Odzivi na vožnjo s šestimi
Polet na kisiku se je domislil, kako prenesti več kisika v čeladne glave. Kolesarske skupine smo omejili na šest kolesarjev ali manj. Nikoli več. Predvideli smo, da je šest optimalno število, če se seveda vozimo po predpisih, kar pomeni v gosjem redu, drug za drugim. Vse upe, da bomo se lahko nekoč vozili vštric, dva po dva s krmilom ob krmilu, smo že zdavnaj opustili. Prav je tako, tak način vožnje je le za najbolj izkušene kolesarje, tiste, ki že živijo od kolesarstva, in ne za nas rekreativce, ki se komaj znamo sami voziti, kaj šele z nekom, ki je dva centimetra od našega krmila. In če se spet vrnemo na ceste. Kolesarji, ki so resnično bili del skupinic po šest kolesarjev, so s to odločitvijo zadovoljni. Manj izkušeni so, bolj so zadovoljni. Tisti, ki se štejejo med zelo izkušene, največkrat povedo, da jim je vseeno, koliko šteje skupina, vendar je treba vedeti, da taki tudi najbolj pozabljajo na varnost v prometu. Za njih je samoumevno, da je promet nevaren in da se nesreče dogajajo vedno drugim, največkrat tistim manj izkušenim. Odziv na našo pobudo je bil zelo mešan. Vedno se najdejo nasprotniki in vedno se najdejo taki, ki jim je vseeno. Kar je novega v kolesarstvu glede tehnike, je vedno dobrodošla tema za pogovor, ko pa pride novost v zvezi z varstvom v prometu, se največkrat zamenja tema, še prej pa zamahnemo z roko. Pa vendar, vsi tisti, ki so vozili v skupinah po šest kolesarjev, so priznali, da je ta ideja zelo dobra. Niti eden ni rekel, da je to slabo oziroma da je enako varno ali nevarno kakor pri večjih skupinah. Zato dodajamo nekaj izjav kolesarjev, ki so vso letošnjo sezono kolesarili v skupinah po največ šest kolesarjev. Vprašanji sta bili dve, prvo se je glasilo: Ali ste zadovoljni s skupinami po šest kolesarjev in če niste, zakaj niste? Drugo pa: Kaj po vašem mnenju se lahko največ naredi za varnost kolesarja v prometu?
Aleš Lužan, 35 let, 4000 km/leto
Sem zadovoljen, namreč, sama varnost kolesarjev v skupini se je povečala. Sam tempo skupine je tudi boljši, laže se najde šest enakih kolesarjev kakor 10 ali več. Sami kolesarji lahko naredijo največ za večjo varnost v prometu. Na primer: oblačila morajo biti zelo vidna, da niso črna, da vozijo kolesarji po CPP, da se ne vedejo na cesti, kot da so glavni (še vedno smo šibkejši od avtomobilov), da gledajo okoli sebe.
Janez Zeni, 80 let, 4000 km/leto
Sem zadovoljen in menim, da je neka optimalna skupina kolesarjev, ki je glede varnosti na cesti najbolj obvladljiva.
Osredotočenost na vožnjo, ki je izrednega pomena za varnost, in tudi na užitke, ki nam jih kolesarjenje daje. Ta osredotočenost je po mojem mnenju odvisna tudi od telesne in psihične pripravljenosti in spočitosti. Če gremo na turo utrujeni, če nas med vožnjo, kot so zapisali kolegi, kaj zmoti, na primer nedisciplinirana vožnja nekaterih (vožnja ni v »vlaku«, ampak po sredini ceste, pogoste debate vsaj dveh kolesarjev, ki s trenutno situacijo nimajo nobene zveze), tovarištvo med kolesarji, ki ni vedno na visoki ravni. Pri tem pa moram poudariti, da se je tovarištvo, vsaj kjer sem bil zraven v primerih defektov, odlično izkazalo. Nespodbudno na malo manj hitre kolesarje deluje tudi občasno norenje nekaterih, potem sicer običajno počakajo, ko pa jih najpočasnejši dohiti, pa že hitijo naprej, in lahko se zgodi, da nekdo izgubi voljo do skupinskega kolesarjenja, ki ima svoj čar prav v nesebičnem sodelovanju in tovarištvu. Že iz planinarjenja je poznano, kako nekomu ubiti veselje do tega: najprej greš naprej, potem ga počakaš, ko te dohiti, greš pa spet naprej, ne da bi mu dal možnost za krajši oddih. To še nekajkrat ponoviš in dosežeš svoj namen, da boš drugič sam.
