amišev. Ker je hotel zmagati, je treniral kot pobesneli pes. Po prvi kalvariji na RAAM-u se mu v glavi ni zmešalo do konca. Ker če bi postal nor, ne bi odšel novim dogodivščinam naproti. In obratno: če bi se mu pamet leta 2003 tolikanj razsvetlila, se ne bi podal čez Atlantik še enkrat. Bil je Jure Robič ultrakolesar, a leta 2004 je bil je nek drug Jure Robič. Na isti cesti, dolgi 4835,3 kilometra. Športnik s pedigrejem komandosa. Vojak do zadnjega vlakna telesa.

Vojska in vojaškost sta se izplačala. Kar je za vojsko tudi pomembno, je Jure dokazal, da slovenski vojak iz poklicne sestave lahko zdrži in premaga najbolj ekstremne pogoje. No, pa so ga potem kljub vsemu po nizu zmag na RAAM-ih postavili brez možnosti ugovora pred svoje duri in mu pokazali pot do Zavoda za zaposlovanje. Ni da bi komentiral, saj sem ob tihi čistki v vojski, med drugim so leto in pol pred upokojitvijo na cesto vrgli še drugo ultramaratonsko legendo Dušana Mravljeta, spoznal, da imajo brihte v zelenih uniformah sposobnost biti pismen predvsem zato, da prebirajo navodila za uporabo nepotrebnih stvari, za katere tako ali tako ne vedo, kaj bi z njimi. Sprva, ko je bil v soju medijske izpostavljenosti, se je vojska odločila, da mu pomaga. Nudili smo mu čas za trening in nato njemu ter dvema spremljevalcema, ki sta bila zaposlena pri njih, plačali letalsko vozovnico in prehrano na poti. Z zmago se jim je to več kot obrestovalo, sploh zato, ker so tudi nam drugim dali komande, da sredi ZDA na riti navlečemo vojaške hlače, čez rame napis Army Team Slovenia in še klobuk kot iz džungle, kar naj bi nam pomenilo več kot le vez z nekaj oddelki poklicnih Rambov iz naših kasarn. Nepoklicni vojaki smo služili dodaten vojaški rok, predvsem zaradi marketinških prijemov vojske. Odslužili smo ga po zapovedih, koristi od tega pa nismo imeli. No, vsaj tisti, ki smo po povratku šli v svoje matične službe brez uniforme, ne.

Na RAAM-u so se postavila nova pravila za dosego lovorike med samo dirko. Postavilo jih je slovensko spremljevalno moštvo skupaj s TeamTrevino. Slednji so spremljali Michaela Trevina, čudežnega dečka ameriškega ultra kolesarstva. Ne verjemite tistim, ki pravijo, da je italijanskih korenin. Rodil se je v Fort Dodgeu v Iowi in je irskega porekla. Začel je kot igralec ameriškega nogometa, bil rokoborec, igralec rugbya v Nemčiji, maratonec, alpinist in ultra tekač. Potem je pristal med kolesarskimi manijaki. Spremljevalce je vodil Byron Rieper, strokovnjak računalniškega programiranja, ki je sam dvakrat nastopil in leta 2003 na RAAM-u zmagal med pari, skupaj z bratom Jerryem, profesorjem matematike, ki je bil logistik pri Trevinu in je bil na tej dirki petič. Boj med Slovenci in Američani na tej za Jurkota prelomni dirki se da opisati z eno besedno zvezo: gverilska vojna. Kodeks časti in športnega ponosa je frčal v prvo kanto za smeti ob poti že prvo uro dirke, ko je spremljevalni avtodom z oznako Slovenije prejel kazen. Prvo uro so nam Američani nabili petnajst minut pribitka, do konca pa je bilo še devet dni. No, tako smo računali, pa se je potem izkazalo, da je imel Robič v svoji glavi drugačno matematiko z dnevom manj za pot do Atlantic Citya. Mimogrede, ob šesti kazni ali spremljevalcem ali kolesarju zaradi kršitve pravil ali cestno prometnih predpisov, kompletna posadka leti iz dirke. Adijo, pridite naslednje leto! Drugo kazen sem na nekem križišču dobil jaz, ker sem se po mnenju sodinka zaustavil dvajset centimetrov preblizu prehoda za pešce. Na gobec sem mislil tisto malo sodniško pokveko, podobno preprodajalcu zlata blizu Rio Brava, pa mi je izginil izpred oči. Listek z opisom kazni je dal Stanovniku. Tudi on je znorel in začel žugati. Ni bilo dileme. Okoli ekstremnega poganjanja pedal so se sukale pasti vrhunskega športa, podprtega z marketinškimi prijemi.

