Nasprotja se privlačijo

Da se bo jedlo in pilo tri noči, med nami pa se bodo sukale s kraguljčki okrašene trebušne plesalke in nam ponujale vodno pipo, bi morda pričakoval turist, ki je nekoč v enem dnevu videl grand bazar, sultanovo palačo in modro mošejo, zvečer pa se napil rakije v glasnem vzdušju »prave orientalske« restavracije. Sama sem pač vedela, da je takšen orientalizem bolj prodajni hit za turiste. In da bo turško-nemška poroka, ki naj bi se začela popoldne na ladji po Bosporju, zvečer pa nadaljevala v mestni restavraciji v središču Istanbula, daleč od mistike Tisoč in ene noči. A me Turčija tudi tokrat ni pustila na cedilu, vsaj kar zadeva presenečenja: to je bil prvi žur v mojem življenju, na katerega sem prišla točno –in zamudila.

Do sekunde točni svatje

Displej v pristanišču je kazal dve minuti čez štiri, jaz pa nisem mogla verjeti svojim ušesom. Nevesta, Nemka, mi je po mobitelu pojasnila, da je ladja izplula ob štirih nič nič in tiste, ki so se druščini pridružili ob naročeni četrti uri v pristanišču, pač pustila na obali. »Is this some kind of joke?« je izdavila ena, ki je prej nisem poznala. Hja, če naročiš svatom, naj pridejo ob štirih v pristanišče potniških ladij petnajstmilijonskega mesta, moraš pa res globoko verjeti v previdnost svojih gostov, da za isto uro naročiš kapitanu, naj izpluje. Mar pričakuješ, da bodo svatje za vsak primer prišli že uro prej iskat pravo ladjo in potem ključno sekundo skočili na krov?!

Bilo nas je več, bedakov

Kaj hočemo, to je to. Ostali smo na suhem. Večinoma prijatelji mladoporočencev iz skupnih istanbulskih študentskih časov. Prileteli smo z novimi družinskimi člani iz Slovenije, Gruzije, Indije, Francije in Nemčije. V svilenih oblekah, z rožami, darili in dojenčkom smo zbegano stali na razrukanem betonu pristanišča Iskele. Ladijske hupe so trobile, istanbulski galebi krakali, pripravljalo se je k popoldanski nevihti. Nemočno smo pogledovali okoli in se po bizarnem povpraševanju mimoidočih »are you here for the wedding, too? Well, you're late« nekako prepoznali med sabo. In si mislili, še dobro, da nisem jaz edini bedak, ki je pripotoval tako daleč, potem pa zamudil poroko.

Glasbenik in antropologinja

Tradicionalni turški dan za poroke je petek in tistega sta za svoj »da« izbrala tridesetletna Nemka in Turek, natančneje Kurd. Njuna veza se je začela pred leti, ko je ona leto dni preživela kot tuja študentka antropologije na eni od istanbulskih univerz. Po končani izmenjavi njena vrnitev v Nemčijo ni dolgo trajala. Kmalu se je preselila nazaj v Istanbul in skupaj sta najela veliko stanovanje, v katerem sem bila nekaj mesecev njuna sostanovalka. On je glasbenik, igra tradicionalno kurdsko brenkalo saz. Več let svoje kariere je preživel v Nemčiji, kar je njuno začetno komunikacijo močno olajšalo. Angleško namreč ni znal, saj zaradi slabega javnega šolstva celo mladi Turki ne znajo tujih jezikov. Tudi sama sem bila tedaj prisiljena, da končno enkrat, 1300 km vzhodno od doma, obnovim srednješolsko znanje nemščine. To je bil uvodni korak k spoznanju te presenetljive turško-nemške prepletenosti, ki jo je v Istanbulu čutiti na vsakem koraku. Nihče ne ve, zakaj se ta dva silno različna naroda tako čudno privlačita.

