Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Pojdimo ven!

Težave z duševnim zdravjem se pogosteje pojavljajo v jesenskem in zimskem času, še posebno če govorimo o depresivnosti in njenih znakih. Poleg nizkih temperatur, ki jih le redko krivimo za ta pojav, je za zimo značilno tudi pomanjkanje dnevne svetlobe, ki je seveda posledica skrajšanega dneva. Depresivnost spada tudi med najpogostejše razloge za samomor oziroma poskuse samomora in Slovenci smo na tej neslavni lestvici (pre)visoko. Med vodilnimi navadno najdemo Fince, in kdor koli je že bil na Finskem pozimi, hitro razume, da dolgotrajno pomanjkanje svetlobe lahko pusti posledice ... Tistih nekaj minut (morda) sončne svetlobe na dan, od novembra pa do pozne pomladi, na severu še kako cenijo. Znanstveniki na Finskem so pogostost samomora velikokrat povezovali prav s pomanjkanjem sončne svetlobe in ni težko razumeti, da so Finci precej visoko tudi na lestvici težav z alkoholizmom – zanimivo je, da jim tudi na tej lestvici Slovenci kar pridno sledimo ...

Sončna svetloba je nekaj posebnega

Težave, ki jih povzroča pomanjkanje svetlobe, so precej dobro dokumentirane, nekateri govorijo tudi o »sezonski depresivnosti« – to je seveda bolj pogovorni izraz, tega termina ne bomo našli v klasifikacijah duševnih bolezni. Na severu, kjer so te spremembe izjemno očitne, vsako leto ogromno sredstev namenijo prav razvijanju boljše razsvetljave, razvijanju sistemov, ki bi omogočali dnevno oziroma sončni podobno svetlobo – čeprav so razvili precej dobre približke, pa jim popolnoma še ni uspelo in videti je, da je v sončni svetlobi res nekaj posebnega. Nekoliko povišana količina slabega razpoloženja, malovoljnost, razdražljivost, negativno razmišljanje in črnogled pogled na svet so torej pozimi nekoliko razumljivi, če že ne opravičljivi.

Vse to pa se začne spreminjati s pomladnimi meseci, ko se dan raztegne vse do precej poznejših ur in ko se zunaj narava prebudi. Ko se temperature dvignejo dovolj, je morda čas, da premislimo, ali ne bi vadbe v dvoranah in fitnes centrih nekoliko zamenjali ali pa vsaj delno premaknili na svež zrak. Dvorane so navadno osvetljene z lučmi, le v redkih je toliko oken, da ne potrebujejo dodatne svetlobe in da lahko med štirimi stenami vadimo le ob zunanji svetlobi. Prav tako je v fitnes centrih, ki so praviloma osvetljeni z umetno razsvetljavo. Tudi ugovor, da lahko v centrih poslušamo glasbo, v naravi pa ne, ne pije vode. Najprej lahko tudi v zunanjem okolju s seboj vzamemo mp3-predvajalnik ali pa glasbo poslušamo na telefonu, po drugi strani pa se lahko posvetimo tudi zvokom iz okolja – vse od zvokov drugih ljudi okrog nas do otrok na bližnjem igrišču, mimovozečih avtomobilov ali petja ptic, če se resnično odpravimo v kakšen malo bolj miren predel. Ampak več o glasbi ob gibanju morda kdaj drugič, zdaj pa še nekoliko o koristih gibalnih aktivnosti v naravi.

Sprehod po številnih slovenskih mestih nas v zadnjem času pozitivno preseneti s tako imenovanimi fitnesi v naravi – sklop nekaj naprav, na katerih so z opisi predstavljene vaje, namenjene izboljševanju moči, gibljivosti, vzdržljivosti ... Še bolj pozitivno presenečenje je tudi, da so ti preprosti, a učinkoviti »fitnes centri« kar dobro obiskani. Z »obiskom« takšnega fitnesa lahko poskrbimo za dnevno dozo rekreacije, ki bo imela tudi nekatere prednosti v primerjavi z obiskom klasičnega fitnesa. Najprej je tu dnevna svetloba in že s tem nekaj naredimo za svoje boljše razpoloženje. Morda se bomo nekoliko več družili, saj bomo (sploh ob prvih obiskih) morda koga povprašali o razlagi kakšne vaje in morda sklenili kakšno novo poznanstvo. Preizkušanje novosti je navadno precej zabavno in takšno vadbo bomo z večjo verjetnostjo vzeli za nekakšno igro, hkrati pa lahko tako tudi nekaj prihranimo, medtem ko so fitnes centri lahko precej dragi.

Svetloba v spominu

Vadba zunaj je lahko prijetna v skupini, paru ali kadar smo sami, je izjemno prilagodljiva, saj lahko traja toliko časa, kolikor nam prija oziroma kolikor časa smo si zamislili, morebitne lahkotnejše padavine tu in tam pa mnogih sploh ne zmotijo več. Sicer je težko reči, da bi slabo voljo in nekoliko večjo nerazpoloženost, ki se pojavi jeseni in pozimi, lahko reševali tako, da bi si »na zalogo« nabirali sončno oziroma pravo dnevno svetlobo in dobro razpoloženje, ki ga prinaša. Sicer obstajajo zapisi ljudi, ki trdijo, da živijo od sončne svetlobe, vendar znanstveno to še ni bilo dokazano, pa tudi samo zdravorazumsko bomo to težko sprejeli. Med osnovnimi potrebami je vendarle tudi nekaj tistih, ki jih le z izpostavljanjem dnevni svetlobi ne moremo zadovoljiti.

Lahko pa si pomagamo s spominom in si poskušamo zapomniti te lepe, tople sončne dni in vadbo na zraku. Tako se bomo lahko v kakšnem malo bolj čemernem jesenskem dnevu v mislih vrnili v ta trenutek in razpoloženje bo hitro boljše. Hkrati nam zunaj skoraj nikdar ni treba skrbeti, da bi se prehladili zaradi preveč ohlajenega prostora, posledice tega, da je nekdo klimo nastavil na temperaturo srednje založenega hladilnika, če se malce pošalimo.