Roška pešpot
V zadnjih šestih letih sem preveslal Atlantski ocean, Jadran, Jonsko morje, Južno Korejo in Sredozemlje, še prej pa sem se preganjal po Mongoliji in Galapagosu. Pustolovščine sem iskal v tujini, v neznanih krajih z zanimivimi imeni, domači prag pa sem potisnil vstran. Ni se mi zdelo tako zanimivo, preblizu je bilo, preveč enostavno in dostopno.
Na (ne)srečo je odprava, ki sva jo načrtovala s Simonom, Angležem s katerim sva obveslala Južno Korejo in prek Atlantika, propadla. Dobila sva zelo zajeten kupček denarja za produkcijo dokumentarne oddaje o eksotični odpravi z morskim kajakom, a je zaradi družinskih problemov Simon moral ostati doma. Meni, prebivalcu skromnega dvomilijonskega trga, žal ta denar ni bil na voljo.
Medvedja šapa, pa vode nič
Na srečo me je istočasno srečala pamet. Naša država ponuja toliko zanimivih krajev, gozdov, rek in planin, da sem sklenil ostati doma in v partnerstvu s Harveyjem Normanom raziskovati te naše čudeže.
Ko pomislim na divjino, se najprej spomnim Kočevskega Roga, takoj po tem pa na pregovor »zaščiten kot kočevski medved«. Ta pregovor je nekoliko kontradiktoren, saj je za letos bil predviden odstrel 89 kosmatincev.
Medvedja šapa je tudi markacija pohodne poti, na katero sva se odpravila s Sinišo. Roška pešpot je približno 60 km dolga krožna pot po Kočevskem rogu, ki si jo je že pred desetletji zamislil Anton Prelesnik, starosta kočevskih gozdov.
Pot vodi po kraški planoti, kar pomeni, da vsa voda takoj pronica v podzemlje. Ob njej ni niti enega studenca, potoka ali jezerca, s katerim bi si lahko pohodnik pogasil žejo. Ker sva s Sinišo s seboj tovorila vso snemalno opremo (posnela sva kratek video o avanturi), sva večer pred začetkom z avtom odpeljala 12 litrov vode na polovico poti, do opuščene Roške žage, in se nato pripravila za zgodnji jutranji začetek.
Zbudile so naju meglice nad Rudniškim jezerom v Kočevju, ob katerem se začne Roška pešpot, in nekoliko zaspan a spodbujajoč nasmešek Nataše Briški, ki nama je prišla izreči dobrodošlico. Ob Natašinem prigovarjanju, naj se že prenehava obirati, sva pogumno oprtala nahrbtnike in se odpravila dogodivščini naproti.
Medved je svinja
Začetki pohodov so mi vedno težki. Na hrbtu nosiš vso hrano, vodo, nisi še ogret in zdi se ti nemogoče, da bi tako otovorjen lahko hodil cel dan. A nekako gre in hitro začnem uživati v naravi. S seboj sva imela vso opremo za taborjenje, saj na poti ni planinskih koč s toplimi posteljami in enolončnicami. Samo živali, veter in dež, ki ti lahko zagrenijo lahkotno pohajkovanje. Začetek Roške poti vodi po krajih, ki so bili še pred slabimi sto leti poseljeni, kjer je tisoče ljudi živelo in kmetovalo. To so vasi nekdanjih Kočevarjev, Nemcev, ki so se v te odljudne kraje naselili že okoli leta 1300 v sklopu avstrijsko-nemške kolonizacije. Izselili pa so se povečini zaradi političnih pritiskov. Najprej po prvi svetovni vojni zaradi pritiska s strani Kraljevine SHS, nato pa leta 1941 zaradi italijanskih okupatorjev, ki so jih preselili v Posavje, ki je bilo pod nemško okupacijo. Po vojni je svoje dodala še Jugoslavija. Tako so Kočevarske vasi začele propadati in pogoltnila jih je narava. Presenetljivo je videti, kako narava vzame nazaj prostor, ki si ga je pred tem za nekaj časa zase izboril človek. Ruševine nekdanjih gospodarskih poslopij, cerkva in hiš so se mi zdeli kot stari ostanki rimskih vil, ne pa kot ostanki domov ljudi, ki so nekateri še danes živi.
A kljub temu ta prostor ni prazen. Največja zver v Sloveniji, medved, se v Kočevskem rogu počuti zelo dobro in je kar pogost prebivalec tega odročnega področja. Kljub vedenju, da ni nevaren in da se človeka že na daleč ogne, sva se kar prestrašila, ko sva deset metrov pred nama, za velikim podrtim drevesom, zagledala celo skupino usločenih kosmatih rjavih hrbtov. Priznam, da mi je za trenutek srce poskočilo, a takoj potem sem postal čisto miren in skoncentriran. Podobno se mi je zgodilo že pred leti med snorklanjem okoli potopljenega vulkanskega kraterja na Galapaškem otočju, ko sem pod seboj zagledal dober meter in pol velikega morskega psa. Vedno me je bilo strah teh filmsko krvoločnih plenilcev, ki pa so v resnici čisto drugačni. Ko sem videl kako mirno in spokojno plava pod mano, sem globoko zajel zrak in se potopil, da sva plavala vzporedno in se čudila drug drugemu. Enako je z medvedi. Čeprav se jih ustrašimo, niso nevarni. Žal najini usločeni rjavi hrbti niso bili medvedi ampak divje svinje, ki so, preden bi postale večerja, zdrvele v nasprotno smer.
