Kult 42.195
Še nikoli ni toliko ljudi teklo. Se rekreiralo s tekom. Prav tako še nikoli ni toliko ljudi preteklo maraton. In prav gotovo ne žensk.
Zakaj toliko ljudi želi preteči ravno teh 42.195 metrov? Vsaj enkrat v življenju? Prestiž? Izziv? Moda? Mazohizem? Užitek ali trpljenje? Obsedenost s tekom? Frustriranost? Samodokazovanje? Postavljanje pred ostalimi? Narcisoidnost? Borba s samim seboj? Ekscentričnost? Verjamem, da je vzrokov vsaj toliko kot je metrov maratona. Ali pa kar maratoncev samih. Verjamem, da niti nimamo dovolj besed v slovarju, da bi vse te vzroke lahko navedli. Za kakšnega od njih še sami ne vemo, da se skriva v nas in da nas je ravno ta vzpodbudil, porinil v superge in navdušil nad »kraljevsko dolžino metrov«.
Teči dlje
Vsakega dolgoprogaša očitno enkrat tozadevno ” nekaj zadene”. Na več načinov. Večkrat po malem ali pa naenkrat - en direkt. Mene osebno je ideja o daljšem teku dobesedno zadela na moji “šverc tekmi” - na teku trojk. Če sem čisto iskrena je botrovalo celo malo … zavisti. “Zakaj nekateri lahko in zakaj drugi ne moremo? Ali celo ne smemo! Zakaj mislimo, da ne smemo? Zakaj sploh mislimo, da ne moremo, če niti poskusili nismo?!” Sanjarjenje ali bolj po tekaško: nekakšna pred vizualizacija, kako (tudi) jaz pretečem 28 kilometrov in si dokažem, da zmorem!
“Kaj pa maraton?”
Že sama beseda se mi je vedno zdela nekako veličastna. Maraton. Večkrat kot sem jo slišala, bolj mi je bila všeč. Z vsakim letom in z vsakim nadaljnjim Ljubljanskim maratonom, ko sem maratonce vzpodbujala ob progi, je postajal “virus Curcus” v meni močnejši, agresivnejši. “Če bi bila prepričana, da je varno tudi za ženske. Če bi imela nek tekaški program. Čas za trening.”
Potrebovala sem samo malo spodbude, potrditve, da lahko. Da mi bi nekdo prepričano rekel nekaj takega: »Ja, seveda, zmoreš!«
Potem se je zgodilo
Četrtkovo jutro. Usodno srečanje ob ključnem trenutku. 3. januar 2002. Stopim na tehtnico. Oblečem kavbojke in jih…. komaj zaprem! »Sranje…« pomislim. Istočasno opazim na omarici Polet. Novo prilogo časopisa Delo. Pritegne me naslovnica! Prelistam in se ustavim na strani z velikim v oči padajočim naslovom:
ni podpisa
Kult 42.195
»Uf! Uf! Uf! Opa, opa, opa … »
Pritisk naraste, srčni utrip pospeši, v ušesih zašumi in v glavi zavrti! Seveda sem vedela, kaj pomenijo te številke! Berem podnaslov: »Ste kdaj pomislili, da bi enkrat v življenju pretekli maraton? … »Ja!!!! Sem!!!! Ne me spraševat neumnosti!!!!!« … Če ne – prav. Ne boste ga … »Ne!!!! Ni prav!!!! Jaz bi ga!!!!« Če ja – s Poletom vam to lahko uspe.« »Ja! To! Prosim!« Kakšen naslov! Kakšen udarec! Kakšen … direkt!
Tisti članek sem požrla
Dobesedno požrla. Ja! No, ne ravno dobesedno. Izvod imam še vedno spravljen. Ampak – vse kar je pisalo je držalo. Kot bi mi gledali v glavo. Direktno v možgane!
“Kako vedo, da potrebujem ravno to!?”