Skrajne razmere krepijo prijateljstvo

Tudi tistega poročnega petka smo zamudniki vzrok za nastali položaj politično nekorektno poiskali v tem odnosu, rekoč, mora biti pa res razburljiv, če smo mi zdaj tu. Ja, nekakšna šala. In smo jo tako tudi vzeli. V parku smo čakali, da se ladja vrne z dveurnega izleta. Po njem naj bi se namreč vsi odpravili na ohcet v neki tipični lokal v petem nadstropju na Taximu. Kajti zamuditi še žur bi bilo pa res bizarno! Hvala bogu nam je bilo naročeno, naj na ladjo prinesemo alkohol po svojem okusu, češ, v Turčiji je slab in drag, bo pa na ladji pripravljen led za ohladitev. In tako smo na klopci degustirali slovensko, gruzijsko in francosko vino ter turški efes iz najbližje trgovinice. Ko je začelo pršiti, smo se pomaknili pod platneno tendo obalnega lokala in pod njo doživeli najhujšo in najdaljšo majsko nevihto, kar jih Istanbulčani pomnijo. Nebo je bilo črno, po tleh je drla voda, petmetrski valovi so butali v pomol in izničili delo vsakega dežnika. Stiskali smo se proti središču mize in greli roke z žerjavico za vodno pipo. Čez fine obleke smo bratsko navlekli vse, kar smo imeli. V skrajnih razmerah se prijateljstva hitro ustvarjajo! In otrok je kot ubit spal v vozičku, mašalah. V trušču vodnega razvrata smo si pripovedovali intimne zgodbe iz oddaljenih krajev in šele zaskrbljeni klic Istanbulčana, pri katerem sem stanovala, me je spravil v realni čas: Janja, si okej? Ste lahko pristali z ladjo? Uf, Hasan, niti izpluli nismo. In malo sem že pijana.

Vsaka stvar ima dve strani

Na srečo. Kajti romantična plovba se je s petdesetimi nemškimi sorodniki na krovu iztekla vse prej ko romantično (oni niso zamudili, ker so se mladoporočencema pridružili že v mestu –so že vedeli, zakaj). O kakem razgledu »glejte, tu je Azija, tu pa Evropa« ni bilo ne duha ne sluha, veter, dež, valovi, sunkovito zibanje, slabost. Zasilno so pristali na nekem drugem koncu obale in se spravili v mestni avtobus proti Taximu. Voda, ki je drla po strmih istanbulskih klancih, je spodkopavala kolesa, avtobusu je drselo in med majanjem je zdrsnil navzdol. Brez hujše nesreče, a menda precej prestrašenim je vseeno uspelo prispeti v restavracijo, kjer smo se jim nakodrani od vlage slednjič le pridružili.

Mešana raba prostora

Taxim je istanbulski downtown. Stari center na drugi strani zaliva Zlati rog je rezerviran za banke in turiste in zvečer tam ni nikogar. Medtem ko novejši Taxim s slavno ulico Istiklal, na katero se na eno stran pripenja »arty farty« mondeni Cihangir, na drugo pa »red light district« Tarlabaše, ne umre do prve jutranje molitve, ko z glavne ceste avtomobili poberejo še zadnje transvestitske prostitute. Arhitektura na videz ni nič drugačna kot doma, vibracije pa. V prvem nadstropju sadjar, v drugem fotokopirnica, v tretjem disko, v četrtem restavracija in v petem strešna terasa za žur je vzorčni primer »mešane rabe prostora«. V eni takih sta nas pričakala v klasično belo obleko napravljena nevesta in ženin, čigar številčna družina z vzhoda Turčije ni bila na poroki; ker so starši že stari, za druge bi bil pa to prevelik finančni zalogaj. Neprimerljivo laže pride Nemec v Istanbul kakor domačin z vzhoda, ekonomija pač. Škoda!

Konec? Saj je šele dve!?!

