Humanitarnost - hrana za multinacionalke?

Da je globalni finančni sistem za peščico finančnih institucij zgolj orjaška blagajna, ki je  kvečjemu deklarirano »naličena« z domnevno samoregulativno liberalno logiko »nevidne roke«, saj si pred sankcijami pravne države le tako lahko zagotavlja nemoteno izvajanje uničujočih plenilskih in malopridnih praks iztirjenega sistema, ki funkcionira po pravilih prevarantske piramidne sheme, v teh časih nikakor ni več in ob vse večjih zaslužkih peščice na račun slabšanja življenjskih pogojev večine niti ne more biti novica dneva. A razrahljane uzde nadzornih institucij so liberalne ideje tržne samoregulacije, ki je posledično prodrla v sleherni vidik človekovega individualnega in družbenega življenja, očitno pripustile tudi na področje humanitarne dejavnosti.

Program pomoči v hrani, tako imenovani »food aid«, po poročanju britanskega časnika Guardian namreč ni nič drugega kot zasebna blagajna poceni državnega denarja, ki si ga v višini milijarde ameriških dolarjev vsakoletno razdelijo trije največji ameriški prehrambni koncerni. ADM, Cargill in Bunge so zasebne družbe, od katerih ameriška vlada za potrebe svoje humanitarne diplomacije vsako leto odkupi kar sedemdeset odstotkov vse hrane, kar za dobavitelje predstavlja zaslužek v višini dobre milijarde dolarjev.

Kljub temu da so mnogi kritiki programa že dlje časa opozarjali na dejstvo, da omenjeni program bolj kot humanitarnim nalogam ZDA služi ekonomskim interesom triumviratu največjih živilskih koncernov v državi, pa konkretnejših dokazov doslej niso zbrali. To hibo kritikov programa so zdaj premostili novinarji Guardiana, ki se v svojih navedbah sklicujejo na analizo več sto pogodb med ameriškim ministrstvom za kmetijstvo in omenjenimi družbami v obdobju med 2010 in 2011.

Zanimivo pri razkritju je, da so se v bran programa najbolj srčno postavili predstavniki vlade, ne pa korporacij, saj so v pojasnilu navedli podatek, da so ZDA med leti 2009 in 2012 s pomočjo omenjenega programa pomagali 33 milijonom lačnih po vsem svetu, posredno pa pomagali ustvariti mnoga nova delovna mesta v ameriški prehrambni industriji.

Zagovarjanje programa, ki je zgolj navidez humanitaren, saj očitno služi predvsem parcialnim interesom peščice zasebnih družb, je namreč toliko bolj sporno, če upoštevamo dejstvo, da oligopoli, ki so samo nekoliko bolj mila oblika monopola, krnijo konkurenco in zatorej izkrivljajo gibanje cen. Kajpak v dobrobit ponudnika blaga; v tem primeru hrane.

Zaradi tega domneva, da Američani preko programa pomoči svoje vlade že vrsto let preplačujejo hrano in namesto humanitarne pomoči lačnim, z davkoplačevalskim denarjem »hranijo« korporativni pohlep, ne bo dolgo zgolj neutemeljen pomislek, ampak dejstvo. Strokovnjaki namreč že zdaj opozarjajo, da  gre v ZDA od vsakega dolarja, ki ga namenijo nakupu hrane, le 40 centov za njeno pridelavo, medtem ko gre preostali del v žep dobaviteljev in v manjši meri prevoznikov.