Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Dame, kaj čakate?

Že samo bežen pogled na ceste pove, da smo Slovenci narod kolesarjev. V zadnjih letih je kolesarjenje doživelo pravo renesanso. S pomladjo, ko smuči in preostali zimski rekviziti pristanejo v kleti, našo deželo zaobjame kolesarska mrzlica.
Na specialkah je videti tudi vedno več predstavnic ženskega spola. Še pred časom je veljalo, da smo kolesarke na cestnem kolesu bolj redkost. Fantje prav gotovo ne prezrete lepih zaobljenih zadnjic in radi ošvrknete  mimo vozeče silhuete mičnih kolesark, opravljene v oprijete drese, ki občasno zakrivijo zastoj in upočasnijo cestni promet.

Ja, tudi ženske so padle v past tega športa in ugotovile, da je vrtenje pedal odlična plat preživljanja prostega časa. Žensko kolesarjenje je na točki, ki je zelo »in«. Za marsikatero je kolesarjenje postalo najpomembnejša postranska stvar na svetu. Ne nazadnje se je samo lanskega maratona Franje udeležilo skoraj 400 prebivalk lepšega dela svetovne populacije.

Marsikdo se vpraša, kaj se je zgodilo z nežnejšim spolom, da imajo toliko časa za svojega dvokolesnega prijatelja. Očitno so nas moški opazili, saj je naša ljubezen do kolesarjenja vidna, vsem na očeh in ne poteka za zaprtimi prostori. Ja, zalotili so nas v »skrivnem razmerju« – z biciklom, ob katerem moramo vedno znova razmakniti noge in ga neutrudno jahati s pritiskom stopal na pedala.  Tako si prav tako kot moški kolesarski navdušenci »filamo baterije« ter si krepimo telo in duha. Na karbonskega prijatelja se preprosto usedemo takrat, kadar si ga zaželimo in začutimo lahkoten veter v laseh. Pa ni bilo vedno tako.

Pogled nazaj

Še proti koncu 19. stoletja je ženska na kolesu pomenila vse prej kot današnjo podobo. Vpogled v zgodovinske zapise je zdaj za nas kolesarske zagnanke skorajda smešen in neverjeten, saj je takrat zapisano zdaj nekaj samoumevnega tako iz zdravstvenih, ekoloških kot estetskih vidikov.

Anton Aškerc, ki je v svojem času veljal za liberalnejšega možakarja, je takole izrazil moralne zadržke glede kolesark: »Ženski s konca 19. stoletja naj bi kolesarjenje odvzelo milino in gracioznost, nasprotniki so se zgražali že nad mislijo, da bi bile ženske, ki so tako in tako že sedele v provokativnem položaju, povrh še zasople, zariple in preznojene.« Ni čudno, da se ni podpisal s pravim imenom, ampak s psevdonimom Antikolesarjevič. »Za vožnjo na biciklu je treba moči, energije, spretnosti in okretnosti.  Ženska telesna moč je nekaj povsem drugega nego moška.«

Na oster zapis je odzvala Kolesarica: »Moj Bog, moškim vašega obzorja je emancipirana že vsaka ženska, ki nima šivanke ali kuhalnice v roki.« Nekatere ženske so v tistem času že delovale javno, kolesarjenje pa jih je nekoliko kasneje poneslo do večje emancipacije.

Resda je bilo kolesarstvo od vsega začetka predvsem sinonim za moč, hitrost in dinamiko, težke proge in vremenske razmere pa so to »trpljenje« samo še povečale.  V takšnih razmerah, v katerih sta v ospredju moč in tehnično znanje, so moški seveda močnejši in bolj vzdržljivi. A vse to s svojo trmo in odločnostjo lahko dosežemo tudi ženske, tako da kolesarstvo že nekaj časa ni več »čistokrven« moški šport.  Ženske postajajo pogumnejše tudi v športih, ki so nekoč veljali za izključno moške (smučarski skoki, hokej, nogomet). Tako je tudi žensko cestno kolesarstvo počasi, a vztrajno prišlo na površje.

Vse do prve ženske profesionalne ekipe pri nas

O tem priča tudi prva slovenska ženska profesionalna ekipa BTC City Ljubljana. Projekt profesionalne ekipe vidijo kot priložnost za dvig zavesti o ženskem kolesarstvu.

O razlikah med moškim in ženskim profesionalnim kolesarstvom se je razgovorila tudi Maja Oven, direktorica tržnega komuniciranja in odnosov z javnostjo v družbi BTC in odgovorna za komuniciranje ženske ekipe BTC City Ljubljana: »Moško profesionalno kolesarstvo ima dolgoletno tradicijo, zato je tudi zanimivejše za medije, ker so tekme prava paša za oči, ki potegne gledalca. Ta šport je dolga leta veljal za izrazito moško disciplino, ker je to zelo naporen in krut šport, ki zahteva veliko moči, garanja in odrekanja. Je način življenja, ki vzame tudi veliko časa. Tu gre za odločitev ali biti poklicni kolesar in posvetiti vse kolesarstvu ali ne. Razlike so tudi čisto fizične, moški imajo že po naravi močnejšo konstitucijo in so fizično bolj vzdržljivi. Pri dekletih pomeni odločitev za profesionalno kolesarstvo pogosto tudi odločitev, da ne bodo imele družine, potomcev in običajnega življenja.«

Prigonimo si zdravje!

Je sploh kaj  lepšega, kot se usesti na kolo po dolgem delovniku in se z vetrom v laseh odpeljati neznano kam in v oprijetem seksi dresu pozabiti na vsakodnevne obveznosti? Kolesarjenje ni samo odlično zdravilo proti stresu, poveča tudi samozavest, nadvse primerno je za ljudi s težavami s koleni, saj je prijazno do sklepov in kosti. Raziskave so pokazale, da celo blaži predmenstrualne simptome. Se bo našel kak moški, ki bo svojo drago prav zato posadil na kolesarski sedež? Da ne omenjamo, da se ob gonjenju pedal bojujemo še proti morebitnim odvečnim kilogramom. Če sodim po sebi, ki sem imela do specialke dolga leta odklonilen odnos, me je ta kasneje  dobesedno zasvojila. Ker je vedno več žensk na cestakih, lahko predvidevam, da tudi druge.

Spomnim se, da je Andrej Hauptman, še vedno kolesar z najboljšo slovensko uvrstitvijo na olimpijskih igrah, nekoč izjavil, da besedno zvezo »na klancu« običajno povežemo z Ivanom Cankarjem, ljubitelji kolesarjenja pa s svojo prostočasno dejavnostjo –  s kolesarjenjem. Ob tem pristavljam lonček, da je hrib navkreber vse bolj pogodu tudi predstavnicam nežnejšega spola.

Dame, kaj še čakate? Zajezdite kolo, zavrtite pedala in si prigonite zdravje!