Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Po franji je tudi...

Klasičen prizor nekje ob morju, ko je sonce v svoji življenjski formi in nalašč topi vse pod sabo, še najbolj pa asfalt. Nikjer nikogar, kaj šele sapice, ki bi lajšala plitvo, hitro delovanje srčnega utripa. Čas, ko je vroče, ko človeka v senci mine, da bi še kdaj naredil korak več, kot je treba, do še globlje sence, čas, ko nas skrbi, kaj bo ponoči, ko se komarjem začne nočna, če bo sonce podaljšalo izmeno. In takrat mimo nas pripelje kolesar z dolgimi nogavicami in čelado na glavi. Še dobro, da ima sončna očala, ker drugače bi se ustrašil njegovega pregorelega pogleda. Hrvati pravijo, da so Slovenci najbolj trapast narod pod soncem, še bolj trapasti pa so slovenski kolesarji in prepričani so, da so vsi Slovenci kolesarji in hribolazniki in, ne, smučarji ne več, ker so ljubosumni na hrvaške smučarje. Res je, da imam ob morju čast govoriti samo s sobodajalci, natakarji in domačini, ki se borijo z »oslovsko senco«. Pač ne poznam Hrvata, ki bi znal kaj več povedati kakor pa bentiti. Toliko o tem, če govorimo o milem za drago, kar koli že to pomeni. Celo prepričan sem, da so se ravno Slovenci spomnili »poskočice doskočice«, ki se imenuje: aktivni dopust! Aktivni dopust? To pomeni, da moramo biti med dopustom še kako aktivni, da moramo postoriti vse zamujeno med službenim časom. Športna rekreacija je krasen način, da se človek kratkočasi med dopustom, počitnicami, odmorom. Seveda je, med službenim časom imam čas le za službo in nekaj malega za družino, med dopustom malce več za družino in še več za svojo rekreacijo. Seveda, saj sem športni rekreativec, kar pomeni, da sem tudi malce egoist. Nič ne de, otroci bodo kmalu zrasli in me ne bodo potrebovali, vmes pa bom jemal bližnjice, ali kot pravi receptor hotela v Dalmaciji: »hvatal krivine«. Lep izraz. Sploh za kolesarja.

Tja čez Alpe

Ravno ko nastaja tole besedičenje, me kliče kolesarski prijatelj in sprašuje, zakaj nisem prijavljen za Alpe Scott, ki se bodo zgodile čez tri dni. Ne odgovarjam mu, ker ga rad ignoriram. Potem me prešine, da na tem maratonu nisem trpel že juhuhu let in bi se res spodobilo, da spet stegnem jajca do asfalta in križ do zavorne čeljusti. Nazadnje, ko sem se ga udeležil, je bil na njega dan najbolj vroč dan v tistem letu! Krasno je bilo. Kdor pozna asfalt, vržen čez strmino Pavličevega sedla, potem si lahko predstavlja, kako se je tam vzpenjati ob dvanajstih, ko je sonce na vrhuncu dneva in svoje moči in ko mu kakih 35 stopinj po Celziju pomaga premagovati 18-odstotni klanec, na klancu pa na primer jaz in še vsaj dvesto meni podobnih norcev. Po Franji ni konec kolesarske sezone, pravim vedno, ko srečam junaka, ki pravi, da se splača le do Franje kot dneva D trenirati, vse drugo je regeneracija do začetka priprav na novo Franjo. Popravim ga, da je Franja le test za Alpe Scott in da Alpe Scott napovedo Junaka Vršiča. Da, dragi moji kolesarji in še dražje kolesarke, cilj Franje je start najlepšega dela sezone. Tiste vroče nedelje, kot najbolj vroč dan, se žal ne spominjam po tem, da se mi je znova izmuznil kravji zvonec, ampak po rešilcih, ki so na infuzijo transportirali uboge soborce. Padali smo kot muhe z vročega vetrobrana, no, jaz nisem padel, moram potrkati ob balanco, ampak sem prvič haluciniral tam nekje na koncu Logarske doline. Pred mano se je pojavila okrepčilna postaja, jaz pa kot naročen s praznima bidonoma. Ustavil sem se in natočil oba. Še enega sem spil z nog, se zapel v pedale in odbrzel proti Gornjemu Gradu. Vročina je bila premagana, vsaj tako sem se prepričeval, dva nabita bidona sta v takih primerih mitraljeza. Prišel je Gornji Grad, ne vem, ali ni minilo prej kot v desetih kilometrih. In tam pod lipo je stala okrepčilna postaja, predzadnja na maratonu. O, kako sem je bil vesel, rekel sem si, če jo izpustim, bo do vrha Črnivca kalvarija. In se ustavim, pridem na vrsto za tankanje, iz košaric potegnem plastenki, in glej ga, nisem rekel zlomka, ampak sem omenil moški spolni organ, obe plastenki sta bili napolnjeni do vrha! To je bil znak, da me je vročina premagala in ne obratno. Čisto diskretno sem se usedel na sedež, le do naslednje lipe, ki je bila prosta v senci, toliko me je naredila pametnega, da sem se prepričal usesti in počakati, da bodo halucinacije preskočile na kakega drugega norca s čelado in številko na hrbtu. Moj postanek je trajal in nihče se ni ustavil, da bi me vprašal, ali sem potreben pomoči. Čudno se mi je zdelo, saj sem večino mimoplazečih poznal. Potem sem se osredotočil na njihove oči in cikcakanje po asfaltu in sem hitro ugotovil, da so še na slabšem. Niso vedeli, kdo so, vedeli pa so, da je njihov najboljši čas na Alpah Scottu močno ogrožen, zato o senci ni bilo govora, kaj šele pomoči sotrpinu. Jojmene, zagrabil sem kolo in zadnje, česar se spomnim, je bila okrepčevalnica na Črnivcu. Tam je stala mična gospodična z baloni, ki so komaj ostajali pod majčko z napisom Scott. Podala mi je plastenko hladne vode, nasmehnil sem se ji, vrnila mi je nasmeh s podnapisom »Bravo« in me celo porinila proti ubežniku. Celo zahvalil sem se ji, balonov mi ni uspelo pohvaliti. Blagor detetu, ki ga bo dojila, sem si rekel, blagor tistemu, ki danes ni na tem jebenem Črnivcu, in blagor materi moji, da ni rodila še bolj neumnega otroka … Kaj kolesar razmišlja, ko kolesari z rdečimi lučkami na armaturi? Da, celo o dojenju … In tako sem nekako prispel do Kamnika, kjer me nihče ni čakal. Prevozil sem ciljno črto in preklel dan, ko sem postal kolesar.