Roški zvonar
Res pa je, da sem podnevi veliko bolj pogumen kot ponoči. V gozdu še posebej! Tisti, ki je prespal med drevesi daleč od mestnega vrveža ve, da gozd oživi šele ponoči. Ravno takrat, ko oživi tudi naša domišljija, ki si mišje stopicljanje predstavlja najmanj kot trop volkov. Ko smo lani štirje prijatelji taborili na Kočevskem, bi naključen sprehajalec pomislil, da se sredi gozda pase velika čreda krav. Najplašnejši iz naše skupine je namreč prinesel s seboj velik kravji zvonec, s katerim je ponoči, ob skoraj vsakem šumu, zvonil kot nor. Zvonar sem bil seveda jaz.
Tokrat sva s Sinišo imela srečo, da je prvo noč pihalo in po devetih urah hoje sva lahko uživala v blaženi nevednosti, kaj vse se premika okoli naju, brez da bi midva to slišala. A hrano in po pečeni salami dišečo posodo sva vseeno za vsak slučaj spravila na lovsko prežo nekaj sto metrov stran od šotora.
Zjutraj naju je zbudil še močnejši veter in nekaj kapljic, ki so napovedovale zanimiv dan. Hitro sva stopila in zbežala iz jase v gozd, kjer sva bila bolj zaščitena pred vremenom. Oziroma vsaj zdelo se nama je tako, ker nisva videla kakšno neurje se zbira nad nama. Sredi Rajhenavskega pragozda, najbolj zanimivega dela poti, se je odprlo nebo in nad Kočevskim rogom je nastal največji slap na svetu. Visoke jelke in bukve niso imele posluha za naju, premočena sva bila do kože. Temperature so padle iz prijetnih dvajset in nekaj na šest stopinj. Zapihal je veter, ki je bil še hujši kot ostra zimska burja, ki sem je navajen od doma. Deževalo je toliko, da so se nama v čevljih naredile lužice. Ne zato, ker bi premočili, ampak ker je toliko vode steklo ob nogi, čez nogavice v čevlje. Mokre nogavice, moker čevelj in 25 kilometrov hoje pomenijo samo eno: žulje.
V življenju sem zaprl veliko nepremočljivih vreč, a ravno tisti dan sem vrh svojega nepremočljivega nahrbtnika zaprl v napačno smer. Voda je pronicala skozi in zmočila čisto vse, od spalne vreče do podloge in toplih oblačil. Siniši prav tako, saj je on nepremočljivo zaščito raje potegnil prek dela s snemalno opremo. Z vsemi temi nevšečnostmi nama ni preostalo drugega, kot da stisneva zobe in potegneva do Rajhenava, kjer sem vedel, da je kozolec, pod katerega zavetrjem bi lahko prespala. V varnem zavetju kozolca, med bučanjem vetra in treskanjem dežnih kapelj, sva tisto noč počela nekaj prepovedanega in grešnega. Čez noč sva v šotoru vsako uro in pol prižgala gorilnik in se tako za silo segrela. Ogenj v notranjosti šotora iz najlona je vedno slaba ideja, razen takrat, ko je alternativa pljučnica.
Vrata v naravo, za vsakogar
Tretji, zadnji dan, je bil kar težak. Nahrbtnika sta bila lahka, a stopala razbolela in žulji skeleči. Na srečo se je zopet prikazalo sonce in naju posušilo ter ogrelo. Od Rajhenava do Kočevja je bolj kot ne ciljna ravnina. Prijetna hoja po gozdu in gozdnih poteh z nekoliko več civilizacije in vonjem konca poti, ki ti daje energijo za premagovanje zadnjih kilometrov.
Roško pešpot sva prehodila v treh dneh. Eni jo pretečejo v enem samem dnevu, nekateri pa si vzamemo več dni, da še bolj uživamo v vseh lepotah Kočevske. Hoditi po takšnih gozdov je čisti užitek. Nekatere jelke, kot recimo Kraljica roga, so pognale iz semena istočasno, kot je Kolumb odkrival Ameriko. Mi pa toliko stoletij kasneje hodimo pod njihovimi krošnjami. Za vse dobre stvari se je treba potruditi in to velja tudi za Roško. Z nekaj logistike (predvsem glede vode), je pot primerna tudi za začetnike. Markirana je dobro in s karto se skoraj ne moreš zgubiti. V treh dneh po poti nisva srečala drugih ljudi.
Kočevska je še neodkriti biser miru, v katerem lahko z naravo postaneš eno.