Dušan Frlež, 48 let, 7000 km/leto
Jaz mislim, da je bila vožnja v skupinah po šest letos precej bolj varna, tudi manj čakanja na klancih, manj »trobljenja« voznikov, manj prevoženih lukenj na cesti je bilo. Največ moramo narediti sami. Še vedno se zgodi, da je del skupine skoraj na sredini ceste. To se ne sme dogajati, s takim ravnanjem tisti posameznik, ki ne vozi lepo za prvim, ampak dober meter bolj levo, ne ogroža le sebe, ampak vso skupino. Če se že ne moremo voziti drug za drugim, potem je treba »prevzeti« formacijo, ki jo imajo motoristi: eden se vozi malo bolj levo od spredaj vozečega, tisti za njim pa malenkost bolj desno – tako se ne more zgoditi, da je četrti že skoraj na sredini ceste ...
Đuro Čulibrk, 74 let, 30.000 km/leto
Vsako sezono prekolesarim med 25.000 in 30.000 kilometrov. Samo enkrat na teden se vozim s skupino, vse drugim kilometre naredim sam. Glede na mojo starost in močno poslabšan vid se zelo težko vozim v večjih skupinah, zato so šesterke zame najboljša rešitev. To je skupina, v kateri se počutim varnega, hkrati pa imam še vedno občutek, da vozim v skupini, da nisem sam. Torej, zelo pozdravljam tak način kolesarjenja. Kaj še narediti za varnost? Predvsem pamet pod čelado in dosledno upoštevanje cestnoprometnih predpisov. Vsaka skupina bi morala imeti vodjo, ki bi budno pazil na vse pomanjkljivosti in napake, kajti sam se težko vidiš, sploh ko je srčni utrip močno povečan. Skratka, strpnost, pamet, zavedanje, da nisi sam na cesti, da si v bistvu zelo ranljiv člen v prometu.
Matej Flerin, 38 let, 4000 km/leto
Zadovoljen sem s šestico. Več nadzora in pregleda nad skupino – pri številčnejši se večkrat zgodi, da nekoga niti ne pogrešaš in da je resnično odpadel. Laže se sestavi bolj homogena skupina, lažje so menjave, hitreje prideš na zadnje mesto in si s tem manj časa izpostavljen ... laže je upoštevati CPP ... Sam proaktiven kolesar naredi največ za svojo varnost, stoodstotna pozornost in dobro predvidevanje, kaj lahko drugi v prometu naredijo narobe, vidnost kolesarja tudi veliko pomaga, čeprav morajo vozniki res gledati na cesto, da to pride v poštev. Nekateri počnejo pač vse druge stvari in nam oprema v stilu kresničke nič ne pomaga.
Slavko Zupanc, 64 let, 3000 km/leto
Skupine po šest so se zelo dobro izkazale. Kolesarim tudi z drugimi skupinami. Povsod sem predlagal šesterke in povsod so bile dobro sprejete. Na kolesarskem potovanju v Osijek smo se zelo veliko vozili po zelo prometnih in ozkih cestah z veliko tovornjaki in so se majhne skupine izkazale za zelo dobre. Glede varnosti se strinjam s kolegi. Sami kolesarji moramo poskrbeti za svojo varnost. Upoštevanje pravil je najmanj, kar moramo narediti kolesarji. Pomembna je tudi osredotočenost na vožnjo.