»Maraton je čarobna beseda. Marsikomu spremeni življenje, …« sem brala naprej. In potem je pisalo v Poletu – tam v kvadratku: “Iščemo Poletove maratonce!” Takoj sem se prijavila. Ime priimek, naslov, telefon, starost, višina, teža, če že tečem, morebitne bolezni , poškodbe. In komaj čakala naslednji četrtek.
Poletomanija
Naslednjih nekaj let je vsako četrtkovo jutro zgledalo tako, da sem še v pižami tekla ven v nabiralnik po novo številko Poleta. Za Delo mi je bilo čisto vseeno. Če je ali pa če ga ni. Samo da je POLET! In da je v Poletu del namenjen samo tekačem, ki se mu je reklo: Maratonec! To je bilo – najboljše! Tisto!
S to prvo številko so se nam prvič predstavili tekaški strokovnjaki, navdušenci, maratonci, aktivni športniki, katerih zapise, članke in misli prebiram in požiram že celo vrsto let: Primož Kališnik, Beno Piškur in Nada Rotovnik Kozjek v prvih bojnih vrstah. Ter ostali.
Vsak po svoje je na svoj način vtkal v to kultno revijo odlično tekaško energijo. Revolucionarji teka! Rešitelji tekaških duš! In tekaških teles. In krivci strašne gneče na PST po vseh teh letih! Ne le na PST! Na startu Ljubljanskega maratona in ostalih tekaških tekem po vsej Sloveniji.
Polet je Slovenijo dobesedno obnorel!
V teh dneh, po ogledu kultnega švicarsko-francosko-belgijskega dokumentarnega filma o teku: “Free to run” , oz. naslovljeno v Slovenščini “Maraton!” lahko napišem, da je Polet nekakšna slovenska različica švicarske mednarodne tekaške revije Spiridon, ki je začela izhajati leta 1972! In kljub temu, da imamo danes na razpolago celo vrsto različnih tekaško obarvanih revij in časopisov – Poletu iz tistih let enostavno ne more priti niti približno blizu prav nobeden! Tisti Polet je imel karizmo. S to zadevo pa je tako, da jo imaš ali pa je nimaš.
Kar poglejte okoli sebe kaj je povzročil
Vse teče, nori…. in tudi živi od teka. Zaradi Poleta je gotovo manjša brezposelnost. Toliko kot je danes tekaških trgovin, klubov, trenerjev, svetovalcev in ostalih bolj in manj potrebnih “spremljevalcev teka”, jih ni bilo še nikoli. Prav gotovo manj bolezni. Tek JE zdravilo! Za dušo in telo. Polet si gotovo zasluži državno odlikovanje ter zlato zvezdo na pločniku pred Delovo stolpnico. Mislim, da ni težko ugotoviti ZAKAJ.
Polet mi je polepšal življenje …
Sledil je teden in še en teden pričakovanja. Ali bom izžrebana? Bom med srečno dvajseterico? Prepričana, da bom izžrebana, mrzlično listam revijo in končno najdem: Polet za 20 maratoncev. Prebiram imena. Še enkrat preberem seznam. Pa še enkrat, čisto počasi. Ni me med njimi. Kar verjeti ne morem.
Med srečneži se nisem našla a odločitev, da treniram po Poletovem programu je padla. Vsak stavek v Poletu sem pazljivo prebirala še naprej. “Tekla bom po tem programu in pretekla vsaj polmaraton! In če ne letos pa naslednje leto – cel maraton! Vsaj enkrat v življenju bom pretekla cel maraton”, sem se trdno odločila. In sem tekla strogo po programu.
Končno sem bila na pravi poti do maratona.
»Če kdaj, mi mora uspeti zdaj!«
Ne rečem, da mi ni. Le pot do mojega prvega maratona je naredila še en veeeelik ovinek. Lastna neumnost, splet okoliščin, gospod Murphy? Gotovo je le, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Pa kdaj drugič več o tem.