Trevino je imel glavnega sponzorja iz San Diega, celotna organizacijska struktura RAAM-a je prihajala iz tega mesta, pa še njih je Trevinov sponzor sponzoriral. Kot človeku iz medijev mi je padlo še nekaj v oči: snemal se je dokumentarni film o dirki za Discovery Channel in organizatorji so snemalce poslali s posebnim vozilom snemat Trevina. Robiču so naklonili v treh dnevih le po tri minutke posnetkov, kot da bi bil eden odzadnih poganjalcev pedal, ne pa vodilni. Šlo je za zmago na asfaltu, ki ga tlačijo večtonski tovornjaki. Eden od njih je leta 2003 zmasakriral 30-letnega Bretta Mallina, pred očmi očeta Jima in brata Jamiea. Direktor RAAM-a Jim Pitre je bil ob tem »globoko pretresen«. Nisem mu verjel, saj se je Bretta leto po tem še komaj spominjal. Američani Slovencem nikoli niso hoteli verjeti, da je njihov čudežni deček Trevino prevarantsko zmanjševal zaostanek za Robičem, pravzaprav mu je stalno, predvsem ko se je Jurkotu že po malem trgalo v glavi, dobesedno dihal za ovratnik. Vojaška taktika slovenskega moštva je odkrila nečednosti, celo za spremljevalci smo se vozili, ko so s spečim Trevinom v avtodomu delali kilometre na vzoprednih cestah in bi kmalu povzročili precej zoprno prometno nesrečo ob nekih neverjetno širnih koruznih poljih. Žal nismo imeli koščka diplomacije, da bi to početje primerno predstavili in dokaze ovrednotili na pravi način med organizatorji. A po šestih dneh brez spanja je lažje nekoga poslati v tri pizde materine kot mu ob skodelici metinega čaja potrpežljivo razlagati videno. Smo pa naleteli na mednarodno ekipo sodnikov iz Avstrije in ko sem jim v nemščini razložil taktiko TeamTrevino, se jim je eden od ekipe sodnikov zasidral za rit. Zaostanek Trevina za našim Jurkom je narasel v manj kot enem dnevu za enajst ur!

Mimo robov cestišča, ki jih na polovici poti krasijo oznake o nevarnosti strupenih kač je leta 1995 tekel Dušan Mravlje in zmagal dirko Los Angeles – New York. »Čisto preprosto: jaz sem bil car, sedaj je tak car Jure Robič. Kapo dol! Kapo dol pred njegovim trudom, trmo in zmago. Ameriko sem zmagal, a to je bila etapna dirka. Nekaj podobnega, kot je Jure letos izkusil, je bila avstralska dirka Sydney – Melbourne, dolga 1060 kilometrov. Brez počitka in le z enim: priti na cilj prej kot nasprotniki. Tudi to sem zmagal, a vem, kako je, če si sredi tekme želiš revolver, da bi si pognal kroglo v glavo. Grozljivo.« Mravlje je takrat trdil, da bi si moral Robič po prvi zmagi na RAMM-u vzeti čas za premislek, postanek. Dan pred štartom je Mravlje preko elektronske pošte do San Diega, do Jureta, poslal besede človeka, ki se spozna na šport s predpono ultra. Juretu je vzelo sapo. Dušan da misli nanj? Kdo pa bi ga bolje razumel kot taki, ki vedo in so že poizkusili šport v najbolj ekstremni umetniški smeri? »Tisti, ki se spoznajo na šport, vedo, da je Jure Robić zmagal na smrtno resni tekmi. Pozdravi naj si telo in predvsem zadnjico in noge ter umiri dušo. Razmišlja naj o novih podvigih, a ne za vsako ceno.« Kmalu po tiostem smo vsi trije lovili ribe na Bohinjskem jezeru, a se je vedelo: Jure Robič nikoli več ne bo zmogel biti miren. Poganjal je pedala brez prestanka. Zmago na najbolj naporni kolesarski dirki na svetu je imel, a se ni zmogel zaustaviti za vdih vsakodnevnega življenja.

Bil je unikaten, takega ni bilo na vsem planetu, poln za običajnega smrtnika nedoumljivega vztrajanja na cestah. Prva zmaga na RAAM-u pred dobrim desetletjem mu je odprla nekaj vrat in je uspel napraskati tolikanj novcev, da se je s spremljevalci šel nove podvige, predvsem sedem RAAM dirk je še odvozil. Uspehi so mu privijačili zlato ploščico z imenom na listo nesmrtnih ultra športnikov našega planeta, sploh če se doda v rezime še njegovo udejstvovanje v dobrodelnih akcijah. Žal se mu je vedno mudilo na trening, prva in osnovna misel je bila kako čim prej na kolo, vedno je hitel garati do skrajnosti in zato vse prepogosto ni zmogel razmišljati kam sploh zavija njegova osebna cesta. Vendar je poskrbel, da je film njegovega življenja in nas, ki smo obiskovali edinstveno šolo ekstremizma z njim v ospredju, zagotovo vreden večkratnega ogleda.

Jure Robič

Ultrakolesarska legenda Jure Robič se je rodil 10. aprila 1965 na Jesenicah, življenjsko pot je sklenil po tragični prometni nesreči 24. septembra 2010 na makadamski cesti nad rojstnim mestom. Kolesarsko kariero je začel v klubu Lip Bled, nadaljeval jo je v novomeški Krki in kranjski Savi. Od leta 1988 do leta 1994 je bil član državne kolesarske reprezentance. Po letu 1994 se je posvetil ultramaratonskemu kolesarstvu. Zaposlen je bil v Slovenski vojski, leto dni pred smrtjo pa se je znašel na listi brezposelnih. Konkurente dirke čez ZDA je brezobzirno pospravil v zadnji žepek kolesarskega dresa na hrbtu (na osmih RAAM-ih dvakrat ni končal dirke, enkrat je bil drugi in petkrat zmagal). Svetovni rekord v vožnji kolesa na 24 ur je bil njegov, dve zaporedni zmagi je nanizal na dirki Le Tour Direct Ultime, ultramaratonski različici klasičnega Tour de France, ki jo kolesarji namesto v 21 etapah prevozijo v eni sami. Seveda, brez štirih zaporednih zmag na domači Dirki okoli Slovenije - Dos ras extreme, od leta 2007 do 2010, tudi ni šlo, pa še prvi je bil na švicarski dirki Tortour 2010.