Ob udarnih ritmih tradicionalne kurdske glasbe so se kot po ukazu hudo razvneli vsi Nemci. Sklepam, da zaradi neznanskih količin popitega alkohola. Namreč, ker sem vmes skočila »domov «, da bi dala spat otroka, in se vrnila ob enajstih zvečer, je od vsega alkohola ostalo le še dva deci poljske vodke. Vsakega toliko časa se je potem sicer pojavila buteljka vina, ki jo je prinesel novi prišlek, a je šla hitro, kot je prišla. Vsaka dobra stvar je imela pač svoj ampak. Hrana je bila dobra in pekoča, a začuda brez slaščic. Glasba odlična, ples tudi, in če bi kateri od ženinovih prijateljev glasbenikov znal vsaj malo več angleško kakor jaz turško, bi morda celo spoznala simpatične ljudi. Ampak. Ob rani drugi uri ponoči, sredi najbolj energičnega plesa, ko so mladi Kurdi s tako vnemo plesali svoj kolo, da so se jim pridružili še najbolj okravateni evropski strici, so prižgali luči in nas pospremili v dvigalo?! Konec, ende!

Nemke vračajo udarec

Na poti domov na stojnici kupim kilo jagod. Celo sadjar ima še odprto. Pogovoriva se po turško, ko pa pogovor steče, preideva na nemščino. Da je nekaj let živel tam gori. In smo spet pri turškonemški navezi. Ki je povsod! Nemška ambasada v Istanbulu je oblegana bolj od najslavneše prodajalne baklav Guloglu v Kadikoyu (1000 kg jih prodajo na dan). Očitno se dogaja poseben fenomen, lahko bi rekli, da Nemke vračajo udarec. Če so se Turki množično naselili na Nemškem, se zdaj Nemke množično izseljujejo in poročajo v Istanbul. Izmenjave nikdar ne ostanejo enostranske!

Rex za epilog

Mladoporočencema sva nameravala prinesti za darilo opečno rdeče prebarvanega pravega rexa, kultni stol oblikovalca Kralja. Rdeča je ženinova najljubša barva. Prijatelju, pri katerem sva stanovala, pa neko veliko fotografijo z ljubezenskim motivom iz Ljubljane. Fotografijo sva Hasanu in njegovi ženi že prvi večer podarila in smo jo na steno dnevne sobe razkošnega stanovanja z razgledom za milijon dolarjev tudi obesili. Stola pa na poroko nisva nesla (na srečo, saj bi se še uničil v tistem nalivu), sva se pa dogovorila, da bova prišla na obisk čez nekaj dni, ko se bodo stvari umirile. V soboto zvečer sva bila sama »doma«. Prelepa stara steklena vrata, fine žametne zavese in olivno zelen kavč. Les, ki škripa, in razgled, ki osvobaja. Iz škatle sva vzela rexa, da bi preverila, ali je cel. Postavila sva ga na ogromno čisto tanko perzijsko preprogo. Zaprlo nama je sapo. Noro lep je bil. In potem je bil stol tam tisti večer, ko sva si skuhala mlad grah in popila kozarec turškega rdečega. Ostal je tam čez noč. Zjutraj je nanj kot na najbolj domačo stvar splezal naš mali otrok. Obema se je po glavi pletla ista misel. Rex sodi sem, na ta tepih, pred razgled na bosporski most in cihangirske strehe, ulico stran od Pamukove hiše. Kaj pa mladoporočenca?

Kar je namenjeno, še ni usojeno

Na poroki sta nama zaupala, da bosta šla zdaj, ko je stanje z vizo malo lažje, poskusit živet v Nemčijo. In gotovo nista tako nora, da bi stol nosila s sabo na letalo. Midva pa nočeva, da bi končal v kaki prodajalni rabljenega pohištva za 20 lir v Bešiktašu. Okej. Ko bova šla na obisk, bova vzela fotko in pustila stol. Da ni to neko trapasto maščevanje za vse poročne peripetije? Bog ve, da ne. Pa saj dogodek je bil, ko potegneš črto, imeniten! Le stol in stanovanje si drug drugega zaslužita. Mladoporočencema sva nesla sliko s srčkom in bila sta je zelo vesela.

V Sloveniji mi je prijatelj Emir pojasnil: ni za tistega, komur je namenjeno, ampak za tistega, komur je usojeno.