Testiranje

Potem sedim v senci kavarne in gledam hladno pivo, kurja polt dvigne dlake na rokah, na nogah jih ne more, srčni utrip je hiter in plitek, kot sem že prej omenil, gledam pivo in se spomnim najboljšega testa za preizkus moškosti. Test gre tako: kot ti je najbolj vroče, pojdi v gostilno, naroči hladno točeno pivo, in ko ga natakarica postavi na mizo, ga glej še pet minut! Moški, ki preživi ta test, se lahko imenuje moški, pozabite na mlade Indijance, ki se obešajo z medvedjimi kremplji, vpetimi v kožo na prsih, viseč deset metrov od tal, to ni nič v primerjavi z našim testom. In sem zdržal pet minut, potem še minuto dlje, ker nisem bil prepričan, ali nisem dokončno shaluciniral ali vsaj znorel. Končno sem ga nagnil. Najprej je stekla pena, potem pivo in kmalu potem sem skozi vsebino in odebeljeno dno kozarca kot skozi neki fatamorganski tunel videl njegove obrise. Spustil sem pijačo in čez parkirišče zagledal prijatelja kolesarja, ki me je danes klical, zakaj nisem prijavljen, kako kot pijanec lovi ravnotežje s pomočjo kolesa ob sebi. Pomahal sem mu in nakazal, da imam prost stol v senci kavarne. Dvignil mi je roko v pozdrav, da me je videl in razumel, naslednji trenutek pa se je zgrudil sredi parkirišča. Kap! Nemogoče! Hotel sem steči v pomoč, a sta me prehiteli dve medicinski sestri, ki sta imeli nosili vgrajeni med seboj. V trenutku se je znašel v rešilcu, kolo pa so mu prislonili na bližnjo živo mejo. Pozneje, ko sem njegovo kolo peljal k njegovi ženi, sem izvedel, da je bil potreben infuzije, da je živ in malo manj zdrav. Medtem ko sem specialko peljal na njegov naslov, se je na displejčku armature mojega avta kazala številka 42! Pozneje sem na televiziji izvedel, da smo preživeli najbolj vroč dan v letu, in še pozneje, ko je staro leto poslavljalo še potrditev, da je bil tisti dan res rekordno prevroč.

***

Sledi nauk zgodbe oziroma nasvet, ki ga podam raje, če prej opišem opisani dogodek. Če je zunaj peklensko vroče, nikar ne obremenjujte kolesa, raje pojdite na stol kake kavarne v senci, in ne, ne pijte piva, pijte nekaj, kar manj osveži, a ne vsebuje alkohola. Jemljite to enako, kot to jemljete pozimi, ko termometer kaže recimo minus 15 stopinj. Saj takrat ne greste na kolo, kajne. Ker je prehladno? Da, tudi prevroče je lahko, čeprav se čudno sliši. Če pa res ne morete gledati parkiranega kolesa, čeprav je zunaj prevroče, svoj trening omejite na največ uro, uro in pol in potem se skrijte in pijte regeneracijske napitke. Veliko pijte in veliko se pogovarjajte o tem, kako neumni da ste, ko ste šli v taki vročini na asfalt. Vem, dopusti so in lepo vreme ... da, po Franji se kolesarski užitki šele začnejo.